Resnične izpovedi

Zakaj so potovanja pomembna za otroke? Kaj pridobijo s tem?

Strast do potovanj je obstajala dolgo preden sva postala starša in se z leti samo stopnjuje. To je najina strast, najin hobi, najino veselje in polnjenje baterij. Zato tudi kot starša ne potujeva nič manj pogosto, kot bi, če otrok ne bi imela. Iskreno bi lahko rekla, da ne potujeva za otroke, ampak zase z otroki. Tako kot imajo eni radi vrtnarjenje, rekreativno odbojko ali pa meditacijo, imava midva »potepe«.  Meniva, da najin “hobi” ali “navada” otrokom samo koristi in prav nič ne škodi. Zakaj? O tem sva veliko premišljevala in v nadaljevanju vam bova napisala, kaj sva spoznala. Zanimalo naju je tudi, kaj si o tem mislijo strokovnjaki, zato sva se obrnila na dr. Anjo Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije, iz podjetja Emosens.  

Zakaj meniva, da je super, da najini otroci že od malih nog veliko potujejo z nama? Kot prvič, nimajo strahu pred neznanci, tujci, znajo se sporazumevat z rokami in nogami, odlično govorijo angleško, so bolj odprti, bolj so pozorni na nevarnosti (krokodila, v neznanem okolju se držajo za mojo ali očkovo roko, ne jedo hrane z grma, čevlje znajo pospraviti v šotor zaradi kač, preden jih obujejo, jih pregledajo, ne tarnajo zaradi nošenja kape, ki jih ščiti pred škodljivimi sončnimi žarki, ne oddaljujejo se od naju in še in še bi lahko naštevala). V tuji deželi jim pustiva, da raziskujejo, da se sporazumevajo z drugimi otroki, okušajo drugačnost, nove okuse, vonjave, spoznavajo zgodovino, kulturo, jezik, navade, znajo se učiti na daljavo in opraviti šolske obveznosti tudi, ko niso v šoli. Verjameva tudi, da so si s potovanju kot dojenčki dodatno okrepili imunski sistem, saj so se srečevali z bakterijami in virusi, ki jih pri nas nimamo, niso bili v domačem sterilnem balončku našega vedno čistega doma. Pogosto smo spali v veliko nižjem standardu kot ga imamo doma, se vozili v avtobusih skupaj z živalmi in revnimi, umazanimi sopotniki. Otroci nimajo zadržkov pri izbiri prijateljev, včasih sva kar pogledala, ko sva videa kakšni ljudje vse, se dotikajo najinih malčkov, kako smrkav in neumit je otroček,  katerim se igra eden od najinih.  Zagotovo je tudi nekaj sreče in genov, da otroci niso nikoli zboleli, imeli težav z drugačnostjo, ki jo ponudi daljni svet.

Nikoli niso zboleli in zadovoljstvo v njihovih očeh vedno zmaga.

Otroci vedno sodelujejo pri načrtovanju, pogovarjamo se, kaj se lahko tam vidi, kakšno bo vreme, kaj so posebnosti te države. Ko se vrnemo, zelo radi pripravijo potopisno predavanje. Gaja, Mija in Živa so že same odvodile več potopisnih doživetij v vrtcu, šoli, za babice in dedke. Želja po odkrivanju in spoznavanju nečesa novega jim je položena v zibelko.

Kako sva navdušenje nad Afriko delila z otroki med pripravami na naše zadnje veliko potovanje, si preberite v blogu Velike priprave 2many4granny na potovanje v Afriko.

Na potovanje se skupaj z otroki začnemo pripravljati tako, da s prstom potujemo po zemljevidu. Seznanimo se, kaj je tam posebnega, kakšne polti so ljudje, kakšen jezik govorijo, ogledamo si kakšen potopisni film in poiščemo fotografije na svetovnem spletu. Vedno se dotaknemo kaj je tam drugače, kaj je lahko nevarno, kakšna zdravila moremo vzeti in kaj lepega lahko vse vidimo. Vedno naredimo lan potovanja tako, da je za vsakega nekaj. Najmanjša si želita igre, zabaviščnih parkov, akvarijev, muzejev, večji več kopanja, parke s tobogani, živalske vrtove, adrenalinska doživetja kot o zippline in podobno. Vsakogar nekaj navduši − enega jahanje slonov, drugega okusni sladoled, tretjega lunapark, četrtega morje in mivka. Sodelujejo pri pripravi prtljage in resnično se vedno veselijo novega potovanja.

Menim, da prvi koraki k temu, da bo otrok noro užival na potovanjih v daljne dežele, niso nujni organizirani krajši, enodnevni in vikend izleti. Najini otroci so najprej šli na zelo dolgo potovanje z letalom. Mija pri šestih mesecih na Tajsko, Gaja pri štirih v Panamo in Kostariko, nato čez vse otoke Indonezije, Jaša tudi že pri dveh mesecih. Vikend izleti so morda ogrevanje glede potrpežljivosti, včasih ne moreš jesti čisto takoj ali se moraš peljati malo dlje, kot bi si želel.

Kako poskrbiva na varnost na letališču? Kako ne letava za malčki, zakaj se do sedaj še nobeden od njih ni izgubil, razkrivam v blogu.

Mislim, da starši dandanes preveč razmišljajo samo o otrocih in pozabijo nase. Zakaj moram jaz prenehati živeti, kot mi je všeč, če imam otroke?! Najini otroci na potovanjih žarijo, rutino zelo hitro vzpostavimo in skoraj 90-odstotno se drživa spanja ob isti uri kot doma, istih navad. Ne izpuščamo niti prhanja niti umivanja zob, vedno je zvečer pravljica in prav tako je čas za igro kot za dnevni počitek in vse obroke. Rutina se poruši samo na poti tja in nazaj, kar pa mislim, da ne pušča dolgoročnih posledic. Zadovoljni starši to prenašamo tudi na otroke in menim, da je to na koncu najbolj pomembno.

Zakaj jim potovanja še koristijo? Imajo boljši imunski sistem, saj so “prelizali” in preplazili zelo nerazvite dežele, polne drugih baketrij, z več umazanije ter tako nekako okrepili svoj organizem, da ne obležijo pogosto v postelji zaradi prehladnih obolenj ali drugih bolezni.

In najini otroci niso izbirčni pri hrani, poznajo in uživajo v najmanj znanih okusih. Pripravljeni so poskusiti tudi drugačne sadeže, jedi, zelenjavo, včasih druge izbire tudi ni. Je pa res, da je prvi obrok, ko se vrnemo iz daljšega potovanja najprej goveja juha, pražen krompir in meso in veliko zelene solate … Kadar se zgodi, da na poti enostavno ni hrane, ki jim ne všeč in druga ni na voljo, vedo, da bodo morali počakati do naslednjega obroka. Tisti, ki imate več otrok boste razumeli 😊. Nisva starša, ki bi stregla od jutra do večera vsakemu, kar se mu zahoče. Jemo raznoliko in zdravo. Zagotovo je komu kaj bolj ali manj všeč tisti dan, a to je na voljo. V tujini radi poskusijo, eksperimentirajo, seveda pa jih ne siliva jesti ščurkov ali avokada, če res veva, da tega ne marajo.

Roko na srce, vsi komaj čakajo, da gremo na pot z letalom. Ni jih strah. Niti ne trznejo ob nagih ljudeh (zelo pozitivno izkušnjo smo doživeli ob obisku plemen Himbe in Bušmanov), ne zaznavajo ali sploh ne trznejo na drugo barvno kože, smrad ljudi, revnih, druge kulture, navade … Vse sprejmejo zelo odprto in radovedno.

Ste si ogledali mednarodno uspešnico Bogovi so padli na glavo, ki se dogaja v Bocvani? No, midva z Miho sva si jo. In sedaj sva imela priložnost z otroki obiskati pleme Bušmanov (ali tudi Saan), ki so glavni akterji tega filma. Daleč stran od civilizacije, daleč stran od sodobne tehnologije. Domorodci, ki živijo v Bocvani, so nas presenetili s prijaznostjo, odprtostjo in prijateljskim pozdravom. Več v blogu  

Otroci so na potovanjih zelo nekompleksni, preprosti, prilagodljivi, poslušni, igrivi, pogumni … Mislim, da je tudi njih že okužila želja do potovanj, predvsem Zoja Mija je najboljši popotnik. Ure in ure lahko sedi v avtu ali na letalu in se zamoti s svojimi rokami ali pa z eno knjigo. Zelo veliko sprašuje, predvsem o zgodovini, in prav vse poje, kar dobi na mizo. Zelo radi potujejo, vseh pet, le Mihov najstarejši sin včasih izrazi željo, da bi bil raje doma. A če sta vključena morje in kopanje, kar je v njegovem stilu, gre z veseljem. Veseli so novih avantur, zamotijo se drug z drugim. Že ko so bili majhni, sva jih učila, da na počitnicah ne zbujamo drug drugega, tako da ni v navadi, da bi prvi otrok, ki vstane zbudil vse ostale ali naju. Znajo ”čarati” v popolni tišini. Zaspijo povsod − v vozičku, na klopi, vlaku ali letalu, prav nič ne komplicirajo. Pravljica, objem, božanje in poljub pa so vseeno obvezni, doma in na potovanju.

Z otroki je potovanje samo še ”večja fora”. Srečna sva, ker uživajo. Stokrat manj naporni so kot doma, seveda pod pogojem, da potujemo, se premikamo in nismo ves čas v enem kraju. Najlepše spomine imamo na najbolj razgibana potovanja − 40 dni po vseh otokih Indonezije, Šri Lanki, Maldivih, Panami in Kostariki, en mesec potovanja po petih deželah južne Afrike …

Drugačna so samo v smislu, da si z Miho nisva tako ”blizu”, ker nisva sama. Čeprav sta najini telesi fizično blizu drug drugega, se moreva veliko ukvarjati s samim potovanjem, spremljanje navigacije, rezervacije na poti, iskanja obrokov, večernega pakiranja za novi dan, veliko se ukvarjava z otroki in nisva ”midva”. To je edina razlika. Kako so videti mesta zvečer in ponoči, žal, ne moreva doživeti. Ne prepleševa celih noči ali ne klepetava ob večerjah do poznih ur, saj morajo otroci zgodaj spat. Hkrati pa bi tudi midva od utrujenosti ”umrla”, kajti potovanja so v našem stilu kar tempirana, veliko premikov in notranjih letov, kar zahteva veliko dela in čas aon-line. Razlikujejo se tudi po finančni plati, saj so zdaj naša potovanja veliko dražja kot prej, ko sem potovala sama ali skupaj z Miho. Na kaj drugega nisem še posebej pozorna, morda le na to, da ne hodimo v kraje, ki so nevarni zaradi bolezni in kjer so antimalariki obvezni. Vedno bolj premislimo in se informiramo o sami varnosti države.

Kako smo doživeli Južno Afriko in Namibijo? Poglejte si čudovite fotografije, ki pričajo, kako smo uživali kot družina.

V otroštvu noben od naju ni potoval in oba sva potovanja vzljubila kasneje.  Meniva, da ni nujno, da bodo najini otroci oboževali potovanja samo zato, ker so začeli potovati kot otroci, je pa seveda bolj verjetno. Verjeva pa, da bodo bolj strpni do drugačnih, srečanja z drugimi rasami jim ne bodo čudna, prav tako ne novi jeziki, poznali bodo druge okuse in raznoliko hrano. Spoznajo pa tudi, kaj pomeni revščina, in sedaj počasi že razumejo, da ne pade vse z drevesa, da svet ni vedno lep in da je lahko tudi nevaren. Vse bolj vsi skupaj cenimo našo prekrasno, varno Slovenijo, kjer nam v primerjavi z drugimi ničesar ne manjka.

Potovanja jim pomagajo pri iznajdljivosti, saj so izpostavljeni vedno novim in neznanim situacijam. Naučijo se biti bolj pazljivi in previdni pri neznanem. Ker nismo doma, se naučijo povohati, preden zagrizejo. Domišljija in radovednost dobita prosto pot, nekako morajo prej odrasti, po drugi strani pa so z nama še vedno lahko otroci, ker jih varujeva in usmerjava.

Pogled strokovnjakinje na potovanja z otrokom

Dr. Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije,  mi je razložila, kaj otrokom pravzaprav pomenijo potovanja. Dejala je, da je to zelo odvisno od družinskega sistema, saj se otrok ne da enostavno razmejiti iz okolja, v katerem odrašča. ”Če sta starša navdušena popotnika in uživata v odkrivanju sveta, bosta navdušenje in željo po tovrstnih doživetjih zelo verjetno vzpodbujala tudi pri otrocih. Otroci so zelo prilagodljivi, radi raziskujejo, odkrivajo, doživljajo svet z vsemi čuti … V Sloveniji imamo tako kar nekaj družin, kjer se ta strast prenaša medgeneracijsko.” In to smo prav mi. 2many4granny! 🙂

Ampak, ali sva ravnala neustrezno, ker sva šla na pot že z dojenčkom? Strokovnjakinja pojasnjuje, da v povezavi z družinskimi potovanji marsikdaj slišimo, da z majhnimi otroki ni smiselno potovati, saj nimajo veliko od tega in si stvari tako ali tako ne bodo zapomnili ali jih razumeli. ”Res je sicer, da zlasti dojenčki in majhni otroci dojemajo potovanja drugače kot odrasli, jih pa vseeno tako čustveno kot organsko doživljajo prek svojih staršev. Veliko staršev, ki radi potujejo, pravi, da so na potovanjih otroci mirnejši in srečnejši, kar je v veliki meri odsev povezanosti starša, večje sproščenosti in novih skupnih doživetij. Seveda je tudi naporno, pridejo težji dnevi, preizkušnje in nepredvidljivi zapleti, a pomembno je, kako se z njimi spoprimemo. Vsak, ki potuje ve, da so tudi neprijetne in na prvi pogled nerešljive situacije na koncu del dragocenih spominov. Dejstvo pa je, da se izzivi dogajajo tudi v domačem okolju in ne samo na poti.” Seveda ji moram na tem mestu pritrditi. Ker če bi videli, kako iskreni so nasmehi najinih otrok na potovanjih, bi mi verjeli, da so res najsrečnejši, ko se potikamo naokrog. Naši spomini so dragoceni in morava priznati, da si zelo zapomnijo posamezne pripetljaje, doživljaje, avanture s posameznih potovanj. Anja Kovačič nam je vsem staršem položila na srec modro misel: ”Otrokom odnos do sveta oblikujejo starši. Če je ta zanje strašljiv in nevaren, bodo to zavedno ali nezavedno projicirali tudi na otroka. Če imajo odprto držo in pozitiven pogled na svet, bodo z zaupanjem vanj vstopali tudi otroci.”

Trdiva, da je popotovanje tudi odlična priložnost za kakovostno preživljanje prostega časa z otrokom. Takrat je manj motečih elementov – manj SMS sporočil, manj e-mailov! Takrat so službeni klici bolj redki in Zoom sestanki zvečer, ko že spijo. Starši in otroci smo v povsem novem okolju bolj skupaj, bolj smo povezani in več sodelujemo, saj nismo vsak v svoji sobi, s svojimi obveznostmi. Skupaj ”drvimo” novim spoznanjem, odkrivanjem, raziskovanjem naproti. Z nama se strinja tudi doktorica znanosti  na področju zakonske in družinske terapije. ”Potovanja lahko štejemo kot kakovostno družinsko preživljanje prostega časa. Pa ne samo potovanja, že med pripravo nanje lahko njihovi starosti primerno vključimo otroke – npr. z barvanjem države na zemljevidu, kamor se odpravljamo, raziskovanjem tam živečih živali, otroških zabaviščnih parkov … Če je otrok že dovolj star, lahko sam razišče, kaj si želi videti, doživeti, poskusiti. Takšna potovanja krepijo družinske vezi in bogatijo odnose. Ko se družina poda v svet, s tem zapusti svojo vsakdanjo, utečeno rutino, v novem, neznanem okolju pa so se člani toliko bolj primorani povezati, se zanašati drug na drugega in si biti podpora. Ne glede na to, kakšna doživetja si izberejo, skupne izkušnje gradijo nepozabne in dragocene spomine, ki trajajo skozi vse življenje.”

Z Miho sva prepričana, da se otroci na potovanjih ogromno naučijo, mnogo več kot, če bi ure in ure sedeli za knjigo. Kaj pa o tem misli Anja Kovačič? Skozi otroške oči je svet lahko ogromna učilnica, kjer oživi vse tisto, o čemer se učijo v vrtcu in šoli. S potovanji tako odkrivajo in spoznavajo raznolikost sveta, nove kraje, ljudi, živalski svet, navade, kulture. Pomagajo jim doživeti širok repertoar novih vonjev, zvokov, barv, jezikov … Skozi popotniška doživetja postajajo bolj prilagodljivi na spreminjajoče se situacije, pa tudi glede svojih navad. Osvajajo lahko besede novih jezikov in se učijo, da je to eden od načinov vzpostavljanja stika s svetom. Spoznavajo lahko tudi svoje vrstnike, in se učijo, da smo kljub različnosti vsi enaki. Preko izkustev, tako postajajo bolj odprti, strpni pa tudi bolj hvaležni za vse, kar imajo, v primerjavi z vrstniki iz revnejših držav. Nenazadnje pa potovanja otroke učijo tudi to, da so bolj kot materialne stvari pomembna doživetja.”

Ker sva oba prepričana, da so najini otroci, ker veliko potujejo, tudi v vsakdanjem življenju neustrašni, iznajdljiveši v številnih situacijah in samozavestno stopajo po kakršnikoli poteh, sva radovedno povprašala strokovnjakinjo tudi o tem. Razložila nama je, da potovanja spodbujajo otrokovo neodvisnost, odgovornost, samozavest, kreativno razmišljanje, radovednost in socialne veščine. Dodala je, da poleg tega dnevi, preživeti v raziskovanju novega okolja, spodbujajo aktiven življenjski slog, navdihujejo otroke, jim dajejo nove ideje ter širše perspektive, ki so dragocena popotnica za življenje.

Kot sva omenila, imamo ljudje različne hobije. Nekateri starši radi kolesarijo, hribolazijo ali vrtnarijo, midva rada potujeva. Zato ni nujno, da vam je blizu najino razmišljanje o tem, da želiva najino strast do potovanj deliti tudi z najinimi otroki. Nič ne gre na silo. ”Vsaka družina je edinstvena, kar se kaže tudi v različnih  načinih preživljanja prostega časa, počitnic ali potovanj, skratka stilu življenja nasploh. Zelo pomembno je, da se na tovrstna potovanja odpravljamo le, če v tem uživamo, če si to res želimo in ker tako čutimo, nikakor pa ne pod vplivom trendov in podobnega,” mi je pritrdila terapevtka.  

Ker smo ”zasvojeni” s potovanji prav vsi družinski člani, poskušamo večkrat med letom pobegniti kam. Če ne moremo z letalom, gremo pa z jadranico, avtodomom ali peš na krajši ali daljši izlet. Z vami smo delili tudi takšne in drugačne utrinke. Vabljeni k branju blogov v rubriki Izleti po Sloveniji.  

Pustite odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.