Čarobni Peru z družino (tokrat s 4 otroki): z avtom od Pacifika do Andov 

Jesen: Oktober-November 2025

Zakaj sploh tja in zakaj prav zdaj? Priznam. Peru. Ena tistih destinacij, ki me je že leta klicala, pa sem jo vedno prestavljala. Enkrat ni bil pravi čas, drugič so bile krive visoke cene letov, tretjič sem rekla “ko bodo otroci večji”. Ker smo zdaj, ko živimo v Latinski Ameriki, tudi fizično Peruju precej bližje in imamo iz San Salvadorja direktni let v Limo, prav tako pa že vsi dobro govorimo špansko, so se nam zazdele oktobrske tri tedenske počitnice odlična priložnost za skok v državo, ki se ponaša z izjemno geografsko raznolikostjo – od suhe pacifiške obale, prek mogočnih Andov, do tropske Amazonije z bujnimi deževnimi gozdovi. Ko pa sva sestavljala pot, sva hitro ugotovila, da bi bilo skoraj greh biti tako blizu Boliviji, pa ne narediti še skoka čez mejo. In tako je deset dnevni načrt postal tritedenska mini-ekspedicija. Dve državi, 1000 novih vtisov, pet različnih nadmorskih višin, cel kup presenečenj, nešteto dobrih okusov, še več objemov, veliko smeha in tudi tistih “dihaj počasi” trenutkov. In samo nekaj vam povem, drago moji, med 117 obiskanimi državami, se Peru in Bolivija uvrščata zdaj med mojih 5 top destinacij. Prisežem.

O organizaciji (iskreno)

Če bi mi kdo rekel, da bom za organizacijo tega potovanja porabila več časa kot za magisterij, bi se mu smejala. Ampak sem ga, skoraj :). Peru + Bolivija sta kombinacija logističnega tetrisa: višine, prevozi, znane policijske zapore na poti, Machu Picchu (termini, kvote, vlaki), ogromne razdalje, možni “paro” protesti (ravno v času našega odhoda so bili protesti) in še štirje otroci (Živa je tokrat ostala doma, saj je ravno vstopila v prvi mesec študentskega življenja), ki jih je treba uskladiti s tempom, ogledi in časom za počitek in hrano. Miha + jaz = ~14 dni trdega večernega dela, skoraj vsak večer po 2–3 ure: iskanje, primerjanje, rezervacije, plačila, potrditve, plan B/C, printscreeni, urejanje zavarovanj odpovedi potovanja itd. In med to naporno organizacijo solo potovanja po Peruju in Boliviji sva si, čeprav oba zelo izkušena popotnika, z Mihom oba priznala, da tokrat malo obžalujeva, da se nisva odločila za pomoč turistične agencije. Vse skupaj je bilo tako naporno in kompleksno, da sva imela občutek, kot da sestavljava petnajst potovanj hkrati. Dobro v tem: ker sem toliko raziskovala, spraševala, googlala in klicala, zdaj točno vem, komu bom zaupala naslednje kompleksno potovanje: Hiši potovanj. Zakaj prav njim? Ker so izjemni, ker jih popotniki ne morejo prehvaliti, ker delajo butično (male skupine), z lokalnimi vodniki, ki res poznajo destinacijo, in ker so vredni zaupanja – potovanje ti zložijo v nepozabno izkušnjo, ne v seznam točk. Tako da se že veselim, da me enkrat samo peljejo, glavo pa pustim doma :), brez navigiranja, iskanja restavracij in pralnic na poti, menjavanja pnevmatik in raziskovanja zgodovine vsakega kamna. Ampak, tako kot je bilo naporno načrtovanje, je bilo samo potovanje enostavno, gladko in brez enega samega zapleta ali večjega izziva. In Peru in Bolivija sta izjemno prijazni destinaciji za potovanje solo, v duetu, z družino ali večjo skupino, garantiram. 

Vedno se lotim načrtovanja potovanja po novi državi na enak način. Naprej veliko preberem – blogov, člankov, programov turističnih agencij in seveda moj Lonely Planet in zdaj, ko za nami tri tedne raziskovanja in ogledovanja, lahko rečem, da so številni članki pravilno opisali, da je kultura Peruja izrazit preplet starodavne inkovske zapuščine, kolonialne dediščine in modernih vplivov. Hrane ne morem prehvaliti, kvalitetnih cest še manj (res pa je, da jih primerjam z obupnimi cestami Srednje Amerike). Arheološka čudesa (Machu Picchu), kolonialna mesta (Arequipa, Cusco, Lima, Puno, Chivay) in kulinarika (ceviche, pisco sour, kvinoja, koruza, sladice in vino) – vse to in še več. Celo jaz, ki nisem velika ljubiteljica mesa, sem prišla do kar nekaj vrhuncev na brbončicah, no, pa tudi na vagi ☹.

In zakaj je samostojna organizacija te destinacije precej naporna?

Višina & aklimatizacija – na poti se je nujno potrebno dvigovati počasi, saj lahko nadmorska višina pri hitrem vzponu povzroči resne težave, slabo počutje in nujno prekinitev nadaljevanja poti (Arequipa → Colca → Puno → Cusco).

Machu Picchu – na voljo je toliko različnih rut, časovnih slotov, število vstopnic je omejeno, vlaki so od spalnih do stoječih, po zelo različnih, a v vsakem primeru zelo zasoljenih cenah, prav tako sprejmejo različno količino prtljage, kartico včasih zavrne, znanje španščine pa je skoraj da obvezno  → narediti smo morali več ločenih nakupov in upati, da bo še dovolj mest za vseh nas 6.

Razdalje & realni časi – 6h na zemljevidu = 9–10h v praksi (tovornjaki, serpentine, megla, policijska ustvavljanja brez razloga in barantanje za plačilo).

Preveč platform – leti, vlaki, vstopnine, izleti, avto; včasih še kartice “težijo”.

Nepričakovano (paro/protesti) – lahko zaprejo Machu Picchu, ustavijo vlak ali zaprejo mejo.

Družinski tempo – prigrizki, voda, WC postanki, spanje.

Preučiti katere tablete v boji proti višinski bolezni bodo najbolj primerne in jih redno in pravočasno jemati (recimo Miha, ki jemlje tablete za redčenje krvi, ne sme nikakor uživati določenih tablet za višino).

Kjerkoli ste brali moja pisanja, kjerkoli ste me poslušali ali gledali, spomnili se boste, da sem glasna zagovornica potovanj v solo izvedbi in samoorganizaciji. Razlog je preprost – ne da se mi prilagajati skupini in neznancem, želim biti svobodna, povezana z družino, saj je vsakdanji tempo našega življenja drugače precej naporen, sama želim odločati kdaj ostati dlje ali nadaljevati pot prej, če se mi zahoče. Pogoste se spontano zaklepetam s kom, celo tako daleč, da se morda zato zadržim dan dlje, celo koga obiščem na domu ali po njegovem priporočilu skrenem s poti. Ampak … kljub temu, da sem prepotovala več kot 100 dežel, sem se res redko tako »našvicala« pri organizaciji, kot ravno pri Peruju in Boliviji. Preprosto zato, ker je potrebno upoštevati počasno vzpenjanje zaradi višinske razlike, zelo malo ponudnikov omogoča najem avta na točki A in vrnitev na točki B, opcij kako do Machu Picchu je preveč, zmedeno opisujejo različne poti in prevozne možnosti do vrha, potem pa, ko končno misliš, da si našel svojo optimalno varianto, pa lahko kupiš le 4 karte sočasno, nas pa je 6. Seveda ne piše koliko mest je na tej vožnji in v tem terminu še na voljo, posledično se treseš ali boš »ujel« še 2 karti ali ti bodo prve štiri propadle. Destinacija tudi ni poceni, so nas pa zelo neupravičeno svarili pred koruptivno policijo, ki si zmisli vse živo, da spravi kaj v svoj žep, a mi na poti nismo srečali niti enega samega policaja, nikjer. No, ko rečem, da ni poceni, morem dodati še nekaj razlage – nas je bilo 6, to takoj pomeni 6 notranjih kart za lete, večji avto, vedno po 2 sobi za spanje in najstniki veliko pojedo, no, vsaj več kot jaz :). Prav tako nismo potovali low budget, ampak smo si kar konkretno privoščili. 

Plan potovanja kronološko po krajih: 

• 16. – 17.10. San Salvador –> Lima (nočni prihod)
• 18. 10. Miraflores/Barranco (sprehod, prvi stik z oceanom)
• 19. 10. Lima –> Paracas (avto – 260km) 
• 20. 10. Ballestas + Paracas Reserve –> Huacachina 
• 21. 10. Huacachina –> Nazca (jutranji prelet Nazca Lines)
• 21. – 22. 10. Nazca –> Arequipa (dolga etapa)
• 22. – 23. 10. Arequipa (Santa Catalina, Plaza, Yanahuara)
• 23. 10. Salinas Reserve, vulkanski razgledi, termalni vrelci
• 24. 10. Arequipa –> Chivay (Colca); Cruz del Condor 
• 25. 10. Chivay –> Puno (Lake Titicaca, Uros + Taquile)
• 26. 10. Altiplano –> Sacred Valley
• 27. 10. Ollantaytambo –> Aguas Calientes (vlak); Machu Picchu –> Cusco
• 28. 10. Cusco (dopoldne), oddaja avta, popoldne let proti La Pazu
• 29. 10. – 3. 11. La Paz in Salalar de Uyuni 
• 4. – 5. 11. Lima, Peru 
• 5. 11. Vrnitev domov

Podnebje: trije Peruju v enem (jesenski kompas)

Peru = Costa (obala), Sierra (Andi), Selva (Amazonija). Jesen (okt–nov) nam je bila pisana na kožo: v Andih stabilno, suho, jasno, na obali garúa (megla) in veter, v puščavi toplo podnevi, hladno ponoči.

Lima/Paracas: megla + morski veter; popoldne prijetno, zvečer vetrovno.

Huacachina/Nazca: sonce in pesek; podnevi toplo do vroče, noči hladnejše. SPF 50, očala, klobuk.

Arequipa/Colca/Cusco/Puno: 15–22 °C podnevi, ponoči 0–7 °C (>3.000 m). Sonce močno, a zrak svež.

Vsaj 20 ljudi mi je pisalo glede vremena na naši poti. Niti en sam dan dežja nismo doživeli, vsak dan sonce in menda smo padli res v obdobje neverjetno lepega vremena. Vseeno se za te višine in kraje vedno vzame tudi topla jakna in nekaj toplih oblačil, kar smo potrebovali predvsem v večernih urah, kar vsak dan in pa v Uyuni v Boliviji, kjer je temperatura padla do nič. A s sončkom seveda. 

Prevozi: avto (da) + realnost + alternative

Avto nam je dal svobodo: ustaviš, kjer hočeš; loviš svetlobo; z otroki diktiraš svoj tempo. Da, vzeli bi ga spet. Izziv pri avtomobilu je le ta, da je zelo malo agencij, ki dovolijo izposojo avta recimo v Limi in vrnitev v Cuscu, kot je bil naš scenarij. Prav tako skoraj nimajo kombijev z 9 ali več sedišči. Mi smo 3 mesece pred potovanjem rezervirali in plačali 12 sedežni kombi, da bi otroci imeli prostor in lahko spali med dolgimi vožnjami, a so nam 24h pred prevzemom kombija sporočili, da se je pokvaril in nismo našli nadomestila. So pa korektno povrnili strošek in nam ponudili 7 sedežni avto, kjer smo bili z vso prtljago malo omejeni, a smo se »zložili«.

Kako pa potujejo drugi (odličen kombo):

Avtobusi (Cruz del Sur, Tepsa, Oltursa): udobni (semi-cama/cama), varni, idealni za dolge skoke.

Notranji leti (LATAM, Sky): prihranijo čas (npr. Lima↔Cusco).

Colectivos/Uber/taksi: za lokalne prevoze.

Vlak (PeruRail/IncaRail): must za Ollanta ↔ Aguas Calientes.

Stroški

Stroški (pred potovanjem):

• Mednarodne letalske karte (San Salvador ↔ Lima): 2.696,23 € (skupaj)
• Notranji let (npr. Cusco → Lima/La Paz): 2.572,76 € / osebo
• Rent-a-car (10 dni, polni kasko): 1.906,14 €
• Vlak Ollantaytambo ↔ Aguas Calientes: 696,50 € 
• Machu Picchu (vstop + bus AC ↔ vhod): 150 € karte + 21 € bus/osebo 
• Zavarovanje (turistično + riziko odpovedi; Zavarovalnica Triglav): 396 € (zav. odpovedi potovanj)
• Predplačani izleti (Ballestas, Nazca let …): 820 €
• Nastanitve (povprečje 1.660 € = cca 140 € /noč):
• Lima (2 noči): 1) Tarata Boutique Hotel— 274,55 € 
• Paracas (1 noč): 1) Casa Andina Select Paracas — 212,53 €
• Nazca (1 noč): 1) DM Hoteles Nasca — 171,73 € 
• Arequipa (2 noči): 1) Arequipa Inn — 174,31 €
• Chivay/Colca (1 noč): 1) Colca Canyon Hotel by PERU HTL — 96,68 €
• Puno (2 noči): 1) Titicaca island lodge Peru — 193,08 € 
• Sacred Valley/Ollanta (1 noč): 1) Lizzy Wasu Urubamba — 284,49 € 
• Cusco (1 noč): 1) Tikala Cusco Boutique Hotel — 117,14 € 
• Lima (1 noč): 1) Wyndham Costa del Sol Lima Airport — 133,68 €

Stroški (na poti):

• Hrana (na dan / 6 oseb): 100 € (zajtrk pogosto vključen; kosilo menú del día; večerja)
• Bencin: Cena na liter: ~1,05 €/liter
• Dnevna poraba (odvisno od razdalje): okvirno 10–50 €
• Cestnine/parkirišča:
  • Mestna parkirišča: ~2,5–4 € / dan
  • Avtocestne postaje (peajes): ~2–2,5 € na postajo
• Ogledi & vstopnine:
  • Ballestas: 20 €/osebo
  • Nazca let: 700 € = 117 €/osebo
  • Santa Catalina: 12 €/osebo
  • Colca „Tourist Ticket“: 18 €/osebo
  • Titicaca (čoln + vstop): 30 €/osebo
  • Sacsayhuamán/Boleto Turístico: 30 €/osebo
  • Machu Picchu 150 €
• Spominki (alpaka/tekstili/keramika): cca 450 €

Stroški total (3 tedni, 6 oseb): cca 18.000 €

Višinska bolezen: kaj se dogaja v telesu (in zakaj počasi)

Višje ko greš, nižji je delni tlak kisika → vsak vdih prenese manj O₂. Telo pospeši dih in srčni utrip; v dneh sledi dvig rdečih krvničk. Prehiter skok = soroche (glavobol, slabost, nespečnost, “težke noge”).

Kako pomagamo telesu:

• Tempo: 1–2 dneva “mehko” (brez težkih vzponov).
• Hidracija: več vode; prve večere brez alkohola.
• Hrana: topla, lažja; ogljikovi hidrati so OK.
• Coca čaj/listi: mnogim olajšajo začetne simptome.
• Dremež: kratek je v redu, dolg lahko poslabša nočni spanec.
• Zdravila: po posvetu z zdravnikom (npr. acetazolamid).
• Alarm: hud glavobol + bruhanje/zmedenost/težko dihanje v mirovanju → takoj nižje in pomoč.

Višinska bolezen je odvisna od posameznika. Svetujejo, da piješ res veliko vode, nič alkohola, žvečiš kokine liste in po potrebi zaviješ v lekarno, kjer prodajajo zdravila za višinsko bolezen. Predvsem pa je nujno, da se vzpenjaš počasi in daš telesu čas, da se prilagodi in navadi. Naša izkušnja je bila sledeča: Ko smo 2 dni vozili več ur na dan na višini 4.700m, je Miji, kljub jemanju tablet postalo zelo slabo in 24h je bruhala, bolel jo je trebuh, v zadnjem delu dneva je slabo postalo tudi Jaši. Ko smo prispeli v Puno ob jezero Titikaka, smo se naključno peljali mimo bolnišnice in povprašali kaj narediti. Njihov odziv je bil, da vsak dan prejmejo več turistov in da to ni nič posebnega. Zdravnik je oba pregledal, Jašo je priključil na dihanje kisika za 1h, Mijo pa za dve, Miji je napeljal še infuzijo s protibolečinskimi zdravili in zdravili proti slabosti in jo dobro hidriral. Po 2h je bila Mija kot nova, Jaša pa tudi in drugih problemov z višino nismo imeli, ostali nismo opazili razlike.

Kaj pa je pomembno poudariti in tega mi ni povedal nihče, niti nisem nikjer zasledila. Revimo v Boliviji, pa tudi večino Peruja, je vlažnost izjemno nizka, veliko tudi piha in koža se ti dosebedno posuši, usta razpokajo do krvi. Nujno je, da veliko veliko piješ in nujno moreš uporabljati balzam za usta in kreme zjutraj in čez dan, zvečer pa po tuširanju namazati celo telo, ker koža razpoka do krvi. Ob jezeru Uyuni je vlažnost 8%, ker sol vleče vodo nase in to se res grozno odrazi na koži.

Pakiranje (plasti, plasti, plasti)

• Zgornji del: kratke majice, dolgi rokavi, fleece, tanka puhovka, vetrovka/dežni shell (Intersport)
• Spodnji del: pohodne hlače + pajkice; 1 „lepša“ obleka za mesto, tudi nekaj kratkih hlač in kopalke (Intersport)
• Obutev: lahke pohodne superge + dodatne športne; japonke
• Glava/sonce: klobuk/kapa, očala, SPF 50 + balzam za ustnice
• Noč/hlad: tanka kapa in rokavice 
• Zdravila: rehidracija, proti slabosti, proti driski, analgetik, obliži, repelent
• Tech/dokumenti: adapter A/C (220V, 60Hz), powerbank, eSIM ali lokalna SIM, kopije dokumentov (papir + Cloud), offline mape
• Za avto: 5L voda, prigrizki, vrečke, papirnate brisače, mini odeja
• Za otroke: vsak svojo Snow Monkey flaško, mini nahrbtnik, “avtobusni” prigrizki, knjiga/karte
• Kozmetika: balzam za usta, mleko za telo, vlažilna krema za obraz. 

Ostalo: baterije za polnjenje telefona, ker je narava tako spektakularna, da ga moraš ves čas polniti. Stojalo za snemanje, ker se da narediti neverjetne slike. Vrečke za bruhanje, kapa, rokavice, buff za v puščavo in mrzle predele, da ti ne piha in ne nese pesek v oči. Nujno gotovina € ali $, če pot nadaljueš v Bolivijo, saj dobiš 30 % več na »črnem« trgu pri menjavi. Nujno Mastercard kartico, ki je najbolj razširjena v tem delu sveta. 

Hrana v Peruju: kje jesti, varnost, cene

Perujska kulinarika velja za eno najbogatejših in najbolj raznolikih na svetu, saj združuje vplive staroselske kuhinje Inkov, španskih osvajalcev, afriških sužnjev ter kitajske in japonske priseljenske tradicije, kar ustvarja edinstven preplet okusov in tehnik. Nas je hrana »sezula«, pač ne znam prehvaliti. Cene hrane v primerjavi z Evropo niso visoke, nekajkrat smo jedli v najbolj prestižnih restavracijah, kjer so nas stregli v belih rokavičkah in za 6 ljudi je cena predjedi, glavnega obroka, sladice in kar nekaj pijač znesla okoli 120 $. Njena osnova so lokalne sestavine, kot so krompir (v Peruju raste več kot 3.000 vrst!), koruza, kvinoja in značilna čilijeva paprika ají, ki jedem daje prepoznaven značaj. Med najbolj znanimi jedmi izstopa ceviche – surova bela riba marinirana v soku limete, s čebulo, koriandrom in sladkim krompirjem, ki popolnoma ponazarja svežino perujske obale. V goratih predelih prevladujejo jedi iz krompirja, koruze in mesa alpake ali lame, medtem ko amazonska regija ponuja bolj eksotične okuse z ribami iz reke in tropskimi sadeži. Tudi ulična hrana ima v Peruju posebno mesto – med najbolj priljubljenimi so anticuchos (nabodala iz govejega srca), tamales in empanade.

Nacionalna pijača Pisco Sour, pripravljena iz grozdnega žganja, limetinega soka in beljaka, je nepogrešljiv spremljevalec obrokov. Lima, glavno mesto Peruja, velja za kulinarčno prestolnico Južne Amerike, s svetovno priznanimi restavracijami, kot sta Central in Maido, ki poudarjata sezonskost, spoštovanje do narave in uravnotežene okuse. Vsaka regija v tej državi pripoveduje svojo zgodbo – od pacifiških rib do visokogorskih jedi iz koruze in krompirja – skupaj pa tvorijo pravo gastronomsko čudežno deželo, kjer se tradicija in sodobna ustvarjalnost srečata na vsakem krožniku. Voda ni pitna nikjer, tako da smo jo celo pot kupovali v plastenkah  in si jo prelivali v Snow Monkey flaške, da je bila hladna.

Še nekaj nasvetov in priporočil: 

• Menú del día: juha + glavna + pijača za 10–30 PEN/osebo.
• Tržnice (Lima – Surquillo, Cusco – San Pedro): sokarne, sveže sadje, topla domača kuha.
• Cevicherías (Lima/Paracas): sveža riba; poskusi leche de tigre.
• Chifa (perujsko-kitajsko): arroz chaufa, tallarín saltado – otrokom prijazno.
• Kavarne/bistroji (Miraflores/Barranco/Cusco): dobra kava, tostadi, sladice.
• Varnost (prehrana/higiena): Voda ni pitna. Za led vprašaj, če je iz prekuhane/filtrirane. Ulična hrana naj bo vroča. Ceviche jej v prometnih lokalih (kjer je gneča). Na višini lahka in topla hrana.

Kaj poskusiti:
Ceviche, Nikkei prigrizki, aji de gallina, lomo saltado, rocoto relleno (Arequipa), anticuchos, papas a la huancaína,quinua v vseh oblikah, choclo, aguaymanto, picarones, queso helado, mazamorra morada, sokovi (marakuja, guanábana, lúcuma), pijače (pisco sour, chicha morada, emoliente, mate de coca, Inca Kola). Veg/vegan opcije so odlične v Limi in Cuscu.

Pri hrani skoraj ne moreš zgrešiti, ker je pač vrhunska. Sama obožujem stročnice ki jih je ogromno, kvinoja, leča in podobno so na vsakem meniju, prav tako je marsikje na voljo lama in alpaka, ki je vrhunsko meso, nismo pa probali morskega prašička, ki je tudi zelo pogosta jed na perujskih menijih.

Cene:

• Menú del día: 10–30 PEN (~ 2,6 € – 7,7 €)
• Ceviche: 9–39 PEN (~ 2,3 € – 7,7 €)
• Pisco sour: ~28 PEN (~ 7,2 €)
• Kava: 10–14 PEN (~ 2,6 € – 3,6 €)
• Chifa porcija: ~20 PEN (~ 5,2 €)
• Sok 0,5 L (tržnica): 5-10 PEN (~ 1,3 € – 2,6 €)

Denar, valut in dvigovanje

V Peruju uporabljajo svojo valuto, Perujski novi sol (PEN). Trenutni devizni tečaj znaša približno 1 EUR = 4,19 PEN.

V Peruju smo večino denarja dvigovali na bankomatih, kjer pa so bili največji možni dvigi precej nizki, provizije pa visoke. Običajno smo dvignila med 400 in 800 PEN (približno 100–200 EUR), pri čemer je provizija znašala okoli 10 EUR na dvig. Zaradi tega smo iskali bankomate, kjer je bil možen večji znesek.

Pogosto smo uporabljala tudi kreditno kartico Mastercard, kjer je bila možnost plačevanja povsod, kjer je bila sprejeta. Devizni tečaj preko kartice je bil namreč bistveno bolj ugoden kot pri dvigu ali menjavi gotovine. Imeli sva tudi nekaj gotovine v USD in EUR za nujne primere.

Telefonski signal in Wi-Fi

Telefonski signal je bil prisoten v večjih krajih, vmes pa je seveda povsem izginil. Brezplačen wi-fi je bil na nastanitvah običajno precej dober.

Prvič smo si celo kupili podatkovni e-sim preko aplikacije Airalo, ki smo ga uporabljali predvsem za navigacijo. Ceste v Peruju niso dobro označene, zato je vožnja brez navigacije lahko precejšen izziv. Za dve podatkovni e-sim 5G za en mesec smo plačali okoli 50 EUR.

Cepljenja

Za obisk Peruja ni potrebnih posebnih cepljenj. Priporočljiva so osnovna cepljenja proti tetanusu, tifusu, steklini ter hepatitisu A in B, ki veljajo tudi za razvite dele sveta. Več podrobnosti je na voljo tukaj.

Komarji so povzročali kar nekaj težav v Amazoniji, kar smo seveda pričakovali. Bilo jih je res veliko, še posebej zgodaj zjutraj in pozno zvečer, zato smo se takrat raje zadrževali v sobi. Tudi med sprehodi po džungelskem gozdu smo bili popolnoma oblečeni, čeprav je bilo precej vroče – to je najboljša zaščita pred nadležnimi komarji.

Turistično zavarovanje & riziko odpovedi

Na takšno pot se pač dandanes ne podaš brez dveh stvari: 

(1) zdravstveno/turistično zavarovanje z asistenco in 

(2) zavarovanje odpovedi potovanja.

Ne zato, ker sem paničarka, ampak ker so potovanja velik strošek in če gre kaj narobe, ostaneš brez vsega – denarja in doživetja. Drugič pa vsi vemo, da so zdravstvene storitve v tujini izjemno drage. Peru je tako samo še malo bolj “logistični mozaik”: notranji leti, vlaki, vstopnice za Machu Picchu v točnih slotih, drag rent-a-car … ena domina pade in hitro se nabere x € stroškov. No in kot sem opisala, smo bolnišnico tudi obiskali in cena storitve je bila nekaj pod 600 €, kar seveda to zavarovanje v celoti pokrije in povrne. Sklenjeno imamo Zavarovanje potovanj v tujino (Zavarovalnica Triglav): mir v glavi za vse, kar si NE želiš testirati na 3.800+ metrih: obisk klinike, prevoz, nujni zobozdravnik, izgubljena prtljaga, prekinitev potovanja, zamude letov (odvisno od paketa). Vem, da če kdo zboli, ali če potrebujemo zdravnika, ne gledam najprej v denarnico.

Asistenca 24/7: če se kaj zaplete, pokličem +386 2 222 28 64 (shranjeno v telefonu in na papirju) in me povežejo z najbližjo ustrezno pomočjo.

Zavarovanje odpovedi (riziko odpovedi): ker pri Peruju kupuješ veliko vnaprej, mi to pokrije stroške, ki jih moram povrniti ponudnikom, če bi morali odpovedati ali se zaradi nepredvidenega dogodka ne bi mogli udeležiti poti/izleta/leta.

Kaj vse lahko krije odpoved (prevedeno v naš vsakdan):

• Turistični aranžma ali nastanitev (hotel, apartma).
• Prevoz: letalske/ladijske/železniške/avtobusne vozovnice.
• Najem vozila (rent-a-car).
• Vstopnice za izlete, muzeje, koncerte, tečaje, lokalne agencije.

Kdaj in kako to dejansko velja:

V igri so tipični nepredvideni dogodki po sklenitvi zavarovanja (primeri: nenadna bolezen/poškodba tebe ali svojcev, smrt v družini, hospitalizacija svojcev, uradni pozivi, elementarne nesreče v kraju bivališča …).

Zavarovanje velja tudi za storitve kupljene prek spleta in lahko z eno polico pokriješ več različnih storitev istega potovanja, četudi kupljenih pri različnih ponudnikih.

Rok: skleni najkasneje 21 dni pred začetkom koriščenja storitve ali v 48 urah po nakupu, če je do začetka manj kot 21 dni. (To sem imela rožnato označeno v koledarju, da ne zamudim :)).

Paketi & logika izbire:

Izbereš paket kritij (A/B/C) glede na trajanje, stil potovanja in družinsko dinamiko (višina kritij za zdravstvo, prevoze, prtljago, odgovornost, zamude, prekinitev …).

Nam je bilo smiselno, da turistično zavarovanje + odpoved potovanj pokrijeta tako velike (zdravniška oskrba, prevozi) kot majhne nevšečnosti (zamude, dokumenti), ker z otroki je “statistika” pač proti tebi. 

Najbolj “mami” praktični del: če si na poti in pride do prekinitve (bolan otrok, protesti, zaprtje linij) ali do kasnejše vrnitve, je v boljših paketih vključeno tudi to, ne samo “prvi šok” stroškov. Mene je torej manj skrbelo, jaz pa sem bila zato boljša organizatorka. In ja — vedno kopija police + številke asistence v telefonu in natisnjeno zraven sebe.

Vstop za slovenske državljane

Za vstop v Peru slovenski državljani ne potrebujemo nobenega vizuma. Ob vstopu v Peru mora biti potni list biti veljaven še vsaj 6 mesecev.

Odhod … mentalno že dan prej

Naše potovanje se je zame začelo v bistvu že dan prej, vsaj po mojih aktivnostih. Pakiranje za tako veliko skupino, kjer mož še zadnjo minuto tipka na računalnik in ga morem obravnavati kot otroka ter mu spakirati tako, kot za vse ostale otroke (a res opravičeno, se mi je prav zasmilil, saj bi bilo pakiranje zanj prava nagrada, a si je ni uspel »vzeti«) je moj mentalni začetek. Vedno si najprej sestavim pisni seznam kaj vzeti seboj, otrokom naredim individualne sezname, da lahko potem sami prinašajo h kovčkom, največ časa pa mi vzame polnjene tehničnih pripomočkov, nalaganje dokumentov v oblak, ki je vedno z nami, če fizično kaj izgine in to vse je zamudno. Letalo smo »zajahali« pozno zvečer v San Salvadorju, kar je zame najmanj optimalni čas, ker rada hitro vstanem, a grem tudi hitro spat. Vzleteli smo nekaj čez 22h in kljub temu da let traja samo dobre 4 ure, prideš na cilj »zjahan«, kljub temu, da so otroci spali in midva brala in klepetala.

Naša pot po dnevih

16.–17. 10. • San Salvador → Lima (nočni prihod) – Miraflores & Barranco

Izstopili smo v Limi, ki je politično in gospodarsko središču Peruja. Čeprav so le uro naprej od Salvadorja ali 7 ur za Ljubljano, smo se znašli na letališču res utrujeni, na srečo z vsemi kovčki in to nekaj čez 3 uro ponoči. In ker se nam je naš Jure pridružil na potovanje iz Slovenije, smo počakali še na prihod njegovega letala in tako smo prvo noč preživeli takorekoč v zraku in na letališču. Šele ob jutranjem svitu smo se »privlekli« do soseske Miraflores, po enostavnih in hitrih postopkih prevzema rent a carja na letališču.

Vozili smo sedem sedežni kitajski avto, ki se je izkazal za pametno in prostorno izbiro, čeprav smo primarno rezervirali kombi, ki pa so nam ga stornirali zaradi okvare. Naš začetni kraj je priljubljena obmorska četrt s sprehajališči, modernimi kavarnami in parki, kulturni šok ni bil velik, saj smo navajeni Amerike v vseh oblikah, Severne in Južne. Miraflores je “sprehodljiv”: parki na pečini, tekači ob robu klifov, spodaj se sliši Pacifik. Malecón je najlepši uvod: pogledaš dol, valovi, surferji, nekdo spušča zmaja, zgoraj pa se pogosto dvignejo paragliderji – vertikala mesta je prava mala predstava. Lima je “puščavsko velemesto”: dežja skoraj ni, a v sezoni vse prekrije hladna megla garúa, ki nebo obarva v srebro (jakna tu ni modni dodatek, ampak rešiteljica). Bili smo bolj lačni kot zaspani, zato smo odložili prtljago in se kar sprehodili do Parque del Amor (Park ljubezni), kjer stoji znameniti kip zaljubljencev in kjer domačini radi opazujejo sončne zahode nad Tihim oceanom. No, mi pa vzhode. Čeprav je sonce že sijalo, smo nujno potrebovali nekaj ur spanja.

Prva namestitev je bila genialna. Prve 2 noči smo bivali v Tarata Boutique Hotel, da komu pomagam z res krasno in ugodno izbiro nočitve za 137 EUR na noč za 6 oseb. Popoldne smo, sveži in polni pričakovanja, obiskali Barranco, umetniško četrt z galerijami, barvitimi murali in znamenitim Mostom vzdihljajev; glasba se iz barov zliva na ulico, vse skupaj pa je čisti boemski šarm. Hrana je zelo pozitivno presenetila, po občutku in privlačnem meniju in tudi po cenah. (V Limi je hrana del uvodnega rituala: nekje med prvim cevichejem in vročo čokolado za roke ugotoviš, da te megla in veter kar hitro “prepričata”.) Prav tako kot hrana, so nas presenetile temperature, saj že skoraj 3 leta nismo naših teles nastavili manj kot 25 stopinjam. Vem, da je iz gledišča Slovenije to prav toplo vreme, a nas je prve dni malo mrazilo :).

Naslednje jutro smo se, po dobrem zajtrku podali na Plaza de Armas, osrednji trg Lime, kjer stojijo stolnica, predsedniška palača in kolonialne stavbe s čudovitimi lesenimi balkoni. Če si za mini-uvod v preteklost, je tu v bližini tudi Huaca Pucllana (adobe piramida) – “wow” med modernimi bloki, ki te v trenutku prestavi stoletja nazaj. Občutki? Prestolnice niso moja najljubša stvar. A Limi je vredno nameniti dan ali dva, če ne druga zaradi hrane in mestnega utripa, lepega kolonijalnega jedra in čudovitega samostana in muzejev, ki navdušijo. Sploh, če se po Limi sprehajaš v kratkih rokavih. Vrnili smo se po prtljago in pognali našega konjička naprej, novim dogodivščinam naproti. 

19. 10. • Lima → Paracas (avto ~260 km)

Južno od Lime mesto hitro utihne in štafeto prevzame puščava – ravna, vetrovna, minimalna. Panamericana Sur te drži ob obali, a morje je večinoma spodaj, ti pa voziš po suhem hrbtu pečin. Kjer se cesta “zlomi” v zaliv, vidimo barčice in mreže – ritem ribolova je druga ura. Paracas je manj “instagram”, bolj resničen: jutranje ladje, popoldanski veter, večerni šum restavracij z ribjo juho in limono. Tu se puščava in ocean dobesedno objemata: rdeči in oker ton peščenih sten proti ostremu modremu Pacifiku. Sosednji Pisco je večji in bolj deloven; Paracas pa je mirna baza za rezervat in izlet na otoke. Vetrovno zna biti konkretno – jakna in kapa rešita dan. Če loviš svetlobo, je sprehod po promenadi ob pozni uri super, ker zaliv “ugasne” v zelo mehke barve.  

20. 10. Ballestas + Paracas Reserve → Huacachina

Ballestas so perujskih “mini Galapagos” – 90 minut čistega dokumentarca v živo. Čoln zdrsne mimo Candelabra, geoglifa, ki iz peska gleda proti morju, potem pa bum – kolonije morskih ptic, morski levi na skalah, presenetljivo elegantni pingvini. Tu je nekdaj cvetela guanovska “zlata doba”; danes je fokus na varovanju kolonij in omejenem obisku. V rezervatu Paracas razumeš geologijo v barvah: rdeči klifi (Playa Roja), zlati grebeni, modro morje – skoraj brez ljudi, če ujameš pravi čas. Vožnja do Huacachine je kratek preskok, a občutek je, kot da si zavil v drugo pravljico. Oaza sredi sipin, ob jezeru krog barvnih kavarn, v zraku pa tisti napeto–vesel adrenalin. Areneros (tisti “Mad Max” buggyji) so pol vožnja, pol krik – hrbti sipin so kot valovi, pesek pa je povsod (v laseh, v nahrbtniku, med zobmi). Sandboarding je “za dušo”: najprej pod ritjo, potem, če si pogumen, tudi stoje – padci so mehki, ego pa se pobira s smehom. Zahod nad oazo je eden tistih prizorov, zaradi katerih potuješ: tišina, dolge sence, zlata svetloba. Pij vodo – puščava vzame več, kot opaziš. In kakšna sreča – videli smo kita, ki je plaval tik ob naši ladici. Čudovit izlet, krasna narava in vredno izleta. 

21. 10. • Huacachina → Nazca • jutranji prelet Nazca Lines

Tudi s stolpa ob Panamericani vidiš nekaj ključnih motivov – in razumeš, kako so linije tik ob cesti, a hkrati nedotakljive. O Nazci vseh teorij ne zmanjka: zvezdne poravnave, obredi, voda – največ je raziskovala María Reiche, “gospa Nazce”, ki je tu pustila življenje in znanost. Arheologi še danes odkrivajo nove motive (npr. “mačka” na pobočju), kar je skoraj neverjetno za nekaj tako “znanega”. Popoldne odrineš dalje, glava pa še kroži – tanka razlika med svetim in vsakdanjim.

21.–22. 10. • Nazca → Arequipa (dolga etapa)

Ta etapa je prava šola potrpežljivosti: puščava, prelaz, dolina … Tovornjaki vozijo v svojem ritmu, ti v svojem — s svojo glasbo in mislimi. Ko se približuješ Arequipi, se nebo počasi očisti in na obzorju se pojavijo njeni čuvaji: Misti, Chachani in Pichu Pichu. Prehod iz toplih puščavskih tonov v hladnejše andske je skoraj fizičen. Zrak postane ostrejši, svetloba bolj jasna, sence pa se podaljšajo. Prvi večer je namenjen samo večerji in počitku — jutri te čaka belo mesto, v najboljšem pomenu besede. Arequipa že na prvi pogled deluje urejeno in dostojanstveno. Večerni sprehod po Plazi de Armas te nežno uskladi z njenim ritmom. In če te zagrabi želja po sladkem, poskusi queso helado — kljub imenu to ni sir, ampak lokalni “sladoled”: kremast, z vonjem po cimetu in vanilji, čisto malo nostalgičen. Ko pade noč, se spomni na dodatno odejo — noči so hladne, a nebo je neverjetno čisto.

22.–23. 10. • Arequipa (Santa Catalina, Plaza, Yanahuara)

Samostan Santa Catalina je pravo mesto v malem: rdeče in modre ulice, drobna dvorišča in tišine, ki slišijo same sebe. Tukaj koraki zvenejo drugače — vsak odmev te spomni, da si v kraju, kjer je zgodovina mehka in težka hkrati. Plaza de Armas je oder: sillar fasade, arkade, mogočna katedrala – vse diha v istem, umirjenem ritmu. Yanahuara pa je razglednica sama zase – bele arkade, pod njimi senčne klopi, pred tabo pa Misti v vsej svoji veličini. Ni čudno, da je prav ta kader na skoraj vsaki razglednici. Arequipa zna razvajati tudi s hrano: rocoto relleno – polnjen pekoč feferon – je majhen izziv, a velika nagrada. Kava je izvrstna, pekarne dišijo po jutru, večeri pa kličejo po plašču in še enem sprehodu skozi ulice. Zgodovinsko središče je pod zaščito UNESCO, in to se čuti v vsakem detajlu – nič ne kriči, vse je preprosto lepo. To je mesto, kjer si zlahka privoščiš dan brez načrta. Samo da si.

23. 10. • Salinas Reserve, vulkanski razgledi, termalni vrelci

Salinas je kot drug planet: bele ploskve, črni vulkanski hrbti in visoko nebo, ki reže v oči. Tam res razumeš, kaj pomeni “tanka zavesa zraka” — korak je počasnejši, dih krajši, srce dela glasneje. Fotografije so ostre, skoraj neresnične. Včasih se v zrcalu plitvin zberejo ptice — in če imaš srečo, med njimi tudi flamingi. A glavni igralec tu je tišina. Vikunje v daljavi stojijo kot skulpture, zamrznjene na robu sedanjega trenutka. Razgledi na vulkane so kot učbenik geologije: popolni stožci, brazde erozije, sledi lave – vse v isti, hipnotični paleti sivine in peska. Ko se dan posuje s prahom, delujejo termalni vrelci skoraj terapevtsko: topla voda, hladno lice, sonce, ki tone za hribi. Ni bleščic, luksuz je toplina, ki pride do kosti in ti na novo postavi dan. Na poti nazaj v avtu je tišina. In to je dober znak.

24. 10. • Arequipa → Chivay (Colca) • Cruz del Cóndor

Vožnja proti Colci je kot pesem serpentin – cesta se dviga in spušča kot valovi na suhem morju.
Terase Colce so prava “črtna koda” andskih polj; nekdo je pred stoletji razmišljal v terasah, mi pa jih danes občudujemo kot umetnost. Cruz del Cóndor zahteva potrpljenje: najprej samo tišina, potem senca krila, nato krilo samo – in naenkrat leti mimo tebe. Kondor ima razpon, ki ga začutiš v želodcu; njegova mirnost te preprosto umiri. Vasi v dolini, s tradicionalnimi kapami in barvitimi vezeninami, so čudovit opomnik, da kultura ni muzej, temveč način vsakdanjega življenja.
Chivay je prijazen, preprost kraj – večer je hladen, zato gre mate de coca še posebej v slast. Spat greš zgodaj, ker je višina kot gospa, ki zahteva svoj mir in svoj čas. Dan pa bi lahko opisala le kot: veliko neba in malo besed.

25. 10. • Chivay → Puno (Titicaca) • Uros + Taquile

Altiplano je širok kot misel – neskončna ravnina, ki se vleče, a nikoli ne postane dolgočasna. Ob cesti se pasejo vikunje, v daljavi se svetlikajo lagune, nad tabo pa sence oblakov tečejo hitreje kot avto. Puno je pristanišče vztrajnih – tukaj je mrzlo celo, ko se smejiš. Čoln do Uros je kratek, a občutek, ko stopiš na otoke, je kot prehod v drug svet. Tla se rahlo zibljejo pod nogami, saj so spletena iz totore – rastline, iz katere so narejene tudi hiše, čolni in celo postelje. Na otoku Taquile so stopnice dolge, zrak pa kratek. A razgled ti vse povrne – brez popusta. Moški tukaj pletejo kape, katerih vzorci razkrivajo njihov status, ženske pa tkejo pasove, znanje, ki ga je UNESCO razglasil za nesnovno kulturno dediščino.

Kosilo je preprosto: juha, trucha (postrv), čaj – in prav nič več ni potrebno. Sonce je močno, a veter hladen; jakna gor, očala nikakor ne dol. Večer v Punu je tih in živ hkrati – glasba prihaja iz ulice, postelja je topla, noge težke, nasmeh pa lahek. Mi smo tukaj obiskali tudi bolnišnico, zato smo se proti našim plavajočim otočkom odpravili že v mraku. Neverjetno je, kako so domačini iz trsja spletli celotne otoke – prave plavajoče vasi – in kako čudovito nastanitev smo imeli sredi jezera. Uros otoki so res posebnost, unikatno doživetje, ki ga toplo priporočam vsakomur.

26. 10. • Altiplano → Sacred Valley

Vožnja s planote v dolino je kot pogled skozi star diaprojektor: zgoraj hladne barve, spodaj topli toni.
Ko se približaš Sveti dolini, se pokrajina zmehča – polja so mehkejša, vasi barvite, ljudje pa imajo tisti izraz “delamo, pa je lepo”. Moray so koncentrične terase – nekdanji agrarni laboratorij Inkov, kjer so preizkušali različne mikroklime. Nedaleč stran Maras soline bleščijo kot ledena polja – več kot tri tisoč bazenov, ki so še danes v uporabi. V Chincheru se vse vrti okoli tkanja: naravna barvila, volna, vzorci, zgodbe. Tukaj kupiš nekaj, kar bo še dolgo dišalo po dimu in soncu. Dolina ni muzej, ampak življenje samo: otroci v šolskih uniformah, psi, ki dremajo sredi ceste, in kombiji, ki so hkrati povsod in nikjer.

Če imaš dan več, se nekateri odločijo za pot čez Abra Málaga proti Santa Teresi in naprej do Aguas Calientes – ob tirih, peš, skozi džunglo – alternativna pot do Machu Picchuja.
Mi gremo klasično, a je lepo vedeti, da obstaja še druga možnost.

Meni osebno je bil ta del Peruja najlepši – neopisna narava, dobre ceste, prijazni ljudje in povsod lame ter alpake: čudovite, mirne živali, ki se pustijo božati. Ko temu dodaš še dobro hrano, razglede, krasne nastanitve in toliko zanimivosti za ogled … je potovanje popolno.

27. 10. • Ollantaytambo ↔ Aguas Calientes (vlak) • Machu Picchu  • povratek in Cusco

Vlak iz Ollantaytamba je ritual. Okna so velika, reka Urubamba te spremlja kot stara znanka, gore pa stojijo kot kulise, ki se nikoli ne premaknejo. Aguas Calientes je logistična mravljinčarnica – vse se vrti, a ti si tukaj zaradi enega razloga.

7:00 – vstop v Machu Picchu. Tišina, ki si jo zaslužiš. Megla diha, kamni stojijo, ker tako hočejo.

Ruta 3 te vodi med terasami in templji. Poišči svoje “žepe miru” – trenutke, ko si sam, ko slišiš samo svoj korak. Inženirska poezija: kamen na kamen, brez malte, popolni stiki, odvodnjavanje in terase, ki držijo pobočje že stoletja. Protipotresna logika – brez betona, brez napake. Lame so doma, ne statisti. Naredi fotografijo, a ne rini v njihov prostor – to je njihov tempelj, ti si le gost. Danes velja sistem časovnih slotov in enosmernih poti. Prav zato je zgodnji vstop tvoj zlati trenutek. Če ti po ogledu ostane še nekaj moči, se povzpni do razgledišča – za tisto zadnjo sliko v glavi, ki ostane dlje kot fotografija. Povratek je vedno drugačen: iste tirnice, a druga oseba. Zvečer si že v Cuscu – utrujen, lačen, tih. In popolnoma pomirjen.

28. 10. • Cusco (dopoldne), oddaja avta, popoldne let proti La Pazu

Cusco ima jutra, ki dišijo po sveže pečenem kruhu in zgodovini. Plaza de Armas je srce mesta, medtem ko so San Blas strme bele uličice z ateljeji, kjer je enostavno kupiti “preveč lepih stvari”. Katedrala je težka in mogočna, a hkrati lepa; San Pedro tržnica pa barvita, glasna in polna življenja. Sok iz marakuje in ingverja ti pozdravi vse, kar te še drži od včeraj. Sacsayhuamán je skoraj neverjeten – kamni se zaklepajo, kot da vedo nekaj, kar smo mi že pozabili.
Če bi imeli dan več, bi mnogi dodali še Mavrično goro (Vinicunca, ~5.000 m) – lepota je epska, zrak pa kratek; izbereš po telesu, ne po Instagramu. Avto oddaš z olajšanjem in kančkom nostalgije – dal ti je svobodo, ritem in možnosti postankov, ki jih avtobus ne pozna.
Kosilo je zgodaj, prtljaga pripravljena, popoldne pa že letiš nad dolinami proti novemu poglavju.
Peru ne zapustiš; ga samo zložiš v sebe in greš naprej.

Zaključek: Peru ✔ … in zgodba se nadaljuje v Boliviji ➠

Če bi mi kdo v začetku rekel, da bom za ta itinerar porabila več večerov kot za polovico magisterija, bi se samo nasmehnila. A ko stojiš na terasi nad Machu Picchujem, ko se megla za nekaj sekund razmakne in se kamni postavijo v popoln red, čutiš, da je vsaka Excel tabela, vsaka potrditev rezervacije in vsak “plan B” sedaj del iste zgodbe, vredne zgodbe. Peru je kontrast — sol in sipine, sillar in megla, ceviche in coca čaj, tišina visokogorja in smeh otrok v buggyju nad Huacachino. Dan, ko imaš občutek, da v kovčke ne spraviš več vsega, kar si prinesel – ne fizično, ampak v glavi. Peru je kot film, ki ga moraš gledati dvakrat: prvič za zgodbo, drugič za detajle. Vse je drugače: sol na koži, pesek v laseh, pomen besede “počasi” na višini. Če te je mika s Pacifikom, obstaja še izlet z ladjo do Islas Palomino pri Callau (Lima): morski levi, pingvini – nekateri se z levi celo kopajo v neoprenu; dobra “pika” ob koncu (za nas kot ideja za drugič). Na telefonu je tisoč fotografij, v srcu pa pet trenutkov, ki jih ne moreš objaviti. In eden med njimi že kaže s prstom čez mejo – Bolivija čaka.

Avto nam je dal svobodo in ritem po meri naše družine (vzeli bi ga spet), turistično zavarovanje in odpoved potovanja pri Zavarovalnici Triglav pa tisti mir v glavi, ko veš, da tudi če se kje zaplete, nisi sam. In iskreno — ob vsem tem “tetrisu” sem si prvič priznala, da bi naslednjo tako kompleksno zgodbo brez slabe vesti prepustila agenciji, saj je bilo načrtovanje izjemno naporno, a vseeno več kot poplačano. Pač, oba z Miho se strinjava, da je bilo to eno najboljših potovanj ever. In otroci nepopisno navdušeni. 

In ko smo pakirali zadnje volnene kape, Peru ni bil pika, temveč vejica. Zgodba se ni končala na obali Pacifika ali na terasah Inkov. Nadaljuje se čez mejo — v Boliviji. Tam čakajo teleférici, Valle de la Luna, Tiwanaku, Salar … ampak to je že naslednje poglavje, ki ga z vami delim že čez nekaj dni.