Strnjeni vtisi o Južni Afriki in doživljanju Namibije

Po slabih dveh tednih smo iz Južne Afrike pot nadaljevali v Namibijo. Kaj vse smo doživeli tam, si preberite v nadaljevanju bloga.

Zbrani vtisi o JAR

Velika razlika med revnimi in bogatimi je precej v oči bodeča, čuti se prisotnost kriminala, povsod živijo za žicami, veliko revščine je videti povsod, razen v delih, ki so namenjeni premožnejšim. Na cestah se povsod vidi veliko beračev in na semaforjih velikih križišč otroci prosjačijo in izvajajo najrazličnejša dela, kot je pranje avta, prodaja časopisa in razne akrobacijske točke, da bi jim namenili kak kovanec. Upoštevanje nekajprevidnostnih ukrepov tam res ni odveč, recimo to, da se predvsem v nočnih urah izogneš temačnim, samotnim ulicam in predelom, ki jih Lonely planet in ostali spletni portali navajajo za nevarne. Bodite pozorni, da imate vrata avtomobila vedno zaklenjena in v čudnih predelih nimate spuščenih avtomobilskih oken, da imate za prvo silo za majhne otroke v avtu wc za nujne primere (wc vrečke), saj ni primerno, a se v temnih predelih odpravite ven na wc. Prav tako je pametno, da imate vedno nekaj prostora za avtomobilom na rdeči luči, da lahko speljete mimo avta pred seboj, če opazite, da se dogaja nekaj čudnega ali da se vam kdo približuje. In ponoči ne vozite po odročnih cestah ter pazite, da vam ne zmanjka goriva (imejte dodatni kanister v avtu). Nosite torbico na sprednjem delu in imejte vse predalčke zaprte. Ne nosite vrednosti s seboj in se ne izpostavljate z vidnim nakitom, urami in sploh s telefoni, teh tudi ne odlagajte na mizo v nobeni restavraciji.

Sicer pa je ta del izjemno zelen in narava je unikatna, spektakularna. V ta del sveta ne greš zaradi muzejev in galerij, znamenitosti najdeš v naravi. Živalski svet je nadvse bogat in tako, kot se pri nas ob cestah sprehajajo psi in mačke ter ptiči, tukaj srečaš opice, noje, pingvine in še marsikaj. Ko gledaš v prazno skozi okno, ko pelješ še 500 kilometrov ta dan, se oči ustavijo na čredi zeber ali slonov. Ta država ponuja tudi veliko adrenalinskih zadovoljstev: zipp line, potapljanje z morskimi psi, jadralno padalstvo, surfanje, vožnjo s kajaki, plezanje po stenah, supanje … Mogoče se vzrok skriva prav v tem, da imajo veliko sončnih dni, tudi 300, vročina pa ni tako huda, da se ne bi mogli preizkusiti v vseh aktivnostih. No, pravzaprav je tudi zima blaga, tako da je tu ves čas akcija za vse željne adrenalinskih doživetij.

Dežela je svetovno znana po odličnem vinu, katerega okus je res nepozaben, predvsem pa so še bolj nepozabne smešno nizke cene. Ceste so presenetljivo odlične povsod, dobro označene in široke, hrana je še vedno precej podobna evropski, predvsem angleški, kar je logično glede na kolonialno preteklost, vseeno pa prevladujejo bultong in veliko mesa (na primer specialiteta so prigrizki iz suhega mesa, braaai nyama, bobotie). Izvedeli smo, da se sladkajo s pudingom malva in amarulo don pedrom. Dejansko pa je njihova gastronomija sestavljena iz vseh koncev sveta in nimajo svoje lastne avtohtone kuhinje. Na vrhu jedilnikov je skoraj vedno meso, pripravljeno na vse načine, sušeno, pečeno, kuhano in začinjeno na 1001 način. Meso je veliko cenejše kot pri nas, tudi izjemno okusno, kar omogočajo številni vedno zeleni pašniki, verjetno zato tudi prevladuje govedina. Najdeš tudi nenavadno ponudbo mesa, kot je nojevo meso, gnu in kudu, krokodilje in še kaj. Veliko je tudi morske hrane, k čemur pa vedno sodi kozarec odličnega vina. Ne manjkajo tropsko sadje, kot sta mango in banana, različni oreščki in sveža okusna zelenjava ter veliko mlečnih izdelkov, verjetno, ker je veliko pašnikov.

Blog: Naša prva postojanka v Afriki – Pretoria

Zakaj je JAR top?

Ker je precej ceneje kot v Sloveniji, za približno 30-35 %.
Ker je družinam prijazna destinacija, ki na površini 60 Slovenij ponudi izjemno živalsko raznolikost in drugačnost, unikatno pokrajino, odlično hrano in spektakularna adrenalinska doživetja.
Ker je v enakem časovnem pasu kot Slovenija in ni težav s prilagajanjem in jetlegom.
Ker je za varna v smislu bolezni in ni potrebnih cepljenj, tudi malarija ni prisotna.
Ker ima idealno vreme v času med oktobrom in marcem, to je toplo obdobje, ki je hkrati tudi suho. Najboljši čas za obisk sta naša jesen in zima ali njihova pomlad.
Ker je prenočevanje ugodno in super lepo, najboljše in najbolj ugodno pa je spati v Guest Housih, ker so cenovno ugodni, udobni in čisti, s tem pa imaš tudi stik z domačini, lastniki. Izveš marsikaj iz prve roke, po navadi pa tudi sami pripravijo zajtrk, kar se je izkazalo za top izkušnjo z lokalno hrano.
Ker z jezikom ne boste imeli težav, saj je angleščina eden od uradnih in glavnih jezikov.
Ker je vožnja z lastnim prevoznim sredstvom daleč najboljši način potovanja, ki pa je za to državo tudi najbolj super način. Kot rečeno, so ceste res res zelo urejene, sploh glavna cesta N2, ki vozi preko celotnega juga, je zelo široka, pregledna, označena in varna. Gorivo je precej cenejše kot v Evropi, cestnin ni. Postojank na poti je ogromno. Najem avtomobila je zelo ugoden, sploh, če ga rezervirate dovolj vnaprej, kar sicer sedaj, za čas korone ne velja, ker ni gneče turistov.
Ker je zdravstvo zelo dobro urejeno, celo na veliko višjem nivoju kot pri nas. Zasebne bolnišnice so v vseh večjih mestih (izberite si res zasebne, ki so namenjene belcem).

Kar se tiče morja, ta dežela ni destinacija za namakanje in plavanje. Med našim potovanjem je bila temperatura morja med 15 in 17 stopinjami Celzija. Bolj kot se pomikaš proti vzhodu, bliže si Indijskemu oceanu, kjer je malo topleje, a to ni Karibsko morje. Veliko je tudi močnih tokov in valov, predvsem pa vsaj v nas prisoten strah pred morskimi psi. 😊 Kopanje je dovoljeno le na plažah, ki imajo modro zastavo, kar pa v času našega potepanja nismo ravno opazili, le še ni bilo poletje.

Pot do Namibije

Zadnja postaja pred napeto vožnjo do Namibije, ki je bila za vse nad nekaj novega (Jasna je Južno Afriko že prej dodobra prečesala, Namibije pa še ne), je bil nekajdnevni postanek v Cape Townu.

Južna Afrika je med vsem, kaj smo videli kasneje, zagotovo daleč najbolj urbana, evropska, podobna Sloveniji, opisala bi jo morda kot afriško Švico. Med najlepšimi mesti je zagotovo Cape Town, čeprav tudi drugih ni podcenjevati. Je pa res, da ima Cape Town svojo posebnost, ker na eni strani gleda v mogočni ocean, na drugi strani pa v unikatne oblike gora. Vsa zemlja okoli je izjemno plodna, nasadi trt se bohotijo povsod in mesto je zelo barvito, polno vseh narodnosti, življenja in utripa. Meni osebno je Cape Town eno najlepših mest na svetu. Velja za najstarejše mesto v državi in je tudi prestolnica zakonodaje v državi. Med moderne zgradbe se meša veliko viktorijanskega, pa tudi kolonialnega holandskega stila. Naša dva dneva obiska nismo imeli sreče z vremenom, saj je pihalo, kot da je viharni napad. To je bil tudi razlog, da je bila Table Mountain zaprta in se žal nismo mogli povzpeti na vrh. Smo pa si privoščili verjetno najboljšo nočitev na celotnem potovanju, in sicer Cape Heritage Hotel, ki nas je razvajal s svojim jacuzzijem na strehi v dežju, z razkošnimi sobami in bogatim zajtrkom. Potrebovali smo malo počitka in spanja in grdo vreme je bilo odličen izgovor za potikanje po hotelu.

Pred hotelom sta nas na parkirišču pričakala naša dva džipa, ki sta jih iz Namibije pripeljala prijazna šoferja iz podjetja Okavango rent-a-car. Dobili smo džipa Nissan Patrol z vso kamping opremo (strešni šotori, zložljiva miza, sedem stolov za kampiranje, baterijska luč, plinska jeklenka in kuhalna plošča, sekira, lopata, 40-litrski 12-voltni kompresorski hladilnik/zamrzovalnik, deska za rezanje, obračalnik, nož za kruh, klešče, servirna žlica, mesarski nož, nožek, smetnjak, kotliček, odpirač za pločevinke, ponev, lonec s pokrovom, krožniki, noži, vilice, žlice, čajne žličke, posoda za jedilni pribor, sklede za sladice, skodelice in kozarci za pitje …). Vzeti smo morali dva, saj nas je bilo devet in na vsakem avtu sta bila po dva šotora. Do prestopa meje z Namibijo je bilo še približno 9 ur vožnje. Polni adrenalina in pričakovanj smo se namestili v džipa, pred tem pa smiselno zložili vso prtljago in se podali novim doživetjem naproti. Pot nas je najprej vodila do zaliva Sveta Helena, ki je naselje v okrožni občini West Coast v provinci Western Cape v Južni Afriki. Velik zaliv Sveta Helena je glavno ribiško mesto in tudi pristanišče Sandy Point – eno od dveh pristanišč v zalivu (drugo je v Laaipleku) na zahodni obali Južne Afrike. Pozimi gosti številne ribolovne dejavnosti, ki jih mi sicer nismo videli. V zalivu je 11 tovarn za predelavo rib, videli smo kar nekaj tabel in smernikov, ki vodijo do njih. Po opisu portugalskega raziskovalca Vasca da Game je to “miren in spokojen kraj”. Časa ni bilo veliko, ker smo želeli mejo prestopiti pred temo, od Cape Towna do meje, ki je v kraju Vioolsdrif, je 676,8 kilometra razdalje, kar je po navigaciji 8 ur in 38 minutr vožnje, zato smo tukaj spili samo kavico in se čudili lepi naravi ob poti. Naš avto je tako velik, da po pravici veliko goljufamo 😊; Fiona nam je kupila dve zložljivi modri blazini, ki smo ju dali med dve vrsti sedežev v avtu, poleg pa odeje in blazine. Spali smo kot dojenčki, vsi, razen voznika 😊Mihe. Tako tudi velike razdalje niso prenaporne. Policija, ki nas je ustavila, pa se za spanje na tleh med vožnjo ne zmeni, tudi otoški sedeži tukaj niso praksa. Videli smo celo veliko avtomobilov, kjer je bilo natrpanih po 10-krat več potnikov, kot pa je sedežev.

Kosilo v Lambert’s Bay

Čas za kosilo smo si vzeli v majhnem ribiškem mestu v južnoafriški provinci Western Cape, ki je 280 kilometrov severno od Cape Towna. Je del občine Cederberg. To obalno mesto je bilo zaradi belih plaž, prostoživečih živali in jastogov razglašeno za “diamant zahodne obale”. Čeprav je predvsem ribiško mesto, je zaradi zmernega celoletnega podnebja postalo pomembna turistična atrakcija na zahodni obali. Lambertov zaliv je dobil ime po admiralu Lambertu iz britanske mornarice, ki je med letoma 1826 in 1840 opravil pomorski pregled zaliva. Med julijem in oktobrom se vsako leto sončne ravnice in gore iz peščenjaka na zahodni obali Južne Afrike preoblikujejo v briljantne barve svetovno znanih divjih rož. Del tega smo videli in res je bilo osupljivo, žal pa spet premalo časa, da bi si vzeli dan ali dva za oddih. Moram povedati, da naše potovanje res niso bile počitnice. Velike razdalje, humanitarna nota in prevažanje velike količine dobrin, ki jih bomo razdelili, bloganje in ustvarjanje vsebine na poti in snemanje video vsebin je terjalo svoj davek utrujenosti in na trenutke tudi tečnobe in slabe volje. Predvsem pri nama z Miho, otroci pa tega niti niso občutili veliko.

Vožnjo smo nadaljevali ob Ribji reki

Miha se je tukaj prvič pritoževal nad trdoto avta, ki ni bil avtomatik, in opisal ga je, da je za vožnjo kot kak tank. Imel je sila trdo sklopko in ni imel servo volana, zato je vsak oster ovinek terjal njegovi obe roki in zbranost, kar ga je dodatno utrudilo. Pot smo nadaljevali ob reki po imenu Fish, ki je dolga celih 800 kilometrov in s tem najdaljša reka Namibije. Izvira iz vzhodnih delov gorovja Naukluf in se po približno 200 kilometrih izliva v jez Hardap, ki je največji rezervoar vode v državi z obsegom 30 kilometrov in površino 28 kvadratnih kilometrov. Rečna riba, kot jo prevedemo, po zadrževanju ne prenaša vode neprekinjeno, le v deževnem obdobju se lahko reka spremeni v hudournik. V sušnem obdobju občasni bazeni oskrbujejo vodo z mnogimi živalmi. Glavna atrakcija, ki smo si jo želeli ogledati tukaj, je kanjon reke Fish River in se začne pri Seeheimu, na spodnjem toku reke. Kanjon je dolg 161, širok 27 kilometrov in globok do 550 metrov. Kanjon reke Fish River se konča pri Ai Aisu, nato pa se reka izliva v reko Orange, mejo z Južno Afriko. In vse to so bile naše postaje v naslednjih dneh.

Prestop meje zahvaljujoč 😊 koroni ni bil naporen, vsaj časovno ne, saj ni bilo množic turistov, le lokalni avtoprevozniki, ki pa smo jih lahko z osebnimi avtomobili obšli. Najnapornejši del prestopa meje je papirologija, saj devet ljudi potrebuje potrdilo o cepljenosti proti rumeni mrzlici, potne liste, vizume, predvsem pa potrdila o negativnem izvidu testov na covid, ki so nas na celi poti stali za prestope petih meja kar 3.000 evrov.

Slovenski državljani potrebujejo vizum za vstop v Namibijo. Veljavnost potnega lista mora biti najmanj šest mesecev na dan vstopa v državo. V potnem listu mora biti najmanj ena prazna stran za žige mejnih organov. Če boste na potovanju obiskali tudi Republiko Južno Afriko, svetujemo, da imate v potnem listu tri prazne strani, saj se lahko zgodi, da bodo južnoafriški mejni organi zahtevali dve prazni strani v potnem listu. Za vizum se lahko zaprosi na Veleposlaništvu Republike Namibije. Potrebujete še fotografijo za potni list, ki jo pripnete na prijavnico, kopijo letalske karte, dokazilo o nastanitvi v Namibiji, potrdilo o zdravstvenem zavarovanju in izpolnjen dokument z namero potovanja. Veleposlaništvo priporoča, da se dokumenti overijo, skupinske rezervacije: povabilo mora vsebovati seznam imen vseh članov skupine; večkratni vstop: načrt potovanja (vizumi bodo odobreni na podlagi razumnih razlogov, na primer za tiste prosilce, ki želijo znova vstopiti v Namibijo za nadaljnje turistične namene ali v primeru obiska v poslovne namene). Vsa korespondenca in dokumenti naj bodo samo v angleščini. Vir: https://www.embnamibia.at/visa-information/ Cepljenje proti rumeni mrzlici je za vstop v državo pogojno obvezno, in sicer za popotnike, ki so bili na območju rumene mrzlice oziroma prihajajo iz držav, v katerih je ta bolezen razširjena. Svetujejo cepljenje proti malariji (malarija je endemična v severni Namibiji). Priporočena zaščita za potnike: cepljenja proti hepatitisu A, hepatitisu B, japonskemu encefalitisu, klopnemu meningitisu, meningokoknemu meningitisu, steklini, tetanusu, trebušnemu tifusu. Zdravstveni vprašalnik za korono si naložite na www.namibiatourism.com.na. Potrebujete rezultat PCR-testa, ki ni starejši od 72 ur, računano od datuma odvzema vzorca za testiranje.

Mejo smo prestopili okoli 21. ure, saj smo se na poti zadržali dlje, tudi čas na navigaciji pa se kar naprej podaljšuje, nikoli ne skrajšuje.

In še, da dodam. Ni vam treba skrbeti. Namibija je varna država.

Prvo noč smo spali v kampu Amanzi Trail Camp

Namerno smo rezervirali kamp tik ob meji, samo 30 minut od mejnega prehoda in to v kraju, ki ga vsi opisujejo kot krasnega. Kanjon Fish River namreč velja za drugi največji kanjon na svetu, takoj za Grand Canyonom v ZDA. Kanjon je del državnega parka Ais-Ais Richtersveld Transfontier. Vhod v park je 10 kilometrov od znane razgledne točke Hell`s Bend pri Hobas Restcampu. Ta naravni fenomen je ustvarilo gibanje tektonskih plošč, ki je naredilo globok jarek na gorski planoti. Šele po tistem trenutku je prišlo do nadaljnje erozije. Fish River je bila takrat približno 300 metrov višja od današnje, zato je bil očitno rov najlažja pot za prehod. Zaradi trde kamnite plasti planote reka ni mogla slediti ravni poti. Zato reka ni samo poglobila kanjona, ampak je ustvarila tudi značilne ovinke, zaradi katerih je kanjon Fish River danes tako impresiven. Ledeniki so delo zaključili in kanjon še poglobili in ga oblikovali v to krasno pokrajino, ki smo jo videli naslednje jutro.

Blog: Naša popotniška oprema za kampiranje

Naj omenim, da smo to noč, čeprav v trdi temi in utrujeni, tudi prvič spali v naših avto šotorih na strehi. Postavljanje je bilo enostavno in hitro, voznika sta nam pred hotelom v Cape Townu tudi vse dobro pokazala in razložila. Noč ni bila mrzla, zato so McKinley spalne vreče odlično odigrale svojo vlogo. To noč smo šli zelo pozno spat, opazovali smo neko migetanje v reki, samo 10 metrov stran od naših šotorov, nismo pa mogli ugotoviti, za katero žival gre, a bila je velika. Gaja se je tukaj najbolje izkazala, saj je skrbno stresla svoje čevlje, da v njih ni kakšnega pajka, ko je odšla iz šotora na stranišče. Kampi so na splošno pravo doživetje in tudi, če bi si lahko privoščili bivanje v dragih luksuznih lodgeih za 9 ljudi, bi raje izbrali kampiranje, saj je to edinstvena izkušnja, adrenalinska, in spanje skupaj v šotoru mi je dalo toliko lepih trenutkov, zgodb in klepetov z otroki. Predvsem, ko sem gledala otroke, kako so se veselili in s svetilkami plezali gor in dol, si nosili knjigice založbe Morfemplus in plišaste igrače v šotor in spretno zapirali mreže proti mrčesu, sem uživala. Ja, glede mrčesa in potencialne malarije, ki se s premikom v severno Namibijo stopnjuje, smo otroke kar »prestrašili«. Resno so vzeli celo zadevo s komarji in moje »grozovite« zgodbe so jim zlezle pod kožo do te mere, da so še bolj kot midva skrbela za mazanje z repelenti in zapiranje mrež. Ko smo videli, da so komarji res redki in ko so nam domačini odsvetovali jemanje antimalarikov, smo se zavestno odločili, da ne bomo zastrupljali mladih ljudi in nismo jemali tablet. Prva noč je bila najboljša, super smo spali in neučakano čakali prve sončne žarke. Pokonci smo bili že ob šestih, seveda otroci prvi. Podili so se po kampu, opazovali najbolj nenavadne žuželke in gosenice, vsi smo se jezili na nesramne opice in našo nevednost, da vrečk s smetmi pač ne smeš pusti na tleh, ko smo zjutraj po celem kampu pobirali naše smeti.

Za turiste je fino vedeti, da kanjon, ki ponuja kratke in večdnevne pohode, v poletnih mesecih zaradi vročine ni odprt. Pohodniško pot ob reki Fish River lahko izvajate od aprila do septembra in jo lahko zaključite v štirih ali petih dneh. Dolga je 85 kilometrov, spust v kanjon pa je dovoljen samo pohodnikom, ki se podajo na to pot. Dnevni obiskovalci se ne smejo spustiti v kanjon. Za dovoljenje se morate dogovoriti več mesecev vnaprej, za vlogo pa potrebujete zdravniško potrdilo. Ob kanjonu, od izhodišča pohoda pri Hobasu, več razglednih točk ponuja čudovit razgled. Glavno razgledno mesto je v bližini Hobasa in ga je mogoče obiskati z vsemi načini prevoza. Za ostale točke pa potrebujete štirikolesni pogon. Na nekaterih mestih je cesta tako težka in strma, da ne morete naprej brez štirikolesnega pogona. No, mi z otroki o tem pohodu nismo niti razmišljali in tudi časa nismo imeli.

Pot smo po samopripravljenem zajtrku v družbi kradljivih opic, s katerimi se je najbolje razumel Jaša, nadaljevali do razgledne točke nad kanjonom. O, moj bog. Naj slike povedo več, ker besede ne morejo.

Premikali smo se v smeri kampa Hobas, ki je 10 kilometrov oddaljen od tega največjega afriškega kanjona. Kamp nudi zasenčeno območje in nekaj travnikov. Povem lahko, da ima vsak kamp opremo za peko na žaru in napajalnik s svetlobno funkcijo, tuši so nekje skupni, po večini pa posameznemu kamp mestu pripada tudi mini zidana hiša, ki ima svoj wc in tuš, kjer smo se ”čedili” z izbranimi kozmetičnimi izdelki Favn. Luksuz. Res. Sam sredi narave v rokah s kozmetiko iz naravnih sestavin. In spet prednost potovanja v koronskih časih (razen stroška testov na mejah) je, da so kampi skoraj prazni. To pomeni, da lahko izbiraš mesto, kjer se boš nastanil, se pa med seboj precej razlikujejo, ena so blizu bazenov (ti so skoraj v vseh kampih in so krasni), druga v senci, ena čisto na obrobju ob ograji, kjer vidiš divje živali. Kamp Hobas deluje na generator, po 22. uri pa ga izključijo. To je mene in snemalca še posebej razveselilo 😊, saj sva bila edina, čigar pravo delo se je začelo, ko so drugi šli spat. On je urejal videe, jaz pa pisala in objavljala članke ter urejala fotografije. Brez elektrike, interneta in svetlobe to po večini odslej naprej ni šlo, zato veliko materiala objavljamo še sedaj, ko smo že doma. (Mimogrede, s sabo vzemite tudi satelitski telefon, če se znajdete kje, kjer ni signala in potrebujete pomoč.) Prednost kampa Hobas je, da ste že na območju, od koder se da krasno pogledati sončni vzhod in zahod nad kanjonom. Mi smo izbrali sončni zahod. Fascinantno. In prednost korone, spet, bili smo sami, samcati.

Nadaljevali smo v Sossusvlei

Območje Sossusvlei, kamor smo nadaljevali pot dan kasneje, pripada širši regiji južnega Namiba s homogenimi značilnostmi in velikostjo približno 32.000 km². Razteza se med rekama Koichab in Kuiseb. Za to območje so značilne visoke peščene sipine živo rožnate do oranžne barve, kar kaže na visoko koncentracijo železa v pesku in posledično oksidacijske procese v njem. Najstarejše sipine so tiste intenzivnejše rdečkaste barve, pravijo. Te sipine so celo med najvišjimi na svetu. Nekatere od njih segajo celo nad 200 metrov visoko, najvišji je tisti z vzdevkom “Big Daddy”, visok približno 325 metrov, vendar je najvišja sipina v puščavi Namib sipina 7, visoka približno 388 metrov, ki pa je žal nismo videli, ker je bila preveč oddaljena. Tukaj se je vročina že precej stopnjevala, ponoči pa se nenavadno ohladi in spati smo morali v dolgih trenirkah in toplem flisu in seveda v spalki.

Najvišje in bolj stabilne sipine so delno pokrite z razmeroma bogatim rastlinjem, to pa je tudi nujno, da se pesek ne razpiha, rastline nekako zagotavljajo povezovanje in branijo pesek pred vetrom. Vodo to rastlinje dobi iz podzemnih kratkotrajnih rek, ki občasno poplavijo, drug pomemben vir vode za Sossusvlei pa je vlažnost, ki jo prinašajo vsakodnevne jutranje megle iz Atantskega oceana. Živalce tukaj so le tiste, ki lahko preživijo z zelo malo vode, predvsem členonožci in plazilci ter majhni sesalci. Večje živali, ki smo jih videli, so le noji in drugi majhni ptiči ter antilope, teh mrgoli.

Povprečna letna temperatura tukaj je 24 °C. Pozimi so povprečne nočne temperature okoli 10 °C in manj, poleti pa se temperature pogosto gibljejo okoli 40 °C. Ker je puščava, obstaja velika razlika med dnevom in nočjo, kar je za popotnike naporno v smislu zagotavljanja oblačil za vse letne čase in utrujenosti ob dnevni vročini in hladnih nočeh. Dež pozimi skoraj nikoli ne pade.

Pot nas je vodila v Swakopmund

Naslednji dan smo dosegli Swakopmund. Gre za mesto na obali zahodne Namibije, 352 km zahodno od namibijske prestolnice Windhoek. Mesto ima manj kot 50 tisoč prebivalcev in je četrto največje v Namibiji. To mesto si bomo najbolj zapomnili po veliko beračih, ki smo jim razdelili hrano, in odlični restavraciji z morsko hrano, za katero smo na koncu polnih želodčkov samo izvlekli debetno kartico Mastercard, ter močnem vetru, ki je pihal ta dan. In seveda po lepoti in nemškem vplivu.

Swakopmund je namreč letovišče na plaži in tipičen primer nemške kolonialne arhitekture. Ustanovljeno je bilo leta 1892 kot glavno pristanišče nemške jugozahodne Afrike. V sedemdesetih letih so nemški vplivi ostali očitni, vključno z nemškimi imeni ulic in trgovin ter lokalov, nemškim dnevnim časopisom in nemškim jezikom, ki ga govorijo mnogi prebivalci.

Znamenitosti v Swakopmundu vključujejo muzej Swakopmund, morski akvarij, kristalno galerijo in spektakularne peščene sipine v bližini Langstranda južno od reke Swakop. Zunaj mesta je eno od le petih puščavskih igrišč za golf na svetu, ki smo ga videli le od daleč, ko smo se vozili mimo.

Ta dan smo morali obdelati veliko fotografij, spisati članke in posneti kar nekaj videov, kar nas je zelo utrudilo, a smo neizmerno hvaležni, da smo imeli s seboj tako pridne in motivirane otroke, ki so vedno pomagali uresničiti zastavljeno.

Naslednji dan, ko smo se dodobra naspali, ponovno napolnili naše džipe, v supermarketu opravili velik nakup, hvaležni, da imamo s seboj kartico Mastercard (namibijskih dolarjev nam sploh ni bilo treba dvigati :)), ki jo res povsod sprejmejo, in napolnili rezervoarja avtomobilov, smo se z napolnjenimi droni, Nikonovimi kamerami in daljnogledi podali na novo, dolgo vožnjo, v spektakularen dan, eden najlepših.

Prispeli smo do Spitzkoppe

Prispeli smo v kraj Spitzkoppe (iz nemščine za “koničasta kupola” ali “Matterhorn iz Namibije”). To je krasna, unikatna skupina plešastih granitnih vrhov med Usakosom in Swakopmundom v puščavi Namib. Prebrala sem, da naj bi bil granit tam star več kot 120 milijonov let, najvišji izrastki pa se dvigajo približno 1728 metrov visoko. Vrhovi močno izstopajo iz ravnih okoliških ravnic, kjer smo srečali veliko bušmanskih prebivalcev, ki izdelujejo razne okraske in nakit ter si skušajo tako zaslužiti denar za hrano. Tudi tukaj smo na široko odprli naše potovalke, delili obleke, igrače, hrano in bonbone. Srečni pogledi, presenečeni nad količino razdeljenega, so tako prisrčni, da povrnejo ves trud transportiranja teh dobrin tako daleč. In še enkrat moram povedati, da nam brez pomoči srčnih podjetij, ki imajo posluh za revščino, četudi je daleč od Slovenije, ne bi uspelo. Taka podjetja so Vzajemna, Argeta, Lomas, Svet metraže, Bema ITS, MCCZ, Benquick, Karcher, Favn, Mali zakladi, Intersport, Violeta, GH Holding, Monna Lisa, Studio moderna, Lekos, Redoljub, Porodnišnica Postojna, Autan …

Obisk Himb

Samo malo stran od Spitzkoppe smo se odločili za obisk Himb. Avtohtono ljudstvo, živeče v severni Namibiji, se imenuje Himbi. Res so nekaj posebnega, kar se vidi že po barvi njihove kože. K rdečkasti barvi njihove polti prispeva tudi posebno mazilo otjize, ki je nekakšna zmes mlečne maščobe in okrastega pigmenta, z njim pa se mažejo, da kožo zaščitijo in tudi očistijo. Pomanjkanje vode je v tako vročem in suhem podnebju namreč precejšnje. Himbi uporabljajo otihimbijski jezik in so zadnje polnomadsko ljudstvo v Namibiji. Oblečeni so v tradicionalna oblačila, ki jih večinoma sestavlja zgolj predpasnik iz nape in sandali. Zelo prijazno (kljub temu da smo se morali sporazumevati skoraj z rokami in nogami) so nas sprejeli medse, nam pokazali svoja prebivališča in tradicionalne plese.

Več si preberite na našem blogu.

Pot smo nadaljevali v Windhoek, glavno mesto Namibije, kjer smo se ustavili v trgovinah in si izbrali spominke, ki nas bodo spominjali na našo afriško avanturo. In tukaj smo končno zavili v muzeje, in ne v nacionalne parke. Preizkusili smo lokalne dobrote na tržnici. Mesto smo raziskovali dva dneva in spoznali, da leži na nadmorski višini okrog 1.700 metrov. Obiskali smo tudi sejem domače obrti, kjer je večinoma vse iz lesa ali tkanine. Znani so po velikih količinah bombaža, predvsem pa so umetniki risanja na blago.

Ogledovanje nacionalnega parka Etosha

Potem smo tri noči preživeli v Etosha Trading Post kampu, ki je od vhodnih vrat Andersson v nacionalni park Etosha oddaljen le 6,5 km. Tu smo se oskrbeli z gorivom, pijačo in zalogo živil. Prava kamperska oaza. Na voljo je osem individualnih mest z zasebno kopalnico, vtičnicami, tekočo vodo, lučmi, opremo za peko na žaru … Od tu lahko opazuješ živali na napajališču, obenem pa doživiš čudovite sončne zahode. Imajo tudi štiri skupinska mesta za kampiranje, ki so idealna za večje družine, prav tako so popolnoma opremljena, kopalnice so ločene za ženske in moške, na voljo so umivalniki, prhe. Tudi bazen imajo. Po naporni, deževni noči v kampu smo se odpravili na štiriurno pot po parku, kjer smo si ogledali ogromno živali. Nismo vzeli s sabo vodiča, sami smo se podali naokrog, po parku, velikem za več Slovenij. Ja, več Slovenij, zato smo neprestano pozorno gledali, kam nas peljejo smerokazi, da se nismo izgubili. Ni bilo veliko turistov z džipi (prednost koronskih časov). Obilje divjadi v narodnem parku Etosha prikazuje nekatere najpogostejše in najredkejše vrste prostoživečih živali. Na območjih živijo sloni (nekaj največjih v Afriki zaradi vitaminov in hranil, ki jih najdemo v tleh), ogroženi črni nosorog in celo leopard. Levi so zakamuflirani v bledo-zlati barvi travnikov, medtem ko se žirafe dvigajo visoko nad večino suhe vegetacije. Otroci so med opazovanjem živali kar tekmovali, kdo jih vidi več. In še enkrat opozarjam, kaj je dobro imeti s sabo na kampiranje v divjini in raziskovanje nacionalnih parkov Afriki. Satelitski telefon! Ni internetne povezave, si daleč stran od civilizacije, skupaj z družino v objemu živalskega in rastlinskega sveta. Tako nam je bilo všeč, da smo naslednji dan ponovili ogled.

Ustavili smo se v Tsumkwe

Nadaljevali smo pot proti meji z Bocvano. Ustavili smo se v Tsumkwe, kjer smo obiskali najstarejše prebivalce Afrike, Saan People ali Bušmane, nam poznane tudi pod imenom Grmičarji. V Afriki naj bi jih bilo še 100.000, preživljajo pa se z lovom in nabiralništvom. Presenečeni smo bili nad njihovim jezikom, ki se sliši kot nekakšno klikanje. Večinoma so razgaljeni, tako da ne moreš spregledati njihove rumenkaste kože. So nomadi in se selijo iz kraja v kraj, živijo v preprostih bivališčih iz vej in blata, ki jih zgradijo ženske, ki so enakopravne z moškimi. Ženske lahko zanosijo vsake štiri leta, ker se zavedajo, da drugače nimajo dovolj mleka. Otroci so razgaljeni, ves dan se igrajo, so brez kakršnih koli obveznosti, so lepo vzgojeni in se razumejo s starši. Le-ti jih vključijo v ples, smeh in pogovore.

Več o njih si preberite na našem blogu.

V modernem delu vasi smo jih razveselili s stvarmi, ki smo jih prinesli iz Slovenije. Zahvaljujem se vsem donatorjem, podjetjem in posameznikom. Otroke smo presenetili z žogami Intersport, s kopalnimi plašči Mali zakladi, pisali, z zvezki in s sladkarijami, odrasle pa z zaščitnimi maskami MCCZ.

Z njimi smo rajali ves dan, nato pa smo želeli prestopiti mejo. Toda še vedno smo čakali na rezultate testov na koronavirus. Zato smo se odpeljali v Rundu, ki je ob meji z Angolo, in tam prespali. Naslednji dan smo se zgodaj zjutraj odpravili proti meji z Bocvano. Prestopili smo jo ob nacionalnem parku Chobe. Kraj se imenuje Ngoma.

In naše družinsko popotovanje se je nadaljevalo v Bocvani. Kaj smo tam doživeli, poročamo v naslednjem blogu. Nekaj naših utrinkov, ki smo jih naredili s fotoaparatom Nikon, pa ste že lahko videli na Instagramu.

Blog: Martin Žgela: ”Za kamero sem na lastne oči videl, da gredo zbrana sredstva v prave roke.”

Podporniki projekta 2many4granny na poti v Afriko