Tržičan, ki se je zaljubil v Salvadorko
Spoznala sem simpatičnega Slovenca, ki se je zaljubil v Salvadorko. Njuna zgodba je precej zanimiva, zato sem z njim naredila intervju.



Tjaž, kje točno si bil in kaj si delal v tistem trenutku, ko si ”nekje” slišal ali prebral, da se družina iz Slovenije seli v Salvador?
Če se spomnim, sem ravno brskal po Facebooku, ko sem v nekem mediju zasledil napis Ta znana družina se seli v Salvador … oz. nekaj podobnega.
Kakšne misli so te spreletele? Uau, the best ali joj, norci? Si takoj pomislil, da bi nas kontaktiral?
Moja prva misel je bila: ”Uf, to moram pa izkoristiti.” in seveda sem se spraševal, kje hudiča so oni našli Salvador. Obenem me močno veseli, da ljudje prihajajo v Salvador, saj države pri nas v Sloveniji praktično ne poznamo oz. je to avtomatično država iz južne Amerike.
Se še spomniš, kaj si mi napisal prvič?
Moj prvi stik s tabo je bil točno takšen: ”Pozdravljeni, ne poznamo se še, to mi je jasno. Med prvomajskimi počitnicami sem spoznal prvič Salvador. 16. 6. se vračam, Salvadorka je moje dekle in čez poletje ostajam tam. Živim v Santa Tecla, kar je dosti blizu. Kot sem zasledil, prihajate sem tudi vi. Pišem vam iz preprostega razloga. Ali je možno, da se spoznamo, saj verjamem, da bom slovenščino pogrešal. Upam, da nisem preveč vsiljiv. Lep pozdrav, Tjaž.”

Kdo si Tjaž? Od kod prihajaš, starost, študij …? Omeni, da si šel na prakso v Španijo, povej, kako si spoznal svojo drago …
Sem Tjaž Gašperlin. Tržičan, star 22 let, s končano srednjo gradbeno šolo v Kranju. Vedno sem sanjal, da bom postal arhitekt, a me je lenoba, ki je včasih malo obžalujem, pripeljala do tega, da sem se vpisal na drugo opcijo in to je bila Višja turistična šola na Bledu. Tam sem se po koncu prvega letnika odpravil na praktično izobraževanje prek programa Erasumus+ v Španijo za tri mesece. Nastanjen sem bil v turističnem kraju z imenom Santa Susana, ki se nahaja 40 km od Barcelone ter 15 km od Lloret de Mara. Tam sem spoznal nove prijatelje, med njimi tudi dve dekleti, sestri iz Salvadorja. Ena je danes moje dekle.
Po končani praksi, konec septembra, sem se poslovil od prijateljev, a od obeh Salvadork le za manj kot mesec dni, saj sta s starši nadaljevali mesec dni potovanja po Evropi, t. i. Eurotrip. Zahvaljujoč poznanstvu sem ju jaz gostil dva dneva. Obiskali smo Ljubljano in Bled. V Ljubljani je lilo kot iz škafa. Ker pa so bili sami že precej utrujeni zaradi dvotedenskega potovanja, sva se z dekletom odločila, da bova dan izkoristila sama in sva se v najhujšem nalivu odpravila na ljubljansko tržnico. Prehodila sva vse bližnje mostove in se pod skupnim dežnikom povzpela na ljubljanski grad. Oba meniva, da je kljub poletni naklonjenosti iskrica zažarela ravno tam. Bil je zame najlepši dan, ki sem ga preživel kadarkoli s komerkoli, a niti sanjalo se mi ni, kaj me čaka naslednji dan na Bledu. Dan kasneje sem jih odpeljal na Bled in jim razkazal vse znamenitosti. Na blejski grad smo se povzpeli le trije: jaz, dekle in njen oče. Njen oče si je ogledal grad sam, medtem ko sva midva – lahko rečem – nadaljevala, kjer sva končala dan prej. Na tem mestu, na blejskem gradu, je padel prvi nedolžni poljubček, kar je bilo zame potrdilo za to, česar si nisem upal priznati. Zvečer smo se poslovili in dva dni potem sem prišel do spoznanja, da je ”to to”. Pozno ponoči sem ji napisal, da sem se že dolgo nazaj zaljubil v njo in nato mi je tudi ona priznala enako. Naslednji dan sta bili kupljeni letalski karti za 12-dnevni obisk Salvadorja. Sledeči korak je bil ponovna združitev v Istanbulu, kjer se je ona po Eurotripu in Mundialu v Katarju (kjer je bila prostovoljka) vračala. Tri dni sva bila skupaj v Istanbulu, kjer sem jo že prvi dan po združitvi, pričakal z vprašanjem, ali bi postala moje dekle. Ta korak je bila uradna potrditev. V Salvadorju je zelo zelo pomembna tradicija, kot sem spoznal. Njeni starši in sestra so izvedeli prvič za najino zvezo, ko se je vrnila domov na božični večer. Od takrat se štiri mesece nisva videla, in sicer zaradi razdalje med Salvadorjem in Slovenijo. Darilo za valentinovo pa je bilo marca nakup nove letalske karte, ki mi je omogočala nastanitev v Salvadorju več kot dva meseca. Starši so me sprejeli odprtih rok, zato sedaj stanujem pri njih.
Je ljubezen s Salvadorko kaj drugačna od tvojih slovenskih ljubezni? So dame bolj podrejene, enakopravne ali nadrejene? Se enako poljubljajo? Imajo v ljubezenskem odnosu kakšne specifike, ki nam niso poznane?
Seveda je ta ljubezen nekaj posebnega. Že dejstvo, da se na žalost ne videvava stalno, ja, ljubezen na daljavo je dokaj težka. A sva tudi oba spoznala čar ljubezni, ko sva skupaj … Bolj se spoštujeva, ko sva skupaj. Časa za slabo voljo pa praktično ni. Oba se strinjava, da nama največji izziv predstavlja razdalja. In oba se strinjava – če nama zveze ne more uničiti razdalja, jo nama bo zelo težko kdorkoli drug. Poljubljanje? Seveda, salvadorski poljubi so najboljši (hec). Seveda so specifike na tem področju, kultura močno posega v najin odnos. Bistveno bolj stavijo na poroko kot v Sloveniji, in ja, v bistvu se v Salvadorju vse začne z poroko. Tudi predzaročni prstan je kar popularen. Osebno sem ta korak storil ob prvem obisku Salvadorja. Vse se je zgodilo na vrhu vulkana San Salvador, kjer sem jo presenetil s prstanom, ki ga je z žarom v očeh sprejela.


Kdaj si šel prvič v Salvador in kaj si pričakoval pred odhodom? Te je država presenetila pozitivno ali negativno? V čem vidiš, da je bolje/slabše v primerjavi s Slovenijo?
Moj prvi obisk Salvadorja je bil 28. 4. 2023 za 12 dni. Država me je presenetila. Pripomoglo je tudi to, da se namenoma nisem želel veliko pozanimati o tej državi, zato da bi bila prva izkušnja toliko bolj unikatna. Država ima v mojih očeh mnogo pozitivnih dejavnikov, želel bi si jih tudi v Sloveniji. Ima pa tudi slabe lastnosti, ki jih imajo tudi druge države.
Se vidiš, da bi tukaj živel za vedno. Če ja, zakaj, če ne, zakaj?
Osebno bi se v Salvador vračal le na počitnice, tudi moje dekle. Oba si želiva videti tujino oz. vsaj Slovenijo. Plače in možnosti za napredovanje so v Salvadorju slabe. Na nekaterih območjih se država pobira, še posebej na področju kriminala (država je danes varna, kar bi težko verjeli pred osmimi leti, ko je veljala za najbolj nevarno državo). Osebno ne bi ostal tu več kot dva meseca.
Kako bi opisal življenje, delo, poklic, vsakdan salvadorske družine višjega družbenega sloja, kateremu pripada družina, pri kateri živiš?
Življenje je pestro, kot povsod po svetu. Osebno ne poznam sistema v Salvadorju, moram pa reči, da ljudje tu tako delajo kot tudi životarijo na ulici, žal. Družina, pri kateri živim, pripada srednje visokemu sloju, kar na lestvici od 1-4 pomeni 3. Nad revščino, a pod najvišjim slojem. Oba starša sta zaposlena, ena oseba dela v privatnem sektorju, druga na ministrstvu. V Salvadorju tudi velja: več kot boš imel privilegijev, bolje ti bo v državi, pa naj bo to povezano z ZDA ali z dobro službo.
Kaj bi svetoval Slovencem, ki bi želeli potovati v Salvador? S čim bi jih prepričal, da pridejo, pred čim bi jih posvaril in kaj bi jim rekel, da si morajo ogledati, jesti, piti, doživeti?
Vsem Slovencem priporočam obisk Salvadorja. Prepričal bi jih z okusno in raznoliko hrano, kot je nacionalna jed ”pupusas” ali pa pijača ”horchata”, čudovito zeleno naravo, ki je osebno nisem pričakoval toliko, pridihom ZDA, ki ima tu močan vpliv, čudovitimi plažami z vulkanskim peskom, dejstvom, da je znana pod psevdonimom Surf City (odličen kraj za vse ljubitelje surfanja). Priporočal bi jim seveda oglede prestolnice San Salvadorja, Santa Ane, Atacó, Suchitito, vulkanov, dveh ogromnih jezer itd.




Še kakšna zaključna misel o nas, 2many4granny family?
Zanimiva družina ste, predvsem drugačna, kot sem si predstavljal. Tako ti, Jasna, kot Miha sta super človeka, vredna naziva ‘famous’. In želim vama veliko uspeha v življenju.
