Najlepše, najdaljše in najzahtevnejše potovanje 2many4granny: Indonezija
Eno najlepših in najdaljših potovanj, obenem pa eno najzahtevnejših poleg potovanja v Afriko, je bilo zagotovo v Indonezijo, kamor smo se podali za več kot 40 dni. Imeli smo več kot 10 notranjih letov in prepotovali vse indonezijske otoke.
Leta 2017 sva se z Miho v Indonezijo odpravila z 11-letno Živo, njenim osemletnim bratom, triletno Mijo in skoraj enoletno Gajo (Jaško pa je bil še v trebuščku, tako da smo na nek način bili že vsi :)). Si predstavljate? Štirje otroci in midva. Država v Jugovzhodni Aziji je res pustila velik vtis na nas. Dejansko smo obiskali državo, ki je po popisu prebivalcev iz leta 2010 s skoraj 240 milijoni prebivalcev četrta najbolj naseljena država na svetu. To pa je tudi nekaj, o čemer bodo lahko najini otroci govorili, ko bodo starejši.
Lokacija: Indonezija
Trajanje potovanja: več kot 40 dni
Primeren čas za potovanje: od aprila do oktobra
Tip potovanja: Mi smo potovali kot družina, v lastni režiji.
Potovalni dokumenti: vizum ni potreben, potni list da (vsaj šest mesecev veljavnost)
Jezik: indonezijščina
Nastanitev: Ja, potovanje je bilo zahtevno, ampak v smislu – četudi smo imeli denar, je bila kapaciteta nastanitev tako omejena, da je bilo vse polno. Obenem so cene zelo dvignili, kar pa je vseeno botrovalo k temu, da si imel na voljo za spanje le velike ‘luknje’. Res, spali smo tudi med ščurki.
Prevozna sredstva: Z letalom plus več kot 10 notranjih letov; po otokih z avtomobilom in javnimi prevoznimi sredstvi.
Ko smo se peljali na otok Komodo, da bi si ogledali ‘zmaja’, je bilo naše prevozno sredstvo ladja, na kateri sta fantka zajemala vodo z vedrom, da se nismo potopili. Ladja je imela ogromnoooo lukenj in samo z njuno pomočjo se nismo potopili.
Atrakcije, znamenitosti, doživljaji …
Vsak otok je bil država zase, zato bi lahko pisala in pisala, kaj vse smo doživeli, kaj vse nas je osupnilo. Videli smo resnično ogromno narave.
Džakarto smo celo prevozili z avtom od zahoda do vzhoda. Gre za velemesto, glavno mesto v Indoneziji, za katerega sploh ne vedo, kdaj je nastalo. Leži ob Javskem morju. V njem smo bili priča hitri urbanizaciji, prometnim zastojem in onesnaženemu zraku. Tja se je priselilo veliko tujcev, tako da smo srečali tudi Kitajce. Ogledali smo si katedralo, džamiji Istiqlal in Angke, nacionalni spomenik Monas, najstarejši živalski vrt v Indoneziji Ragunan. Pazili smo na zdravje in pili ustekleničeno vodo. Mogoče je Miha najbolj pogrešal pivo, ker je to pretežno muslimansko območje in so na pretek le brezalkoholne pijače. Jedli smo zelo raznolike jedi, poskusili smo tudi bubur, nasi, rawon, ikan bakar, bakmi …
Surabaya je varen za turiste, tudi z otroki. Gre za drugo največje mesto v Indoneziji s pristaniščem Tanjung Perak. Ja, tudi mi smo se na lastne oči prepričali, da je eno najčistejših in najbolj zelenih v Indoneziji. Mestni parki so na vsakem koraku, s prečudovitimi fontanami: Bungkul, Harmoni, Pelangi, Surya, Mundu, Undaan Fruit Park, Jayengrono … Park Bungkul se ponaša kot najboljši park. No, dejansko je Surabaya prejela veliko nagrad zaradi najčistejšega metropolitantskega mesta, s trajnostno naravnanim upravljanjem okolja. Kot zanimivost lahko izpostavim, da je tam živalski vrt Kebun Binatang Surabaya, ki so ga odprli že leta 1916. To je bil prvi živalski vrt na svetu, ki je vzrejal orangutane v ujetništvu.
Ubud je mesto na indonezijskem otoku Bali, leži med riževimi polji in strmimi grapami, je pa privlačno za turiste s celega sveta. Monkey Forest je ‘must’ postojanka. Hrib Campuhan ridge wlk vam ponuja pogled na zlitje dveh rek: Tukad Yeh Wos Kiwa in Tukad Yeh Wos Tengen. Široka tlakovana pot poteka približno 2 km do vrha, kjer lahko opazujete enega najlepših sončnih zahodov.
Lombok smo v celoti obkrožili z avtomobilom. Tam smo imeli priložnost videti tradicionalne vasice, navdušeni smo bili nad številnimi slapovi, predvsem Tiu Kelepom v vasi Senaru. Na južni strani pa smo seveda kopali in sončili oz. senčili na divjih peščenih plažah (za družine je mirna Gili Meno, najlepša pa je Selong Beanak). Slovi tudi po gori Rinjani, ki postreže s pravim vulkanom in vročimi vrelci Air Kalak. Tu so tudi kmetije biserov. Ja, prav ste prebrali – kmetije biserov. In Autore Pearl omogoča ogled tudi turistom. Vodna palača Narmada kar vabi, resnično je zelo veličastna z naravnimi izviri in prekrasno arhitekturo. Duševna sprostitev tu je zagotovljena.
Komodo je bil zagotovo vrhunec doživetja. Česa takšnega še nismo doživeli! Lahko reečm, da so tu najbolj uživali otroci. Še zdaj govorijo, da so videli prave zmaje. Tu so namreč doma največji kuščarji na svetu. Res so gromozanski, odrasli tehtajo kar 70 kilogramov. Na otoku naj bi živelo kar 5000 varanov, komodoških zmajev, dolgih 2 do 3 metre. Neverjetno veliko jajc tudi izležejo samice – kar 20, mladički pa svet pokukajo aprila, svojo pravo velikost pa dosežejo v treh, štirih, petih letih.
Labuan Bajo je zame eden najlepših krajev, primeren tudi za potapljače, kjer sem prišla na svoj račun. Ribiško mestece se nahaja na zahodnem delu velikega otoka Flores, v vzhodni Indoneziji in je zelo privlačna destinacija za turiste. Tam je Komodo Nacionalni park, vsi slapovi so prečudoviti, za vse pohodnike pa je to pravi raj. Seveda so tu na voljo tudi številne plaže, primerne za družine z majhnimi otroki. Mesto res ni veliko, tako da bodo sprehodu kos tudi najmlajši. Vredna ogleda je tudi jama, ki je od mesteca oddaljena le 4 km. Tradicionalno hišo Mbaru Niang je moč videti v Wae Rebo Village.
Mesto Ende se prav tako nahaja na otoku Flores, je pa tudi največje mesto. Tukaj se boste z domačini preprosto sporazumevali tudi v angleškem jeziku. Res je veliko za videti: muzej Bung Karno, sveto goro Kelimutu (če želite popoln mir in tišino, je to vaš cilj), Rewa Ranggo – prazgodovinsko najdišče, jezero Tiwu Soro, Wutu weri (kamen z odtisom čolna in človeka, ki sedi na njem), trdnjavo, do katere se pride s čolnom, grobnico, kjer naj bi se tudi prikazoval duh para, hrib Wolo Wita, ribnik Mutubasa z vrelo vodo … Sprehodite se po tržnici, začutite utrip mesta. Tam si lahko privoščite ribe vseh vrst.
Kupang je bil končni cilj Williama Bligha, ki je bil po uporu na ladji Bounty (1789) naplavljen v odprtem čolnu. Gre za glavno mesto indonezijskega otoka Timor. Neverjetno doživetje obljublja Kristalna kama, kamor se lahko skrijete pred vročim soncem. Zadržali smo se tudi na plaži Toblalong. Morje je bilo neverjetno modre barve. Poskusili smo tipično indonezijsko hrano, pa tudi kitajsko, seveda pa smo našli tudi nekaj jedi, ki jih imajo otroci najraje. Restavracij je kar nekaj, tako da se ni treba zaleteti v prvo.
Atanbua se nahaja na severu zahodne polovice otoka Timor, na nadmorski višini 350 metrov. Mi smo za raziskovanje porabili manj kot en dan, ker je res majhno. Na seznam lahko daste: plaži Atapupu in Mota’ain, slap Mauhalek, jezero Susuk, park Atambua …
Makassar je glavno mesto indonezijske province Južni Sulavezi. Je največje mesto v regiji Vzhodne Indonezije, tu živijo Buginci in avtohtoni Makassarci. Poskusili smo kar nekaj njihovih tradicionalnih jedi, tudi coto makassar – nekakšno enolončnico iz oreščkov in drobovine. Prav tako je odlična pisang epe – banana, pečena žaru in polita z omako palminega sladkorja. Ujeli smo sončni zahod na plaži Losari. Ker otroci vstajajo zelo zgodaj, smo si lahko tudi od blizu ogledali, kaj so ponoči ujeli ribiči. V pristanišču ni manjkalo njihovih tradicionalnih dvojambornih jadrnic.
Palu ob gorah Gawalise in gorovju Rovigadi z belimi peščenimi plaži je bila tudi naša postojanka. Pridružila sva se potapljačem, opazovali smo turiste, kako ‘dirkajo’ z vodnimi skuterji, občudovali koralne grebene in pisane tropske ribice. Veliko je tu tudi mošej, saj je prebivalstvo večinoma muslimansko. Izven mesta smo obiskali nacionalni park Lore Lindu z več kot 200 vrstami ptic.
Otoki Gili so znani po podvodnem življenju, čudovitih koralnih grebenih in pestrih morskih divjih živalih. Ležijo na JZ Lomboka in so raj za potapljače (našli boste številni potapljaške šole). Tja prihajajo turisti z vsega sveta, tudi mladi, hostlov in lokalčkov je ogromno. Tu se sproščajo po ves dan in uživajo na prečudovitih plažah (dekleta se seveda ne smejo sprehajati brez zgornjega dela kopalk; prebivalstvo je muslimansko). Na otok smo se peljali s čolnom, kar je seveda bilo pravo doživetje za otroke. Na otoku ni avtomobilov, le konjske vprege in kolesa.
Obiskali smo tudi pleme Sukoboti na Timorju. Presenečeni smo bili nad njihovimi rdečimi zobmi, jezikom in usti, ker žvečijo neke vrste drogo.
Blog je seveda prekratek, da bi strnila vse naše vtise in doživetja. Poglejte si dobro fotografije in zagotovo se boste strinjali, da je to eno najlepših potovanj. Povsod so bili izjemno prijazni ljudje, niti malo se nismo počutili ogrožene. Potovanja res veliko dajo otrokom in zagotovo si bodo zapomnili tudi Indonezijo. Opazili so revščino, še več – celotno svojo prtljago smo podelili revnim in se domov vrnili z nič, ampak z veslejem v sebi.
