Nisem bila tipična mama, ki bi si privoščila porodniški dopust

Čisto vse življenje sem se veselila in sanjala, da bom enkrat mamica. Tudi zato, ker sem si predstavljala leto dni svobode, brez skrbi, službe, razmišljanja o sestankih, oblačilih, mejkapu … To obdobje sem si predstavljala kot zelo idiličen čas življenja. Vendar se je vse zasukalo drugače. V sedmem mesecu moje prve nosečnosti sva z Miho postala lastnika Minicityja. V to sva vložila lastne prihranke, vzela sva dodaten osebni kredit in še enega na podjetje. Tveganje je bilo zelo veliko, toda projekt nama je bil všeč in verjela sva vanj. Dobila sem povsem novo energijo. Zato nisem bila tipična mamica, ki bi si privoščila dopust.

Že drugi dan po porodu sem v porodnišnici že imela v naročju računalnik. Menjavala sem ga z dojenčkom. 🙂 Tako je bilo vse leto. Iskreno, takrat sem imela ogromno življenjske energije, veselja in zagona, tako da mi to ni predstavljalo težav. Včasih sem bila malce žalostna, ko sem videvala druge mamice, kako ure in ure ”vozičkajo”, pijejo kavice, se brezskrbno sprehajajo, jaz pa sem morala že od začetka usklajevati, kdaj dojim, kdaj imam sestanek … Ves čas sem preverjala, ali imam v računalniški torbi zraven pleničke.

Brez dela bi mi ob nezahtevnem dojenčku postalo dolgčas …

Zoja Mija je bila kot dojenček tako ves čas ob meni. Dojila sem jo do 13. meseca. Tri do štiri dni tedensko mi je pomagala mama in sva bili zelo dobro usklajeni. Medtem ko sem jaz odšla za tri do štiri ure na sestanek, se je ona z dojenčkom sprehajala nekje v bližini. Zoja Mija ni bila zahteven dojenček. Že od začetka je spala do štiri ure neprekinjeno, tako podnevi kot ponoči. Prilagodila sem delo v pisarni in vse poslovne obveznosti tako, da sem jih planirala štiri dni v tednu. Po navadi je to bilo od ponedeljka do četrtka. Na veliko sestankih sem imela Zojo Mijo tudi pri sebi, ker ni bila zahtevna. Umirjeno je sedela v lupinici in opazovala naokrog. Včasih sem jo imela tudi v naročju. Na vseh ekipnih internih sestankih je bila vedno zraven, vmes sem jo tudi dojila. Dejansko sem naletela na zelo pozitiven odnos drugih. Moj delovnik je bil sicer zelo dolg. Zelo malo sva spala, vendar ne zaradi otrokovega joka. Ko je Zoja Mija spala, sem jaz izkoristila čas za delo.     

Če se ozrem sedaj nazaj, je bilo to izjemno naporno in stresno obdobje. Vse je prišlo kasneje za mano. Sedaj, pri 40. letih, tega tempa ne bi zmogla. Res pa je, da sem takšna, da mi tako nezahteven dojenček ne bi mogel zapolniti dneva. Zelo hitro bi mi postalo dolgčas. Hitro bi ugotovila, da nimam veliko nosečih prijateljic ali mamic in da so takrat vsi v službi. Spoznala bi, da otrok do prvega leta ni čisto pravi sogovornik, in mislim, da bi se dolgočasila. Že po dveh mesecih sem tudi z Zojo Mijo tekla, medtem ko je bila ona v vozičku. Povsod je bila z mano.

Žal, res ni bilo možnosti, da bi ostala doma. Morala sem se vrniti v službo, ker je podjetje finančno slonelo na nama, ker si nisem predstavljala, da bi na tako odgovorno mesto postavila nekoga drugega. Midva z Miho sva bila ”prvi obraz”, brand tega podjetja. Bila sva zelo aktivna, poznalo se je, če sem se malce umaknila. Takoj so začeli rezultati upadati.  

Priznam. Neskončnokrat sem se zlomila. Vmes sva se skoraj ločila. Jokala sem milijonkrat, ker je bilo včasih vsega preveč. Ampak, ko pogledam zdaj nazaj, mislim, da je šlo vse lažje, kot bi si marsikdo zamišljal. Ni bilo tako zelo hudo.

Zoja Mija je bila zelo miren otrok

Dostikrat so me spraševali, kako se lahko ob vsej paniki, stresu in tempu povsem umirim, ko v roke dobim otroka. Že to je dokaz, da sem imela 13 mesecev toliko mleka, kot bi bila mlekarna. Hčerka ni nikoli imela krčev. Prav tako do 13. meseca ni nikoli jemala kakršnihkoli zdravil, nikoli ni bila bolna. Resnično sem se trudila zanjo. Ona ni bila kriva, da sva postala prav v tem času samostojna podjetnika. Zato sem se resnično osredotočila nanjo, ko sem bila z njo. Karakterno mi je prišla izjemno naproti. Kot dojenček je bila ”kot iz škatlice”, ”kot iz knjige”. Niti ene težave nisva imela z njo. Pozimi, ko je bil hud mraz, ko so bile temperature pod nič stopinj Celzija, sta jo mama ali oče sprehajala po štiri ure. Bila je pokrita z odejo in je sladko spala. Ko je bila budna, je samo jedla in se ogromno smejala. In tako je bilo do naslednjega njenega spanca.

Dojila sem tudi med sestanki

Tako sem se odločila in ni mi bilo mar. Pravzaprav je bilo to super. Niti enkrat me ni nihče grdo pogledal. Dojenje je zame povsem naravna zadeva. Normalno mi je, da dojim takrat, ko to dojenček potrebuje. Malce sem se zakrila, ampak tudi to ne vedno. Med dojenjem sem tudi opravila največ telefonskih pogovorov. Pomembno mi je bilo, kako me vidijo drugi. Vendar sem bila prav zaradi tega suverena, da počnem nekaj dobrega. Saj dojenje je koristno za otroka, kajne?! 

Seveda so mi tudi očitali, da sem se prehitro vrnila na delo

Predvsem moji starši niso tega niti razumeli niti odobravali. Večkrat sem se počutila, da sem slaba mama. Tudi nekatere prijateljice so me spraševale, ali je vse skupaj vredno in zakaj se tako ženem. Nekateri so me občudovali, drugi so se zgražali, spet tretji so videli, da sem zelo pohlepna. Vendar midva z Miho sva vedela, kakšna je najina zgodba, koliko sva tvegala, da nimava nobene opore, če vse skupaj propade. Vedela sva, da tekanja po svetu in dela drugje z majhnimi otroki ne bova zmogla. V najinem kratkem življenju želiva nekaj več od podpovprečnosti. In z veliko družino (Miha je že imel dva otroka, prihajal je tretji) živeti v Ljubljani in še potovati pač ne gre z običajno plačo (1500 evrov) in brez dediščin. Pa si prav tako zaprt od osmih do 21. ure ali še dlje in drugi ti narekujejo dopuste … Nisem zato delala magisterijev in cele mladosti preživela za knjigami. Čutila sem, da hočem več. In sem v to vložila tudi veliko sebe, materinstvo in verjetno pustila tudi kakšno rano v duši mojim otrokom.   

Nisem imela težav s tem, da bi v varstvo zaupala otroka drugim. Tudi sama sem kot otrok bila veliko naokrog. Seveda sem vedno dobro ocenila, komu sem ga dala. To nikoli ni bila oseba, ki sem jo komaj spoznala. Tudi otroci so bili pripravljeni sprejeti druge osebe. Nihče ni jokal, ko jih je kdo drug vzel v naročje. Nikoli niso zagnali vika in krika, ampak so samo gledali in opazovali novo osebo. 

Seveda sem si v svojem hitrem življenju vzela tudi čas za počitek. Po enem letu sem si privoščila daljši dopust. Na ”off” sem bila več kot dva meseca.

Zgodba se je s prihodom Gaje in Jaše ponovila

Identična. Tudi po njunih rojstvih sem takoj začela delati. En teden pri Gaji in dva tedna pri Jaši. Prvi otrok je že obiskoval vrtec, ko je prišel drugi. Potem, ko je prišel tretji, sta bili obe hčerki že v vrtcu. V pisarni sem imela voziček, v Minicityju previjalnico. Vse je bilo na dosegu rok, tako da sem materinsko vlogo uspešno usklajevala s službeno. Tudi Gaja in Jaša sta bila super dojenčka. Nista jokala ure in ure, zaradi njiju nisem ponoči vstajala. Kolik mi resnično ne poznamo. Nikoli svojih otrok nisem ure in ure nosila gor in dol po sobi, po navadi so na prsih že zaspali. Nikoli nismo govorili: ”Psssssttt!”, ko je dojenček spal. Zoja Mija je bila rojena le 12 dni pred velikim praznovanjem Mihovega 40. rojstnega dneva. Takrat smo imeli veliko zabavo v našem stanovanju. Prišlo je 30 ljudi, glasbeniki so igrali in Zoja Mija je bila z nami do dveh ponoči in lepo spala, čeprav je bilo hrupno.  

Delo se še danes zame ne konča ob 15. ali 16. uri, a kljub temu dobro manevriram z malčki. Vedno razmišljam, kako se bomo česa lotili, kako jih bom animirala, kaj bomo počeli skupaj, ko ne delam. In ko zvečer zaspijo, se še za dve uri usedem za računalnik. Res je, da nikoli ne ugasnem mobilnega telefona in tudi zvečer še preverjam službeno pošto. Z Miho načrtujeva, da en dan v tednu ne bova pogledala niti na mobilni telefon niti računalnik. In upam, da nama bo to uspelo.