Resnične izpovedi

Jasna in Miha na Japonskem

Leta 2011, ko še nisva imela otrok, sva z Miho obiskala Japonsko. Ste pripravljeni na najino pustolovščino? Pripnite se, saj boste z nama leteli skoraj 12 ur do Tokia, kjer sva začela najino pot. Pridružite se nama …

Že ob pristanku sva občutila, da sva se znašla v povsem drugačni kulturi. Vse je bilo mirno in čisto. Mobilni telefoni niso zvonili, čeprav sva bila v množici. Z letališča do centra mesta sva se peljala z avtobusom. Potovanje po lepi deželi je potekalo nemoteno. Uživala sva.

Značilnosti

Japonska je država vulkanskega izvora. Njeno površje je zelo nestabilno, zato so tam pogosti potresi. 97 odstotkov njene površine sestavljajo štirje otoki: Honšu, Šikoku, Kjušu in Hokaido. V tej deželi živi 126,5 milijona prebivalcev. Je visoko razvita država z drugo najvišjo pričakovano starostjo ob rojstvu (83,5 leta od leta 2010 do leta 2015). Ima tretje najmočnejše gospodarstvo na svetu. Je ustavna monarhija, kjer ima cesar zelo omejeno vlogo. Oblast je v rokah predsednika vlade in dvodomnega parlamenta. Njena zunanja politika je tesno povezana z Združenimi državami Amerike.

Raziskovanje Tokia

Prvih nekaj dni sva preživela v Tokiu, kjer sva našla urejene hotele do 50 evrov na noč. Nisva dobila velikih in razkošnih sob, so pa bile na dobri lokaciji v bližini centra mesta. Tudi za to potovanje sva uporabljala Lonely Planet, ki ponuja skoraj vse popotniške informacije. Mesto naju je s svojo drugačnostjo zelo očaralo. Dnevi so kar prehitro minevali med raziskovanjem malih ulic, prodajaln japonskih krekerjev, restavracij, kjer strežejo tradicionalne ajdove rezance soba, in potepanjem po parkih.

Mesto krasi 333 metrov visok razgledni stolp in ima podobno strukturo kot Eifflov stolp v Parizu. Zgradili so ga leta 1958 in obiskujejo ga predvsem turisti z vseh koncev sveta. V njem so muzej, restavracija in trgovinice s spominki. Ponuja krasen razgled na mesto. Začutila sva velemestno sožitje modernega s tradicionalnim. Videla sva palačo, kjer prebiva cesarjeva družina. Obiskala sva tudi svetišče Yasukuni in enega najstarejših templjev Asakusa z znamenitim vhodom Kaminarimon. Peljala sva se po najbolj elitni četrti Ginza.

Tokio je združba več mest (kulturna Asakusa, moderni Shinjuku, mladostniška Shibuya in muzejski Ueno). Najboljše nočne zabave se vedno začnejo z večerjo v izakayah (japonskih pubih). Japonska prestolnica je središče azijskega poslovnega sveta in postaja najdražje mesto na planetu. Ljudje se želijo izseliti iz mesta. Tam ostajajo le še tisti, ki zaradi službe nimajo druge možnosti. Potovanje v mesto je drago in zamudno, kar marsikateremu deloholiku skrajša spanec. Čeprav je delovni čas sedem ur in 45 minut, delajo 10 ur brez plačanih nadur. Večerni Shinjuku ali Roppongi zagotovo ne dajeta vtisa, da ljudje nimajo časa za zabavo. Večina pubov, klubov in lokalov obratuje vso noč. Brez težav lahko ujamete prvi shinkansen iz mesta in se podate na pot ali pa pridete domov na zajtrk.

Skratka, tu so na enem mestu visoke stavbe, polne najnovejših izumov in modernih trgovin, penthouse restavracije, kletni, skriti pubi … Opazila sva trendovsko oblečene mlade, prisluhnila pop glasbi. Organizirajo tudi številne karaoke. Ne manjka pa tudi muzejev in izredno mirnih parkov, kjer se skrivajo templji in vrtovi.

Preizkušanje japonske hrane

Vodilnim kulinaričnim deželam sveta, kot so na primer Francija, Italija, Kitajska ali Mehika, lahko brez zadržkov postavimo ob bok tudi Japonsko. Okusi japonske hrane so izjemno pestri, bogati in nenavadni. Tako kot v večini azijskih držav je tudi v japonski kulinariki skoraj vedno prisoten riž. Le-ta je osnova verjetno najbolj znane japonske specialitete − suši. Zelo okusna je tudi njihova juha miso. Ker Japonsko z vseh strani obkrožajo morja, so tudi dobrine iz bolj ali manj oddaljenih morskih globin najpogosteje na jedilnikih. Seveda ne manjka sojina omaka. Izvrstni čaj v pravi čajnici pripravijo z vso spoštljivostjo in upoštevanjem stoletnih obredov. Premožni Japonci si radi privoščijo pregrešno drage specialitete v izbranih restavracijah, večinoma pa zaradi pomanjkanja časa jedo le v manjših restavracijah s hitro prehrano. Tam si pogosto lahko kar sam spečeš, skuhaš ali ocvreš jedi, ki si jih nabral z lično pripravljenih pladnjev.

Japonci skoraj ne jejo mlečnih izdelkov, kruha in sladic. Večina sladic je pripravljena iz različnih vrst sladkega fižola.

Japonski otroci se najprej učijo jesti z žlico in vilicami, pri treh ali štirih letih pa začnejo uporabljati palčke (hashi). Te tradicionalne veščine se učijo tako, da prelagajo fižole ali druge majhne predmete iz ene posodice v drugo. Najbolj značilni prigrizki zanje so sušene ribe, riževi kolački in riževi krekerji.

Sporazumevanje z domačini

Čeprav se mnogi Japonci v šoli učijo angleškega jezika, ga večinoma zelo slabo govorijo. So zelo ponosen in tudi nekoliko sramežljiv narod, zato raje negotovo odkimajo z glavo, kot da se zapletejo v pogovor s slabim znanjem angleščine. Sporazumevanje z domačini je bilo tako dokaj težavno. Naučila sva se nekaj osnovnih besed ali fraz v njihovem jeziku. Z njimi se nisva rokovala, ampak sva se v pozdrav ali slovo samo rahlo priklonila.

Starši nosijo otroke

Večina staršev nosi svoje otroke. Pa ne le dojenčke, tudi večji malčki se zadovoljno stiskajo k mamam, očkom in celo babicam. Izvedela sem, da tako kot povsod po svetu tudi na Japonskem mamice že od nekdaj nosijo svoje otroke. Včasih so za nošenje otrok uporabljali tradicionalne japonske trakove obi (sash) in kenguruje onbuhihimo. Danes uporabljajo vse vrste trakov, štorkelj in kengurujčkov, starejše otroke pa nosijo kar na hrbtu s prepletenimi rokami. Tradicija nošenja se kljub poplavi vozičkov na tržišču še vedno ohranja. Japonci namreč trdno verjamejo v pomen dotika in fizične bližine med mamo in otrokom. Za to imajo celo poseben izraz − skinship. Otroci od rojstva spijo pri starših tako dolgo, dokler sami ne izrazijo želje po svoji postelji oz. futonu.

Pestra ulična moda

Še danes lahko na mestnih ulicah občasno srečaš starejše dame, ki hitijo po nakupih, oblečene v elegantne kimone in obute v tradicionalne japonke. Mlajše generacije pa so, največkrat kot upor proti utesnjenim in neživljenjskim družbenim normam, zavrgle predpisani način oblačenja, pa tudi obnašanja. Rodila se je sodobna ulična moda, ki ideje črpa večinoma iz priljubljenih japonskih stripov, novejših glasbenih zvrsti Zahoda, hip hopa, punka in podobno. Takšno modo lahko vidimo pri najstnikih, starih med 15 in 20 let. Poseben stil imajo najstnice, ki jim pravijo lolite. Njihova domišljija glede raznobarvnih nogavic, ponošenih čevljev, kovinskih dodatkov in pričesk skoraj ne pozna meja.

Športno aktiven narod

Šport je pomemben del japonske kulture. Japonci veliko telovadijo, parki so polni, težav s težo skoraj nimajo. K temu prispevajo številne urejene zelene površine. Tradicionalni šport je vsekakor sumo, priljubljene pa so tudi ostale borilne veščine (judo, karate, kendo, tekwando, sabljanje itd.), z zahoda pa so uvozili nogomet. Poznajo tudi umetnostno drsanje, gimnastiko, golf, dirke z avtomobili …

Sumo je poln šintoistične simbolike (šinto − izvirna japonska religija mitskega tipa, ki je temelj japonske kulture) in nacionalnih običajev. To je nedvomno najpopularnejši šport v deželi vzhajajočega sonca, prvaki ali yokozune pa uživajo ugled narodnih junakov. Zahodnega nepoučenega gledalca pa sumo največkrat ne pritegne zaradi njihove “pretirane” telesne teže in odbijajočega (za zahodnjaka, ki ima drugačne estetske in zdravstvene ideale) videza nastopajočih. Vedeti moramo, da je sumo-tori (borec v sumu) kljub veliki telesni teži zelo gibčen, močan in v odlični kondiciji. Svoje življenje je podredil tej veščini in vadi ves dan, 365 dni na leto. Tudi prehranjuje se tako, da bo čim bolj uspešen (težji).

Izjemna točnost vlakov

Japonska je znana po enem izmed najbolj sodobnih in razvitih prevoznih sistemov na svetu, njihovi vlaki se ponašajo z izjemno točnostjo in učinkovitostjo. Glavni otok Honšu pokriva mreža hitrih vlakov, ki povezujejo Tokio z večino pomembnejših središč na otoku in Fukuoko na otoku Kjušu. Japonski hitri vlaki se imenujejo šinkansen. Sistem Tokaido Šinkansen – mrežo, ki povezuje Tokio, Nagojo, Kjoto in Osako, so napredni Japonci uvedli že “davnega” leta 1964. To je bila prva linija šinkansenov in prva linija hitrih vlakov na svetu sploh. Že takrat so šinkanseni vozili s hitrostjo okrog 200 km/h, danes pa presegajo hitrost 300 km/h. Razdaljo od Tokia do Osake (550 km) premagajo v pičlih dveh urah in pol.

Naložbe v razvoj tehnologije za doseganje vedno večjih hitrosti brez (prevelikega) onesnaževanja okolja veliko stanejo, zato so cene vozovnic za šinkansene precej zasoljene. Kljub temu pa vam potovanje z vlakom prihrani veliko tegob, povezanih z letenjem. Svojo prtljago imate ves čas na očeh, na šinkansenih je dovolj prostora tudi za večje kose. Če potujete v skupini, lahko sedeže ustrezno obrnete in potovanje med klepetom mine še hitreje.

Posebnost: kapsula hoteli

Ena najbolj nenavadnih in originalnih posebnosti Japonske so kapsula hoteli. Hotelske sobe so podobne nekakšni kvadratni cevi, dolgi malce več kot dva metra, široki in visoki pa samo pol toliko. Nanizane so v dveh ali treh vrstah kot čebelji panji. Do najvišjih odprtin vodi ozka, prislonjena lestev. Tam so le blazina, posteljnina, majhen televizor in nočna lučka. Taki hoteli imajo skupna stranišča in kopalnice, hrane pa v njih ne strežejo. Prenočevanje je za japonske razmere zelo poceni. In komu so pravzaprav te kapsule namenjene? Japonskim poslovnežem. Ti so znani po tem, da delajo do poznega popoldneva ali celo večera. Potem gredo skupaj s sodelavci še na večerjo in pogosto na par kozarčkov (ali steklenic) okusnega japonskega žganja sake. Ker zato niso sposobni sesti za volan ali pa zamudijo zadnji vlak domov, prenočijo v kapsula hotelu.

Cvetenje češenj

Češnjev cvet je neuradna nacionalna roža Japonske. Japonci praznujejo hanami. To so zabave pod drevesi cvetočih češenj. Meteorološka agencija in mediji vsako leto spremljajo fronto cvetenja češenj, ki se počasi pomika proti severu dežele. Fronta označuje odpiranje prvih cvetov in ne popolnega razcveta. Zato imajo v vseh večjih mestih izbrana drevesa, ki jih budno spremljajo. Ko se odprejo prvi cvetovi, se v mestu uradno začne čas praznovanja. Na otokih Okinawe se cvetenje začne že januarja, medtem ko na severnem otoku Hokaido šele pozno maja. V Tokiu, Kjotu in Osaki češnje zacvetijo konec marca oziroma v začetku aprila.

Z vlakom do vznožja gore Fuji

Kot prioriteto sva si določila priti na najvišji vrh – Fuji (3776 m), na katerega sva se odpravila že drugi dan. Z vlakom sva se zapeljala do vznožja Fujija, nato sva še malo potovala z avtobusom. Nato sva se povzpela na vrh svete gore. Zanimivost tega območja so vulkanski vrelci v idilični dolini Owakudani. Ob lepem vremenu lahko vidimo vrh gore, ki je eden najlepših simbolov dežele in krasi stene mnogih japonskih stanovanj.

Kjoto: prestolnica miru in tišine

Ponaša se s 17 spomeniki, ki so del svetovne dediščine Unesca. Kjoto je srce tradicionalne japonske kulture. Tukaj so nastala velika literarna dela, kot je zgodba princa Gendžija, ki slikovito opisuje kulturo, svet lepot in duha svojega časa. Obiskala sva templja Kinkakuji (Zlati tempelj) in Ryoanji z značilno oblikovanim peščenim vrtom. Pomemben spomenik v mestu je tudi grad Nijo, ki slovi po arhitekturni lepoti in notranji dekoraciji. Sprehodila sva se po Gionu, četrti gejš, kjer sva občudovala njihovo elegantno hojo.

Gospodarsko središče: Osaka

Osaka je pomembno gospodarsko središče na Japonskem. Ponaša se z impresivnimi stolpnicami, ki preplavljajo predvsem center mesta. Pogled se nama je ustavil na stolpnici Umeda Sky Building, visoki približno 170 metrov. Našla sva tudi mirne kotičke s parki, vrtovi in starodavnimi templji.

Ogledala sva si park z gradom Osaka. Občudovanja vredni so mogočni obrambni zidovi, ki so vrtoglavo visoki (30 m) in zgrajeni iz ogromnih skal. Sledil je še ogled Muzeja komedije Kamgata. Osaka velja namreč tudi za prestolnico japonske komedije. Za informacijo − obstajajo štiri vrste japonske komedije: rakugo (nastopajoči pripoveduje pravljice in zgodbe o duhovih), manzai (nastopajoča sta dva in po navadi govorita o vsakdanjem življenju v Osaki), rokyoku (zgodbe spremlja glasbena podlaga s posebno japonsko tristrunsko kitaro) in kodan (nastopajoči pripoveduje vojne zgodbe).

Mesto, napadeno z jedrskim orožjem: Hirošima

Za japonsko mesto Hirošima, ki je bilo 6. avgusta 1945 kot prvo napadeno z jedrskim orožjem, ste zagotovo slišali. Takrat so odvrgi bombo Little Boy (Deček) in z njo uničili središče. Bilo je 140.000 smrtnih žrtev.

Obiskala sva Park miru s Spominskim mirovnim muzejem, ki je del svetovne dediščine Unesca, popoldne pa še svetišče Itsukushima na otoku Miyajima v bližini Hirošime. Znan je kot center otoškega verovanja. Ta ”plavajoča vrata” veljajo za eno od treh najbolj fotogeničnih točk na Japonskem.

Nasvet

Japonska zagotovo ne spada med cenejše države za potovanje, a z dobro organizacijo lahko potuješ po zmernih cenah.

Za poceni obrok so na voljo veleblagovnice, ki prodajajo sveže bentote (pripravljene obroke), ali majhni ramen (testenine) shopi in restavracije v kleti vsake veleblagovnice. Hostli so izredno čisti in urejeni (z izjemo nekaterih), žal pa prepogosto prezasedeni. Zato je potrebna rezervacija takrat, ko potujejo Japonci, tj. 29. 4.−5. 5., 14. 8.−17. 8. in za novoletne praznike. V teh obdobjih resnično odsvetujeva potovanje, ker vse skupaj presega evropsko pojmovanje besede gneča. Ne glede na to, da so visoke cene, si privoščite nočitev z dvema obrokoma v dobrem ryokanu (japonskem stilu).

Japonski se je pametno izogniti tudi v sezoni tajfunov, ki so aktivni od junija do decembra.

Prevoz je zelo drag, zato toplo priporočava, da si priskrbite RailPass, ki omogoča neomejeno potovanje po japonskih železnicah 4, 7, 14 ali 21 dni.

Japonska je na naši bucket listi in komaj čakava, da jo raziščemo še podrobneje skupaj z otroki.