Resnične izpovedi

Vsa potovanja so me notranje obogatila, 1. del

Prepotovala sem več kot 70 držav, a želim si živeti še 200 let, saj je moj ”bucketlist” še zelo dolg. Strast do potovanj naju z Miho povezuje in še vedno se veseliva kot majhna otroka, ko se letalo odlepi od tal.

Že kot najstnica sama odpotovala v tujino

V osmem razredu osnovne šole mi je mama za odličen uspeh ponudila, da si za nagrado izberem nekaj posebnega. Odločila sem se za učenje angleščine v tujini. Junija sva se s kolesi odpravili v center Maribora v agencijo, kjer sem izbrala tritedenski tečaj angleškega tečaja na Malti. Mama mi je večkrat rekla, da so me v porodnišnici zagotovo zamenjali, saj nihče od ostalih članov družine nikoli ni izrazil želje po potovanjih. Na Malti sem živela pri lokalni družini, skupaj s še dvema dekletoma mojih let, Francozinjo in Angležinjo. Moj prvi dan je bil grozen. Bila je nedelja, vse mirno, tiho, družine so bile skupaj, jaz pa sem bila sama v neznanem kraju in s svojo »švoh« angleščino. Iz telefonske govorilnice sem objokana poklicala domov, da me je strah, kako bo, da sem sama in kaj naj storim. Mama me je znala pomiriti in spodbuditi, da pride jutri nov dan in da bo vse ok. Naslednji dnevi so bili čudoviti, vsak dan bolj, zadnje dneve pa sem že jokala, ker se je bližal konec in odhod domov. Pred tem sem bila brez staršev dvakrat ali trikrat po nekaj dni, ko sem šla v Punat z Rdečim križem, sicer pa ne. A ta prva daljša odsotnost se mi je vtisnila v spomin kot zelo pozitivna in dobro sem se znašla. Malta, moja prva destinacija, ki sem jo osvojila čisto sama, me je tako navdušila, da imam še danes na desni rami tetovažo malteškega sonca, ki sem si ga takrat, pri rosnih 15 letih, seveda naredila na skrivaj. Morda se prav v njem skriva čudežna moč, ki me vleče vedno k novemu soncu. 😊

Skupinska potovanja me niso pritegnila

Vedno sem potovala v lastni režiji. Najprej sem se za to odločila, ker je bilo to finančno ugodneje, kasneje pa sem se na to navadila. Skupinska potovanja me niso pritegnila, saj so mi dajala občutek, da mi še takrat, ko imam počitnice, nekdo narekuje tempo, me usmerja, kje naj bom, koliko časa naj bom tam, kje in kaj bom jedla, kaj si morem ogledati … Samostojno potovanje prinaša tudi spoznavanje ljudi, nasprotno pa, ko si v skupini, se je avtomatsko držiš in govoriš v domačem jeziku. V lastni režiji je veliko več interakcije s popotniki z vseh koncev sveta in z domačini, spontanosti, pot vedno malenkost spremeniš, se kje zadržiš dlje in kaj predrugačiš. Če si sam, upoštevaš tudi vreme, če se spremeni na slabše, prej pobegneš naprej, če ugotoviš, da je nekje še nekaj vredno ogleda, zaviješ desno in greš levo pač malo kasneje. Na svojih potepanjih sem srečala kar nekaj ljudi, s katerimi že leta ohranjam stike in vzdržujem prijateljstvo, večkrat smo se tudi obiskali.   Pri vsaki državi me navdihne nekaj drugega, nisem še odkrila dveh, ki bi v meni vzbudile identične občutke, vedno je različen odstotek začimb. Te so vonj, stres, okus, barva kože, glasba, šum morja ali gora, pokrajina, navade, stil oblačenja, arhitektura, zgodovina, vzgoja otrok, umetnost in še in še. In količina posamezne je v vsaki državi nekoliko drugačna, zato je tudi vsaka država drugačnega okusa. Nekatere obiščeš enkrat in te ne vleče nazaj, spet druge pa bi kar zamenjal za svoj dom in se tja vračal in vračal.

Vsa potovanja so me notranje obogatila

Potovanja so me neizmerno obogatila, čeprav danes mogoče, če bi se jim odrekla, ne bi odplačevala kredita za hišo. A ni mi žal niti enega centa, saj sem bogatejša za toliko lepih stvari, dogodkov, poznanstev, znanja, edinstvenih spominov. Preprosto čutim, da sem si razširila obzorja skozi odkrivanje različnih kultur, mentalitet, naravnih lepot in jezikov.

Potovanja so me predvsem opogumila in mi dala širino in drugačen pogled na to, kako majhne so naše težave v Sloveniji, težave moje družine, moje osebne, kako majhna in nepomembna pikica sem na našem planetu, kako veliko lepega, grdega in nevarnega je okoli nas. Vedno, ko se letalo odlepi od tal, dobim vpogled v širšo sliko, nov pogum in ideje, poslovne in privatne. Vem, da bom zmogla, prepričana sem, da bi se ob izgubi službe znala postaviti nekje na novo, povsem od začetka. V tujini dobim toliko različnih privatnih in poslovnih idej, da komaj nadzorujem svoje misli, veliko si zapisujem in zelo rada se družim z ljudmi, ki jih srečam na poti. Najlepše preživet večer mi je, ko si s popolnimi tujci ob večerji pripovedujemo svoje življenjske zgodbe. Z nekaterimi se seveda nismo »ujeli« in se je večerja hitro končala, z mnogimi pa smo se spoprijateljili in povezali do te mere, da smo se srečali še večkrat in še vedno vzdržujemo stike.

Predvsem pa sem na potovanjih drugačna do navad, ki se jih doma držim kot ”pijanec plota”. Doma sem obsedena s čistočo, na potovanjih pa se ”odklopim”. Včasih celo Miha čisti za mano v hotelu, češ, tako razmetano pa že ne bomo imeli. Podobno je pri oblekah − doma zelo pazim in skrbno izbiram, da so vsa oblačila barvno usklajena, na potovanja pa po navadi vzamem vse tisto, česar doma ne nosim. Na potovanjih veliko več jem in ”preveč” pijem. Rada spijem kozarec rdečega vina s kokakolo (po štajersko bambus), a na potovanjih si po navadi privoščim dva 😊. Na potovanjih sem bolj kreativna, hkrati pa imam še več energije, saj me ves čas vleče za nov vogal, da pogledam, kaj se skriva za njim.

Dobrodelnost na potovanjih

V svoja potovanja vnašam tudi veliko mero dobrodelnosti in sočutnosti. Kar vsem bi rada pomagala, z njimi delila dobrine, predvsem v državah tretjega sveta, kjer imajo toliko manj. Celo leto doma hranimo premajhne in sprane obleke, tudi takšne, ki imajo kakšno majhno luknjo ali nam niso več všeč, moji otroci zelo radi naberejo igrače, ki so se jim pripravljeni odreči in jih podarimo otrokom na poti. Nazadnje smo obiskali sirotišnico in naše stvari razdelili med otroke. Za nas je to pravi obred, veliko se pogovarjamo o tem, da imajo nekateri manj in da nas notranje bogatijo odnosi in znanje, ne pa materialne dobrine, in tudi, da za igro in srečo ne potrebujemo veliko igrač.

Ljubezen in strast do odkrivanja novih dežel naju z Miho povezuje Miha je veliko potoval, še preden me je spoznal, morda le malo manj kot jaz. Prekaša me predvsem v poslovnih potovanjih, ki pa so bolj pot do hotela, na sestanek in nazaj, kar pa ni čisto pravo potovanje. Mislim, da sem ga okužila z mojo filozofijo: ”Delaj na polno, uživaj na polno!” Ne vem sicer, ali je to pametno, ker pomeni ”kampanjski” pristop k življenju – ko delava, delava ves čas in nimava časa niti dihati, potem pa se za en mesec izklopiva in potujemo. Meni tako ustreza, Miho pa včasih duši in straši. Mislim, da je sprejel moje prepričanje, da je življenje minljivo in prekratko, da morava biti bolj drzna in več tvegati. On hodi po varni strani, jaz se ravnam bolj po intuiciji in manj mislim na posledice. To pomeni, da sem neštetokrat šla z glavo skozi zid in si kupila letalske vozovnice, ko se mi niti sanjalo ni, kako bom nabrala denar za prvi obrok na potovanju. A sem, vedno nekako sem. Dejstvo, da karte imam, mi je vedno prineslo nove priložnosti, dalo ideje in energijo, da sem našla dodatno delo, kaj prihranila in se je vse izšlo. Če bi čakala, da se v kuverti nabere točno dovolj za potovanje čez pol leta, verjamem, da ne bi prišla dalje kot do Celja.

No, tako je še danes. Po navadi Miho obvestim, da sem kupila letalske vozovnice ali vsaj našla nekaj res ugodnega. Skoraj vedno se najprej upre, češ, a prav sedaj. Ko smo se vselili v hišo, sem morala ”obljubiti”, da razumem, da hiša pomeni vsaj od tri do štiri leta samo letovanje v Portorožu in niti slučajno kakšnega potovanja. No, še preden smo se vselili, sem že imela nove letalske vozovnice. En teden ni govoril z mano, potem pa je noro užival in danes imamo lepe spomine. Poudarjam pa, da nimam svojega avtomobila, niti ene umetnine, dragega nakita, niti ene delnice ali dragega kolesa in ne oblačil priznanih blagovnih znamk. Medtem ko nekdo vozi avto za 50.000 evrov, imava midva 12 let stratega forda, najina prioriteta so pač potovanja. In nama ni žal.

Najina prva večja avantura je bilo potovanje na Japonsko, kjer je bilo super. Tam sva se sicer v vlogi popotnikov komaj spoznavala, a je bila odlična energija in kemija, posledično naju je to dodatno povezalo. Takrat sva si obljubila, da bova nekoč odšla za eno leto na pot okoli sveta, in mislim, da bo to zelo kmalu. Naslednje daljše potovanje je bilo en mesec in pol po Indiji. Potovala sva z nahrbtnikom, delno z motorjem. Bilo je nepozabno, domov sva prinesla nekaj dodatnih kilogramov, jaz pa še zlomljeno nogo. A ljubezen se je samo krepila. Med nama in do potovanj …

Se nadaljuje …