Največji peščeni otok na svetu, Fraser

Aborigini so ga odkrili pred 20.000 leti, turisti prvič obiskali v 30. letih prejšnjega stoletja, jaz pa pred osmimi in šestimi leti

Otok Fraser je s svojimi 123 kilometri dolžine in 22 kilometri širine največji peščeni otok na svetu in hkrati edini kraj na svetu, kjer raste deževni gozd na peščenih sipinah. Uvrščen je na seznam svetovne dediščine, zato je ta dragoceni del avstralske naravne in kulturne dediščine zaščiten. Indian Head, najlepšo razgledno točko otoka, je leta 1770 poimenoval kapitan Cook, ko je plul tam mimo. Ker pa se mu je otok zdel puščoben in sušen, je menil, da na njem ni vode. Vendar se je zmotil, saj je na otoku kar 200 sladkovodnih jezer, iz katerih se v ocean dnevno izlije 80 megalitrov sveže vode. Za Cookom je Timber na otoku odkril deževni gozd in fraserski les so uporabljali za izdelavo zabojev za maslo in ladijskih jamborov, presenetilo pa vas bo, da so tudi stranice Sueškega kanala iz fraserskega lesa. Sekanje dreves na Fraserju se je zaključilo leta 1991 in danes gozd še vedno bogato pokriva otok. Kljub temu da so v 60. in 70. letih zaradi iskanja mineralov veliko peska odstranili, je Fraser še vedno največji peščeni otok na Zemlji. Na tem otoku iz silicijevega peska s 600 metri nadmorske višine lahko preživite nekaj robinzonskih dni. Zame je bilo to eno najboljših doživetij v življenju.

Za samostojno odkrivanje otoka kar 4 ure navodil in visoke kazni za kršitve

Začelo se je z bujenjem ob petih zjutraj in sestankom z navodili, ki je trajal kar slabe štiri ure. Natančno smo skozi filme in predavanje ter zapiske izvedeli, kako voziti džip, saj se je po gozdu, pesku in močvirjih, ki se razprostirajo po otoku, možno premikati le z vozilom na štirikolesni pogon. Predstavniki v turističnih agencijah v Avstraliji, ki so specializirani za izlete na Fraser Island, ki jih tržijo v vseh oblikah (manjša samostojna skupina, mini bus in podobno), so nam demonstrirali, kako sestaviti neke vrste vojaški šotor, na zemljevid so vrisali črne križce na mestih, kjer je pesek preglobok za vožnjo, in označili najbolj atraktivna mesta, ki so vredna obiska, ter nas nazadnje še opozorili na plimo in oseko, eno izmed najpomembnejših navodil, saj je cesta peščena plaža in pomembno je, da se pravočasno umakneš s poplavljene peščene avtoceste. Dobro smo si zapomnili navodila, saj so bile kazni za kršitve zelo zasoljene. Npr. če je bil avto zapeljan v slano vodo s celotnim podvozjem, je bila cena kar 1.000 avstralskih dolarjev, za nasedli avto 4-krat toliko in za zamujeni trajekt še nekoliko več. Še posebej pa smo si zapomnili nevarnosti divjih psov dingov, ki jih je na otoku kar mrgolelo (slišala sem, da danes te nevarnosti ni več). Dva šotora, lopate, plinska bomba, prva pomoč, klini, jeklene posode, spalke, voda, gorivo, zemljevid, hrana, kopalke in sončna krema. In najpomembnejše – veliki zemljevid z vrisanimi urami plime in oseke in črnimi križci, kamor nikakor ne smemo zapeljati. V kraju Hervey Bay na vzhodni obali Avstralije smo se vkrcali na trajekt in čez dobro uro pred sabo zagledali peščeni otok in leseni pomol. Otok je pravljica – mozaik deževnega gozda, peščenih sipin, divjega rastja, turkizno modrih sladkovodnih jezer, klifov pisanega peska, kilometrov belih plaž. Morali smo izpustiti zrak iz pnevmatik na avtu, da smo lahko zapeljali v globok pesek.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Jezero z belo, kot moka mehko mivko in drugo, polno želv in obdano s sipinami

Sledili smo zemljevidu skozi deževni pragozd, na poti srečali ogromne kuščarje, vročina se je mešala s prahom in kmalu smo prispeli do prvega kraja, ki smo si ga na zemljevidu označili kot točko, vredno ogleda. Jezero McKenzie, ki ga obdaja mivka, mehka kot moka, voda v njem pa kot najčistejši izvir. Pesek iz jezera je skoraj čisti kremen, to mu tudi daje belo barvo. Voda je bila tako modra, da je kontrast jemal sapo. Sledilo je plavanje in timska priprava večerje, ki smo jo užili pod milijoni zvezd na nebu, in se pod prijetnimi vtisi pustili pospremiti v prvo noč na največjem peščenem otoku sveta. Med ribe in želve nas je vabilo najgloblje jezero na otoku Wabby. To sladkovodno jezero je posebno predvsem po sipinah, ki ga obdajajo.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Ladja iz leta 1935, ki se bohoti na obali

Posebnost otoka je tudi nasedla ladja Maheno Wreck iz leta 1935, ki se bohoti na peščeni plaži. Kljub vročini kopanje v morju ni mogoče zaradi visokih valov, močnega vodnega toka in pogoste prisotnosti morskih psov, za katere je stičišče toplega južnega in hladnega severnega toka ugodno okolje za parjenje in prehranjevanje. Povzpeli smo se tudi na Indian Head, ki ponuja čudovit razgled, predvsem pa je prepoznaven po velikih želvah, morskih psih, mantah in med avgustom in novembrom tudi kitih. Po občudovanju divjine nas je pot peljala do Cathedral Beach, kjer smo ponovno prenočili v svojih šotorih in se polni optimizma, da se v ta peščeni raj še vrnemo, odpravili nazaj na avstralsko celino.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Skupina nepoznanih mladih iz vseh koncev sveta

Na potepanje po tem edinstvenem otoku v majhni skupini in popolnoma samostojno sem se odpravila s skupino neznancev različnih starosti. V agencijo, ki upravlja te izlete, se namreč prijavi veliko ljudi, ki jih naključno razporedijo v skupine po 8 ali 12. Zjutraj, ko se začne izobraževanje in priprava na odhod, razglasijo, kdo je s kom v kateri skupini. Seveda je to po svoje izziv, a ko si mlad in željan raziskovanja, je spoznavanje novih ljudi, ki imajo podoben popotniški duh, pravzaprav krasno in veliko doživetje. Zvečer se v šotor sicer lahko umakneš s svojim partnerjem ali prijateljico, če potuješ v paru, sicer pa si čez dan primoran funkcionirati v skupini, skupaj kuhati, reševati izzive in se voziti v džipu. Tudi danes bi izbrala isti način potovanja in komaj čakam, da na to doživetje peljem svojo družino.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

•