Potopisi

Potovanje: Španija (Valencija in Malaga)

Na žalost smo tudi mi, ki zelo radi potujemo, od februarja lani večinoma doma, vmes smo se odpravili samo na kakšen krajši izlet, na morje na Hrvaško in jadranje. Ideja za potovanje v Španijo se je rodila že eno leto nazaj, ko so se družinski prijatelji iz Zagreba preselili v Valencijo. Takrat smo se dogovorili, da jih obiščemo. Najini in njuni otroci se zelo dobro razumejo, obenem pa smo tudi poslovni partnerji in imamo veliko skupnega. Sprva je bila pot k njim načrtovana marca lani. Ker so se razmere zaradi koronavirusa tako zaostrile, smo takrat potovanje odpovedali. Letos smo jih obiskali med velikonočnimi prazniki. Želela sva se s prijateljema srečati v živo in se pogovoriti o vsem, česar prek Zooma nekako še nismo zaključili. Tako smo združili poslovno in zasebno potovanje.  

Načrtovanje

Vedno potovanje vnaprej načrtujeva. Tako sva se z družino Grbič dogovorila za nastanitev pri njih med bivanjem v Španiji. Potem smo sicer malce načrt spremenili, kar boste zasledili v nadaljevanju. Pri pakiranju prtljage za osem članov se držim seznama, kaj vse bomo vzeli s sabo, ker je lahko zelo hitro prveč vsega. Nikoli ne pozabimo potovalne lekarne, osebnih dokumentov za vse člane (preverimo veljavnost!) in igrač. Vnaprej tudi določiva krajše in daljše postanke.

Ureditev dokumentov

Pred potovanjem smo morali urediti zelo veliko stvari. Najbolj zanesljiv vir informacij sem dobila na slovenskih konzulatih vsake posamezne države (Rim, Madrid in Pariz). Na njihovih slovenskih spletnih straneh sem poiskala kontaktne podatke in ugotovila, da mi bodo svetovali slovenski predstavniki. Tako sem dobila vse aktualne informacije o tisti državi.

Ko sem klicala na konzulat v Rim, sem uporabila Mihov mobilni telefon. Na drugi strani telefona sem zaslišala: ”Dober dan, gospod Culiberg. Kako ste kaj?” Bila sem povsem šokirana, kdo se je to oglasil. ”Slobodan tukaj.” Pojasnila sem mu, da sem Jasna. In potem sem spoznala, da je Slobodan mladenič, ki sva ga pred leti med delom v Beogradu spoznala na veleposlaništvu v Srbiji. Zdaj pa je zaposlen na konzulatu v Rimu. Mladenič je bil podkovan z vsemi informacijami, iz prve roke mi je dal zanesljive informacije in natančne podatke. Njegova storitev v imenu konzulata je bila resnično na zelo visokem nivoju.

Skratka, moj nasvet, če želite potovati – pokličete na vse slovenske konzulate v države, skozi katere boste potovali, in se tam informirate o vsem. Seznanjeni so, kdaj je tam policijska ura in kakšne so omejitve.

Ugotovila sva, da Valencija spada med rumene države in da v takšne države lahko odpotujemo. Za to smo potrebovali dokaz. Imeli smo pisno povabilo prijateljev v angleščini in španščini. Prav tako smo imeli ”invitation letter” njihovega podjetja, katero je zagotavljalo, da prideva tudi na poslovni sestanek. Obenem je na vseh spletnih straneh teh konzulatov navedeno (v slovenščini) Področje covid. In s klikom na zavihek sem vam odprejo podatki o pogojih za prečkanje teh držav v tranzitu. Piše, kateri obrazec je treba izpolniti. Tam je tudi povezava do njega in mi smo te obrazce natisnili in izpolnili za vse naše sopotnike.

Prav tako smo naredili PCR test za covid, in sicer dva dneva pred odhodom. Na dan odhoda, smo ob 11. uri dobili rezultate testov. Naredili smo jih v Domžalah (drive in), stalo nas je 99 evrov po osebi.  Klicala sem še policijo v Domžalah in sem jih vprašala, kako je z izstopom iz Slovenije, ali nas bodo preverjali oz. zaustavili. Usmerili so me na obmejno policijo. Razložila sem našo pot in katere papirje bomo imeli s sabo. Dobila sem odgovor, da ne vidijo razloga, zkaj bi nas kdo pri izstopu zaustavil, ker smo v tranzitu, ker gremo v rumeno državo in imamo opravljene teste.

Vožnja in prevoz

Pot je bila dolga 1.830 km. Čakalo nas je predvidoma 22 ur vožnje (relno potem smo prišli hitreje, ker so bile ceste prazne in ni bilo zastojev). Vmes smo naredili dva krajša polurna postanka za malico in stranišče. Nato smo se ustavili v San Remu v Italiji, na polovici poti. Otroci so fantastično presnesli pot. Mislim, da so le naprej in nazaj vse skupaj 15-minut bili nestrpni in jokali. Vedno pa smo dobro organizirani. Voda je vedno pri roki, vsak otrok ima s sabo nekaj igračk, pobarvanke, križanke, miselne igrice, barvice, flomastre Jolly, karte … Na dva tablična računalnika sva jima naložila risanke. Vmes so tudi spali. Motivirava pa jih tako, da jima razloživa, če zaspijo, bo pot krajša in bolj bodo spočiti. Tako so zatisnili uči tudi za tri ure.

Pri prestopu meja nismo imeli nikakršnih težav niti naprej niti nazaj. Nihče nas pravzaprav sploh ni ustavil.

Nastanili smo se v hotelih, ki so namenjeni samo turistom in obratujejo. In če greš na poslovno pot, ti je spanje v tranzitu tudi dovoljeno. Spali smo v manjših hotelih na poti.

Za pot smo izbrali udoben in varen avto za osem ljudi (plus ogromno prtljage), in sicer Volkswagen Caravelle. Z našim osebnim avtomobilom se ne bi mogli odpraviti vsi skupaj na takšno potovanje. Z avtohišo Avto Lovše smo se dogovorili za posojilo caravelle, ki si jo midva že nekaj časa ogledujeva. Razmišljava, da bi bil to naš naslednji avtomobil. Vesela sva, da sva jo lahko testirala in sedaj resnično nimava več pomislekov. Zato bova resno razmislila o tem, da bi ta avtomobil kmalu postal naš član družine.

Prenočišča

Pri izbiri nastanitve ne komplicirava. Dve uri pred prihodom sva poiskala primerno nastanitev na Bookingu, si pogledala priporočila, ceno in se odločila v petih minutah. Eno noč naprej smo prespali v San Remu, po poti nazaj smo eno noč prespali v kraju Alice Castello??. Kot sva omenila, smo obiskali naše družinske in poslovne partnerje ter pri njih bivali. Ko smo videli, da v Valencijo prihaja hladnejše vreme, smo se po petih dneh skupaj z njimi (kar je bilo nenačrtovano) premaknili južneje, v Malago. Tam smo skupaj najeli hišo in se imeli fantastično. Bili smo v svojem mehurčku, preživljali smo dneve ob bazenu, se odpravili na več krajših izletov, veliko smo dorekli tudi poslovnih načrtov. Otroci so se čudovito povezali med sabo.

Znamenitosti

Ogledali smo si ključne znamenitosti v Barceloni in Valenciji: stari center, središče mesta, akvarij, Picasovo hišo, muzej, Gaudijevo hišo, Baziliko svete Družine, sprehodili smo se ob morju, poskusili lokalno hrano – tapase in paelo … Kaj vse smo videli in kako super smo se imeli, si poglejte na Instagramu 2many4granny, kjer smo sproti objavljali posnetke in fotografije.

Naj izpostaviva samo nekaj ključnih znamenitosti, ki so nas nadušile. Za informacijo – v Valenciji, mestu znanosti in umetnosti,  je odlična mreža lokalnega prevoza (če niste s svojim avtomobilom, uporabite avtobus metro, ali najamite kolo). Obvezen je postanek na osrednji tržnici, ki je ena njavečjih in najlepših v Evropi. Obiščite areno za bikoborbe, sprehodite se po vrtovih Turia – gre za enega največjih urbanih parkov v Španiji. Plaže, kot so Playa de las Arenas, Playa de la Malvarossa in Playa de la Patacona kar vabijo. Najbolj popularen je Gulliverjev park, ki je popolnoma brzplačen, otroci pa bodo noro uživali. Akvarij Oceanografic je prava paša za oči. Bioparc je za otroke idealna animacija, saj se lahko sprehajate med leopardi, žirafami, nosorogi, sloni, gorilami, levi …

Dejansko pa je bilo otrokom najbolj všeč prosto druženje s prijateljevimi otroki. Uživali so v akvariju, trampolin parku in živalskem vrtu, skratka celotno doživetje jim bo ostalo v lepem spominu. Miha je bil navdušen nad bolj sproščenim življenjem in toplejšim podnebjem, ker ni ljubitelj zime. Bil je vesel, da so se otroci skupaj tako zamotili, da sva imela veliko časa za delo.

S sabo smo vzeli našo varuško Uršo, ki je dva dneva popolnoma poskrbela za otroke. Vse (najinih pet in prijateljeve tri) je odpeljala na lepše, tako da smo lahko odrasli dobesedno deset ur dnevno delali. Otroci so se vmes tudi šolali na daljavo. Zbudili smo jih ob osmi uri zjutraj. Jure in Živa sta šolske obveznosti opravljala v dopoldanskem času (približno od tri do štiri ure), Mija pa je reševala naloge in se učila eno uro dnevno.

Prednosti in slabosti potovanja med covidom

Razmere v Španiji so bolj sproščene kot pri nas. Lokali in gostilne obratujejo do 23. ure. Potovanje se je zaradi covid situacije zelo razlikovalo od takšnega, kot smo bili navajeni nanj v preteklosti. Razlikovalo se je pa v tem, da je bila to velika prednost. Nikjer ni bilo gneče, ceste so bile prazne, vse znamenitosti (muzeji, akvariji, trampolin parki, zabavščni parki …) v Španiji so bile odprte in nikjer se ni valila množica turistov in domačinov, parkirišča so bila prazna. Vrst za vstopnice ni bilo.

Kot minus te covid situacije pa lahko štejem (če to sploh je minus) povsod, zunaj in v prostorih nosijo zaščitne maske, razen ko sedijo za mizo in jejo v restavraciji. Vsi so zelo dosledni pri tem in morava priznati, da so tudi bolj strpni. Ampak to nam ni predstavljalo težav, pomembnejše nam je bilo, da ni bilo gneče in smo lahko v lepotah resnično uživali. Razlika s prejšnjimi potovanji je tudi ta, smo imeli bolj prazen žep zaradi opravljenih covid testov.

Stroški potovanja

Pri stroških našega potovanja moramo upoštevati, da smo bivali brezplačno pri prijateljih in da smo v Malagi skupaj z njimi najeli hišo. Nočitvi na poti naprej in nazaj sta bili dve. Večinoma smo jedli doma, ker smo kuhali. Avto smo si sposodili brezplačno, plačali smo le bencin in cestnine. Vse skupaj nas je stalo 2.800 evrov za osem ljudi. Največji strošek predstavljajo za nas vstopnine, ker nas je bilo veliko, bencin in cestnina. Če bi morali še vse ostalo plačati, bi bil strošek približno 5.000 evrov za 14 dni za osemčlansko družino. 

Zelo pogosto naju prosijo, naj deliva nasvet, kako privarčevati pri takšnih potovanjih. Dejstvo je, da si ne privoščimo luksuznega življenja. Za spanje od 20. ure do 8. ure zjutraj nikoli ne izberemo luksuzne nastanitve. Pomembno nam je, da je čisto in skromno.

Na naših posnetkih ste lahko videli, da smo jedli bolj nezdravo kot doma. Včasih so bile na jedilniku tudi pice. Ampak to ni bilo zaradi varčevanja, ampak zato ker gostilne v Italiji zaradi covida niso bile odprte. Zjutraj so otroci jedli kornfelks in mleko, nisva komlicirala. Pomembno nama je bilo, da smo jedli vsaj en topel obrok dnevno. Doma ali v gostilni.

Vedno potovanje vnaprej načrtujeva. Najprej si ogledamo en del mesta, potem drugi del. Tako prihranimo veliko časa in denarja za potne stroške tramvajev, metrojev, ali avtomobila. Doma pogosto pripravimo prigrizke, sendviče, natočimo vodo v plastenke, ker ne rabijo piti sokov.

Naši otroci so navajeni, in tej miselnosti so se pridružili tudi prijateljevi otroci, da ni nič samoumevno. Če midva z očkom delava, je njihova naloga, da pripravijo zajtrk, pospravijo postelje, hišo. Tam so tudi sesali. Vedno se dogovorimo – vi naredite to, za nagrado je sladoled; midva medtem delava, da bova sladoled lahko kupila. To pri nas funkcionira – nikoli naju ne izsiljujejo za tri sladolede ali pet igračk. Tako ju vzgajava že od majhnih nog.

Navajeni so tudi, da si v gostilni najprej ogledamo cenik. In četudi so lačni, če so cene zasoljene (recimo meni stane 30 evrov), morajo počakati še 10, 15, 20 minut, da najdemo drugo gostilno, kjer so cene ”človeške” in nam primerne.

Vedno tudi glasujemo, kaj si bomo ogledali. Vseh 10 znamenitosti si žal ne moremo ogledati, ker bi bile vstopnine predrage za vse nas. Tako da se odločimo za tisto znaminitost, ki zbere največ glasov. Ne kupujemo oblačil, daril, očal, nakita …

Bivanje v Španiji

Resnično razmišljava o tem, da bi se preselila v Malago. Kot glavno prednost vidiva v vremenu. Jaz imam slabo prekrvavitev, Miha pa atopični dermatitis, ki izbruhne pozimi. Ne maram temačnosti. Zelo sva športno aktivna, radi smo ves čas zunaj, radi se družimo, obožujemo piknike, morje, kar bi bilo večkrat izvedljivo v Španiji kot v Sloveniji.

Ta klima je po mojem mnenju bolj zdrava. Vsi otroci imajo atopijski dermatitis in se vso zimo borim z nego kože. Vedno pa vse težave ob morju izginejo.

Španski jezik je za kitajskim najbolj razširjen jezik na svetu (pred angleškim jezikom) in dokaj lahek za učenje, izgovorjavo. In to darilo, da bi se otroci in midva naučila novega jezika v dveh, treh ali štirih letih, menim, da je vredno več kot katerakoli materialna stvar.

Tukaj so tudi kakovostne angleške šole.

Še vedno bi bili blizu doma, saj si z letalom en dva tri v Sloveniji, navsezadnje tudi v dveh dneh z avtomobilom.

Všeč nama je, ker je ”easy going” mentaliteta, manj stresno življenje, hkrati pa so vse poslovne priložnosti odprte. Večja mesta dajo tudi več možnosti za posel, zato naju ni strah, da se tam ne bi znašla tudi poslovno. Otroci so zelo odprti, z veseljem bi se preselili, zato bova o tem še resno premislila. Prve korake sva že naredila. Prijatelja, ki tam živita že skoraj eno leto, sta nama dala veliko koristnih informacij, tako da naju je Španija povsem prevzela. Vedno sva si želela, da bi se za nekaj let preselila v tople kraje. Razmišljala sva o Aziji, zdaj pa v ospredje postavljava Malago. Katalonija je še vedno zelo evropska, medtem ko je Andaluzija, kjer je Malaga, pa že povsem drug svet. Drugačna je tudi narava (kaktusi, palme, pomaranče so povsod). Resnično je zelo toplo, le 30 dni letno pada dež, o snegu ni ne duha ne sluha. Pozna se bližina Afrike, drugačna je kultrura, hrana … Vse je resnično fenomenalno! Navdušena sva!