Ali so moje fotografije ”photoshopirane”? Ali uživam v fotografiranju?

Prvič sem pozirala fotografu, ko sem delala na Radiu Center. Takrat so za spletno stran oz. poslovni namen potrebovali fotografije sodelavcev. Razen pred domačim objektivom, ko organiziramo različna praznovanja, do takrat nisem stala v vlogi fotomodela. 🙂 Ko sem bila vodja službe za odnose z javnostmi na Pošti Slovenije, je fotografiranje postalo pogostejše. Večkrat sem stala pred kamerami. Večkrat so me intervjuvali. Tako se je pri 26. letih vse skupaj začelo …

Vrhunski fotografi

Delala sem že s številnimi fotografi, v spomin se mi jih je vtisnilo 12. S štirimi oz. petimi pa zelo redno in dolgoročno še vedno sodelujem v Minicityju. Zadnje čase veliko delam z dvema za 2many4granny. Prav tako sem med nosečnostjo redno fotografirala trebušček v različnih obdobjih in kasneje tudi z dojenčkom.

• 

Vedno sem imela srečo pri delu s fotografi. Nikoli nisem naletela na ”katastrofalnega”, takšnega, ki bi me spravil v velik stres. Izjemno me pomirjata Miloš in Nataša Horvat. Izjemno profesionalno delata, zato tudi zelo rada sodelujem z njima. Mnogo let sem fotografirala z Aleksandrom Domitrico, ki je zelo pozitivna oseba, vse je počel brez panike, znal se je zelo hitro obrniti. Vedno se je šalil, predvsem ko je fotografiral otroke. Sedaj zelo veliko delamo s Stašem Zidarjem, ki je tudi zelo prilagodljiv in svoje delo super opravlja. Absolutno moram omeniti fotografa Žigo Lovšina. Neverjetno dober je! 

Izjemno cenim tudi Uršo Drofenik in Gordano Grlič iz Foto Pauli, noro dobra sta Urška Majer in Domen Kolšek, nimam besed kako prehvaliti Samo Rovana in pa Aleša Krivca ter Jake Ivančiča. Pa še bi lahk naštevala.

• 

• 

• 

Brez scenarija ne gre …

Vedno imam za ”photoshooting” izdelan nekakšen scenarij. Vedno vnaprej popišem, kaj moramo narediti, zabeležim ključne kadre in pripomočke, ki jih moramo imeti. Kljub temu pa je na fotografiranju potem veliko spontanosti. Ali bom krilo dvignila, ali bom naredila stojo, ali bom počepnila, ali bom mimoidočega povabila k fotografiranju … – to pa je vse odvisno od takratnega navdiha. Veliko je na koncu improvizacije.  

Rada se fotografiram, a temu ne maram namenjati zelo veliko časa in sem nepotrpežljiva. Najbolj sovražim, ko si fotografi zelo dolgo pripravljajo opremo in lučke, za vsako drugo fotografijo morajo nekaj dodatno namestiti … To me spravlja ob živce. Od fotografa pričakujem, da je kreativen, da ima ideje, kako izboljšati moj predlog, da najde dodatne položaje, predloge … To mi je zelo pomembno. Želim, da ujame tiste trenutke spontanosti, ko se ne nastavljam pred objektivom. Vseeno so takšne fotografije videti dobro. Rada imam, da upošteva tiste pluse, ki jih ima človek, in tudi sliši, katerih minusov ne mara. Na primer – jaz imam zelo široka ramena in močne roke zaradi treningov (in povrh še malo maščobe) in resnično ne maram, da so videti moje roke kot pri budybuilderju. Nekateri tega ne slišijo. In potem takšnih fotografij ne želim uporabiti. Prav tako mi ni všeč, da imam veliko lepotičnih, ”grdoličnih” maternih znamenj. Ne želim, da dajo fokus na te moje pike. Vesela sem, ko fotograf sam vidi, da sem iz določenega profila ali v določeni pozi lepa, da mi reče, naj umaknem lase, da si jih dam bolj nazaj, da imam zmečkano bluzo, odpet gumb, razmazan mejkap … Pričakujem, da mi pomaga priti do najboljšega izdelka. Dober fotograf mora imeti kar nekaj talenta in izkušenj. Res je, da današnja sodobna oprema že marsikaterega amaterja naredi ”kvazi” fotografa, ampak na koncu je možno videti razliko, kdo je pravi, stari fotograf, kdo pa je samo s tehniko prišel do fotografij. Pričakujem super izkušnje, da je zelo hiter in da me ne spravlja v stres.        

Nisem zahtevna, kakšno fotografijo si želim. Redko kdaj prosim, da na fotografiji kaj popravi. Redkokdaj prosim, da mi zbriše kako gubico. Pravzaprav sem sprijaznjena, da sem pri svojih letih videti tako, kot sem. Če sem na fotografiji sama, ne kompliciram. Ko je fotografija za naročnika, sem bolj natančna. Takrat imam občutek, da moram pogledati naprej skozi svoje oči, zraven pa pomisliti, kako bi to naročnik videl. In zraven razmisliti, ali sem poleg tega, kar je meni všeč, zajela tudi vse njegove zahteve. Na svojih fotografijah najbolj občudujem iskren nasmeh in velike bele zobe. Večinoma se smejim. 🙂 Nikakor mi ni pomembno, kakšno opremo uporablja fotograf, samo da deluje. Znašla sem se že v situaciji, ko sva imela s fotografom različni mnenji. Silil me je, da delam določene grimase, ki so bile po mojem mnenju neprimerne za tisto situacijo.

Moje fotografije niso ”photoshopirane”, ker vse počnem zadnji trenutek

In potem potrebujem fotografije takoj, nujno, tako fotografi nikoli nimajo časa, da jih obdelajo. Mogoče so le prve fotografije novorojenčkov obdelane, ker visijo v naši hiši v največji velikosti.  

Ni mi težko biti model, no ja, saj sploh nisem pravi. 🙂 Vedno sem zelo spontana, takšna, kot sem, in fotografiranje gre en-dva-tri. V eni minuti sem sposobna prikazati šest različnih počutij (od joka, jeze, žalosti, nasmeha, histeričnega smejanja do zelo poslovnega pogleda). Pri fotografiranju ne maram samo ekstremnega mraza ali vročine. Ko so fotografiranja dolgotrajna, me to popolnoma izčrpa. Ampak to je, kot bi šel za šest ur nakupovat. 🙂 In si potem popolnoma izžet.

Najlepša fotografiranja

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin poročno fotografiranje. Takrat so nastale najlepše fotografije. Posnel jih je Ne čakaj na maj – Žiga. Zelo lepe fotografije so nastale, ko se je rodil Jaša. Čudovite so nosečniške fotografije, ki sta jih posnela Nataša in Miloš. Top družinske fotografije so nastale v Pulju. Uf, izpostaviti moram tudi prekrasne predporočne fotografije. Nikoli tudi ne bom pozabila fotografiranja na Malti.

Nikoli se ne bi fotografirala gola, ker kot mama in poslovna ženska menim, da to ni sprejemljivo. Potem ne bi mogla prenesti mnenj. Ampak ne o mojem telesu, temveč o dejstvu, da sem pozirala gola pred fotografskim objektivom. 

Pred objektivom pogosto pozirajo tudi najini otroci

• 

• 

To pa me vedno znova pahne v stisko. Zakaj? Ker vem, da so mi moji starši, strokovnjaki in še marsikdo rekli, da je to poseganje v odločanje, kako bodo otroci kasneje dojemali sebe. In da ni pravično do njih, ker bo zgodovina objav na družbenih omrežjih ostala za vedno. Po drugi strani me opozarjajo, da je to nevarno, da lahko otroka nekdo ugrabi. Opozarjajo me zaradi pedofilije. Veliko razmišljam o tem … Vendar ne znam početi tega, kar počnem, brez vključevanja otrok. To je nam tudi nekakšen vir prihodkov. Otroci pravzaprav radi sodelujejo, dostikrat se sami ponudijo in skočijo zraven, da se fotografirajo. Ni jim mučno. Iščem pa način, kako bi bilo takšnega fotografiranja manj. Dober fotograf je ta, ki je večkrat z otroki, ki se jim malo posveti, jim prinese kakšen bonbon in se jim prikupi. V tem je bil odličen Aleksandar Domitrica.

Moje sanjsko fotografiranje

Od nekdaj (in nekega dne si bom uresničila željo) si želim, da me samo v objektiv ujame vrhunski fotograf in naredi nekaj fotografij mene in Mihe. Da sem optimalno urejena (da mi frizer uredi pričesko, da imam profesionalni mejkap), da menjavam različne poletne obleke v nežnih barvah … Nekje na sanjski, tropski plaži … Na takšni lokaciji me še nikoli niso fotografirali profesionalci. Takšne fotografije bi bile čudovit spomin! Ko smo bili kot družina najeti za produktno fotografiranje – avtodom Sun Living Adria Mobil, je potekalo fotografiranje v tujini. Prišla je 20-članska ekipa (režiser, producent, snemalci, fotografi, dekoraterji …). Takrat sem prvič videla, kako je, če delaš profesionalno fotografiranje. Določili so, kakšna oblačila moramo imeti, kateri pripomočki morajo biti zraven. Videla sem, kako je, ko imaš waki talki v rokah, slušalko …  

Sanjarim tudi o boudoir fotografiranju, vendar ne zato, da bi potem objavila fotografije na družbenih omrežjih. Shranila bi jih zase. Ko bom stara 80 let, bom lahko ob pogledu nanje rekla: ”Vau, kakšna mačka sem bila pri 40. letih!” Da nase pogledam malce drugače … Da nase ne gledam samo kot na mamo in podjetnico, ampak tudi kot zapeljivo žensko.     

• 

• 

Tudi jaz bom fotografinja

Želim se tudi sama naučiti odlično fotografirati in ustvarjati bolj kvalitetne kratke video filme. Ravnokar sva z Miho zaključila prvi del online in praktičnega individualnega šolanja pri  Draženu Staderju, ki ima Produkcija Studio. Navdušena sva nad osvojenim znanjem in hkrati prestrašena kaj vse še ne znava in koliko dela in prakse naju čaka. In vložka v opremo. Z Miho sva najela tudi zagrebškega fotografa, ki dela za Adria Mobil in upravlja predvsem drone. Za potovanje po Afriki bova namreč uporabila tudi drona in v kratkem začneva učenje z letečim krožnikom po zraku 😊 Tako da vsi glave dol 😊