Nasveti za potovanja,  Resnične izpovedi

Za avanturiste, filateliste ali zaljubljence? Mavricij – svet v malem

Leto 2008 … Pred dobrimi sto leti je Mark Twain zapisal: ”Zdi se, kot da je bil najprej ustvarjen Mavricij (ali Mauritius) in nato raj, a je slednji le kopija prvega.” Po nedavnem potepanju po otoku sredi Indijskega oceana, se je Mavricij tudi po mojem mnenju upravičeno uvrstil med deset najlepših plaž sveta in krajev, ki se jih splača obiskati. Zraven tega, da tropsko podnebje, peščene plaže in gore, dvigajoče se v notranjost, ter čudoviti koralni grebeni nudijo primerno okolje za oddih in potapljanje, se okrog njega spletajo tudi zanimive zgodbe, ki jih je vredno spoznati. Kdo bi si mislil, da je otok, skoraj desetkrat manjši od Slovenije izjemno zanimiv tudi za filateliste?

Znamki neprecenljive vrednosti

Otoški guverner W. Gomm je pred mnogimi leti naročil izdelavo prvih znamk graverju Barnardu. Ta je z delom odlašal in pozabil, kaj bi moralo pisati na njih. Spomnil se je le, da je naročilo dobil od pošte. Zato je na rob znamke napisal »post office« – poštni urad, namesto  »post paid« – poštnina plačana. S to napako sta bili izdelani oranžno-rdeča znamka za 1 peni in modra za 2 penija, ki sta izšli 21. septembra 1847, vsaka v 500 primerkih. Napako so odkrili šele mnogo kasneje. Teh znamk se je prijelo ime “oranžni in modri Mavricij”. Ohranjenih je menda le še 26 primerkov. Na neki dražbi pred leti je kupec za “oranžnega” odštel 1.5 milijona ameriških dolarjev. “Modrega” pa je odkupil Poštni muzej Mavricija.

Pogosto so zaklade odkrili šolarji, filatelisti začetniki. Leta 1902 je neki deček iz Bordeauxa iskal znamke zase in našel pismo z obema znamenitima znamkama iz Mavricija. Pismo edino te vrste je postalo znano kot “bordojsko pismo”. Pred leti je bilo prodano v Švici za vrtoglavih 7 milijonov nemških mark. 

Dom ljudi iz jugovzhodne Azije, Avstralije, Indije, Afrike in Evrope

V Indijskem oceanu, na kolonialnem vozlišču nekdanjih pomorskih poti so svoj dom našli ljudje iz jugovzhodne Azije, Avstralije, Indije, Afrike in Evrope. To pisano mešanico sem najraje opazovala v nedeljo, na javni plaži Gris Gris, kamor pridejo domačini in prirejajo piknike ter plešejo sego, njihov tradicionalni ples. Tukaj je edini del obale, ki ga ne ščiti koralni greben in je moč opazovati spektakularne visoke valove, ki se zaganjajo proti obali.  

Po otoku je najceneje potovati z lokalnimi avtobusi, ki na trenutke spominjajo na vlak smrti. Voznik v ovinkih ne izgublja časa z zaviranjem, temveč morebitna nasproti vozeča vozila zgolj opozori z zvočnim signalom. Sprejemljivejša možnost je najem avtomobila, kar omogoča nemoteno gibanje po lastnem okousu in brez naglice.

Razmišljanje o Mavriciju zgolj kot o destinaciji zaljubljencev in kraju za medene tednov, je zmotno, saj je otok neokrnjen in poln zanimivosti, turistov in čudovite narave. Od gorate notranjosti s slapovi in botaničnimi vrtovi, je sever pravo nasprotje adrenalinskih vodnih športov, med tem ko jug ponuja plantaže čajev, sladkornega trsa in majhnih vasic.

Tudi prepričanje, da je to kraj za polne denarnice, je zmotno, saj so cene primerljive z  marsikatero azijsko državo, seveda, če se zadovoljimo s hotelom srednjega ranga.

Mavricij je 12. marca leta 1968 postal neodvisen znotraj Commonwealtha, čez natanko 24 let pa samostojna republika. Čeprav je uradni jezik te komaj 2.040 kvadratnih kilometrov majhne otoške državice, ene najbogatejših v Afriki, angleščina, prebivalstvo večinoma govori mavricijsko kreolščino ali francoščino.

Dodo – še vedno emblem otoka

Ko so otok odkrili, je bil Mavricij edini dom do tedaj neznane vrste ptičev, ki so jih Portugalci poimenovali dodo (kar bi lahko pomenilo bebec, naivnež, bedak, idiot), ker se je izkazalo, da niso med najinteligentnejšimi živalmi. Že leta 1682 je umrl zadnji dodo, kar je bila po vsej verjetnosti posledica lova, predvsem pa so bili ptiči, ki niso leteli, lahka žrtev domačih živali kolonistov.

Pustite odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.