Potopisni dnevnik, 1. del: Avstralija

Leto 2004/2005

Na pot

Knjiga “Imenovali so jo Dvoje src”, avtorice Sally Morgan, je dodala piko na i. “Grem! Uresničit svojo dolgoletno željo – videti in doživeti to deželo.” “Greva”, je navdušeno in polno pričakovanj deževnega dne, sredi novembra 2003, dodala moja dolgoletna prijateljica in sopotnica na kar nekaj potovanjih, brez katere to potovanje že od samega začetka ne bi bilo tako popolno. V tem letu, ko sva se veselili dneva odhoda, sem se o tem največjem otoku, ki je edini kontinent in hkrati tudi država, veliko informirala, brala in slišala. Od tega, da je najbolj raven, sušen, najbolj vroč, redko poseljen, do tega, da tam živi največ človeku smrtno nevarnih živali (s katerimi upam, da izven živalskega vrta ne bova imeli opravka), kot tudi o Jamesu Cooku, ki je leta 1770 pristal na mestu današnjega Sydneya. Celina na južni polobli, kjer prebivalci praznujejo božič pod poletnim soncem in kjer zvezde južnega križa razsvetljujejo nočno nebo. Je dežela očarljivih nasprotij. Ne glede na vse, ko slišimo ime Avstralija, najprej pomislimo na mogočno sydnejsko opero ali pa morda na Aborigine, prve prebivalce sveta in hkrati najbolj črno raso na svetu. Avstralija pa ni samo to, ponuja namreč veliko več. Država, ki je hkrati najmanjši kontinent na svetu, nudi neomejene možnosti popotnikom, ki so željni raziskovanja in občudovanja neprecenljivih lepot, kot so aboriginska sveta gora Ayers Rock, Veliki koralni greben, 12 Apostolov, vedno skrivnostni Sydney in neskončne peščene plaže. Pa vendar niti slutili nisva, da naju čaka nekaj tako nenavadnega in enkratnega. Najboljši prijateljici – mladi in brez “odraslih” obveznosti, avanturistične narave, prilagodljivi in dovzetni za vse novo ter polni pričakovanj, sva se po enem letu podali na pot. In doživeli Avstralijo. Doživeli sva več, kot sva si predstavljali, pričakovali, upali.

Na drug konec sveta

Med enajst in pol urnim letom iz Frankfurta (odhod 11. 11. 2004 iz letališča Brnik do Frankfurta) prek Singapurja sem radovedno listala po vodiču Lonely Planeta in iskala kraje, ki so jih predvajali na mini TV-zaslonih Boeinga 747 letalske družbe Quantas. Seznam mest, ki bi jih z nahrbtnikom na ramenih rada videla v nekaj več kot treh mesecih, se je tako podaljšal še preden smo pristali v Avstraliji (13. 11. 2004). Na jugovzhodu, v glavnem mestu Victorije, v Melbournu (Avstralija je razdeljena na 6 držav: Victoria, New South Wales, Queensland, Northern Territory, Western Australia in Australian Capitol Territory – Canberra). Let z letalsko družbo Quantas se zdi prej prekratek kot predolg, saj te prijazno osebje streže z okusno hrano, predvajajo najnovejše filme, ki istočasno igrajo v kinematografih in na izbiro imaš vse zvrsti glasbe. Težko, da ne bi zadovoljili še tako zahtevnega potnika. Utrujenost povzroči le časovna razlika, ki je med Slovenijo in Melbournom deveturna.

Melbourne, 13. 11.-26. 11. 2004

Začetki na tujem so vedno lažji, če tam nekoga poznaš. Pot sva začeli v Melbournu, kjer ima sopotnica daljne sorodnike, ki so naju toplo sprejeli in “uvedli” v novo deželo. Domačnosti, gostoljubnosti in prijaznosti ne moreva prehvaliti, sprejeli so naju za “njihovi” in pričakali z “welcome party”. Namenili so nama sobico, v kateri sva kraljevali celih trinajst dni. Mmm, če se spomniva tistih sadno-tropskih tortic, sladoledov in tropskega sadja (za hišo v Endeavour Hills, kar je približno 45 minut iz centra Melbourna, imajo namreč mini plantažo tropskega sadja). Kmalu sva spoznali širšo družino ter se nasmejali polomljeni slovenščini, saj je “tamladi” ne uporabljajo prav pogosto. So pa se trudili! V teh dneh smo pogosto pekli v kaminu za hišo (saj je bilo 30 stopinj Celzija in več), se nasmejali ob gledanju slik in večere so nama krajšale zgodbe iz časov, ko so najini gostitelji zapustili Slovenijo in mesec dni z ladjo potovali v obljubljeno deželo. V Avstralijo. Pravijo, da tega niso nikoli obžalovali. Še vedno se radi spominjajo domovine, kar pričajo okraski, slike Pohorja in številni spominki slovenske obrti. Pogosto naju je v sončno jutro zbudila slovenska narodna glasba. Sicer pa nisva zapravljali prav veliko časa s spanjem, saj sva bili radovedni in neučakano hiteli raziskovat najino prvo mesto v Avstraliji. Melbourne. Glavno mesto države Victoria, 3,6 miljona prebivalcev, mesto kulture, muzejev, galerij, mjuziklov in športa – tenis, rugby in avstralski nogomet. Je tudi mesto parkov, odličnega angleškega blaga po zelo ugodnih cenah in v bližini je odlična vinska cesta Yarra river wine route. Železniške povezave predmestja Endeavour Hills s centrom mesta so hitre in pogoste, zato nisva imeli nobenih problemov s transportom. Naleteli sva na nepričakovano odprtost in izrazito prijaznost ljudi, kar sva opažali skozi celotno potovanje. V Avstraliji in tudi Novi Zelandiji. Na železniški postaji je avtomat za vozovnice sprejemal le kovance, ki jih še nisva uspeli zamenjati. S papirnatimi bankovci v roki sva se za trenutek obotavljali. Pristopila je prijazna Avstralka in nama z lastnimi kovanci kupila vozovnici. Z izbuljenimi očmi sva se ji zahvaljevali. Ali sva morda na drugem planetu? Takšne prijaznosti pač ne srečaš vsakdan in vsepovsod. Nenavadno je, da naju je taka darežljivost in prijaznost doletela še mnogokrat na najini poti po petem kontinentu. Kolikor je to naključje in kolikor ne, naj vsak presoja sam. Melbourne velja na splošno za poslovno središče Avstralije. Nočni klubi in restavracije ponujajo ponočnjakom vse, kar si želijo, vendar je vzdušje v mestu mirnejše od Sidneya, saj je bolj sproščeno in spominja na angleško. Med zgodovinske znamenitosti mesta spadajo stara ječa, hiša kapitana Cooka, ki so jo opeko za opeko prenesli iz njegovega rodnega kraja Yorskshira v Angliji, sloviti botanični vrt in bližnji Center umetnosti.

Ko sva stopili z vlaka v mestni vrvež Melbourna, naju je preplavil občutek mirnega življenja teh ljudi, saj nisva zaznali nobene “hektike” in panike, nihče ne drvi, promet poteka počasi, brez škripanja zavor in hupanja. Vse je potekalo tekoče, ljudje se niso prerivali skozi vrata trgovin. Z domačini, ki so prepoznali drugačen naglas v najinem sporazumevanju, smo se hitro zapletli v pogovor :”Where are you from? Ooo, Slovenia. Yes, I know.” Daleč od doma sva, pa vseeno ljudje tukaj vedo, kje se nahaja Slovenija.Opazili sva, da je mesto nenavadno čisto in “pogrešala” sem grafite. Kadilcem Avstralija ni najbolj naklonjena, saj je v vseh javnih prostorih in lokalih prepovedano kaditi. Tudi cene tobaka so višje kot doma. Opazila sem celo napise: “Prepovedano kaditi pred to zgradbo!” Pravo razsežnost mesta sva začutili šele, ko sva se povzpeli na Observatory deck – razgledni stolp, s katerega je pogled fenomenalen in zajame ves Melbourne. Prve tri dni sva namenili ogledom mestnih znamenitosti, med katerimi moreva omeniti nekaj zanimivejših. Na poti zbiram tudi informacije o Slovencih v Avstraliji (migracijska politika), kar je tema moje diplomske naloge. Zato me je navdušil Imigration Museum, ki nazorno in domiselno prikazuje zgodovino selitev narodov v Avstralijo, njihove vzroke, pot in življenje vse do danes. Federation Square je s svojo unikatno arhitekturo sigurno prepoznavna točka Melbourna. Ko sva bili utrujeni od hoje in navdušenja nad lepotami mesta in mestnim utripom z multi-nacionalno mešanico ljudi (ljudje so res iz vseh koncev sveta, vseh ras, vseh barv), sva sedli na City Circle Tram (krožni tramvaj), ki brezplačno vozi po centru mesta – iz njega vidiš tudi glavne turistične atrakcije. Med drugim sva si ogledali: Cook’s Cottage, St Patrick’s Cathedral, Parliament House, Melbourne Museum, Royal Exhibition Building (kjer so srednješolci ravno pisali zaključne izpite za vstop na fakultete in park je bil poplavljen z mladino), sprehodili sva se čez kitajsko in italijansko mestno četrt itd. Zanimivo pa je, da je največja četrt grška. Kadarkoli sva potegnili na plan zemljevid mesta, vedno je priskočil nekdo in hotel pomagati. Res prijazni ljudje! Celo voznik tramvaja je nama v uslugo malo “iztiril” iz poti in skrajšal pot. Hitro sva ugotovili, da za razliko od stalne prijaznosti ljudi, vreme ni tako zelo predvidljivo in rek: “V enem samem dnevu se zvrstijo vsi štirje letni časi”, popolnoma drži. Danes je 18 stopinj Celzija in naju zebe, jutri pa bova “švicali” pri 33 stopinjah Celzija. Prav poseben dan je bil, ko smo se z najinimi gostitelji odpeljali na 140 km oddaljen Phillip Island – otok slovi po nočnih obiskih mini pingvinov, ki smo jih iz plaže ob sončnem zahodu opazovali, ko so lezli iz vode in bežali v grmovje. Tukaj sva prvič namočili noge v ocean (novembra je bilo še premrzlo za kopanje). Tudi koale sva ta dan videli prvič. In to čisto od blizu. Mali, leni, zaspani, pa vendar sladki medvedki. Najini gostitelji so nama posvetili veliko časa in nama veliko pokazali ter najino bivanje pri njih se polepšati. Z Željkom smo se odpeljali na izlet v 110 km oddaljen Ballarat. Na tem mestu so okoli leta 1850 našli zlato in iskalci so se naselili na Sovereign Hillu, ki danes v ogled ponuja mestno/rudarsko življenje iz tistega časa. Po mestu se sprehajajo “igralci” oblečeni v 150 let stare obleke, talijo zlato, pojejo, po tlakovanih poteh korakajo čete vojakov, po uličicah vozijo kočije polne sena in ponujajo domačo hrano. Velik dogodek je bil, ko sva bili povabljeni na 50. obletnico najstarejšega slovenskega kluba Eltham v Melbournu (kjer sem za diplomo pridobila koristne informacij in vzpostavila kontakte za nadaljnja vprašanja). Nenavadno je, tako daleč od doma slišati slovensko besedo, Zdravljico in slovensko narodno ter ob repi in krajnski klobasi popiti kozarček rdečega. Ali dva, haha. Slovensko društvo je tukaj zelo aktivno, delujejo na političnem, kulturnem, verskem in zabavnem področju in tako ohranjajo slovensko izročilo iz generacije v generacijo tudi tako daleč od domovine. Eden najlepših izletov iz Melbourna pa je bil definitivno Great Ocean Road – znana cesta ob južni obali Victorie, s katere se vidi čudovitih 12 apostolov – skalnih monolitov (našteli sva jih le 11, menda se je eden porušil) in strme, klifnate skale z peščenimi plažami. Sončni zahod s takšnim pogledom je res nekaj čudovitega. In se eden lepo preživet dan. 13 dni je minilo kot bi pihnil in čas je bil, da se premakneva naprej v smeri najinega potovanja. Pot sva si zastavili od jugovzhoda Avstralije-Melbourna po vzhodni obali do severovzhoda Avstralije-Cairns, nato v notranjost – od Alice Springs do Darwina, vmes pa še potep po Novi Zelandiji, kar je skupaj približno 13.000 km. Plan je seveda fleksibilen in spremembe dopustne. Najino glavno prevozno sredstvo znotraj Avstralije je avtobus. Greeyhountovi paketi so nadvse ugodni in priporočljivi za popotnike vseh starosti. Kot študentki sva se pred odhodom oglasili še pri popotniškem društvu Erazem v Ljubljani na Trubarjevi ulici. Naredili so nama kartico popustov za Avstralijo VIP, s katero imava tukaj res številne ugodnosti. Še bolj pa nama pride prav mednarodna študentska kartica ISAC, s katero imava proste vstope v večino muzejev in galerij ter številne druge popuste. Najina avtobusna vozovnica po Avstraliji je tipa hop-on, hop-off in velja tri mesece od prve vožnje, kar pomeni, da lahko vstopava in izstopava po lastni želji kjerkoli in kadarkoli, dokler se premikava naprej (ni povratna karta).

Batemans bay, 27. – 30. 11. 2004

Naslednja točka, približno 800 km ob obali severno od Melbourna, je bilo majhno, ribiško in nadvse ljubko mestece Batemans Bay. Tukaj sva ostali tri dni. Ker sva v Melbournu živeli 200 km/h in o počitku niti slišali nisva, sva dni tukaj namenili uživanju z vsemi štirimi v vodi, hehe. Ja, plavanje in plavanje in plavanje. Pa sprehodi po peščenih plažah s prelepimi sončnimi zahodi. In vzhodi. In plavanje. Namesto mačk se naokrog potikajo kenguruji. Nisva mogli verjeti svojim očem, ko sva zjutraj pred vrati zagledali, kako se pasejo. In še bojijo se ne, ko se jim približaš na en meter, počasi odskakljajo. Večere sva preživljali ob kozarčku, kitari in sončnih zahodih. Kako bi naj ob tem pogrešali dom? Spoznali sva Tonija in ga obiskali na njegovi kmetiji, nekoliko ven iz Batemans Baya ob reki Murray. Njegova posest sega tako daleč, da s prostim očesom ne vidiš konca. Celo del reke teče po njegovi zemlji in skupaj smo preživeli lep dan, saj naju je zabaval z zgodbami iz svoje domovine – Ukrajine. Navezali sva tudi stike z njegovo hčerko Laro, ki študira v Bayron Bayu (kamor sva namenjeni okoli novega leta). Naredili sva izlet v Canberro, ki je umetno ustvarjen teritorij v vladne in politične namene. Avstralska vlada ima v Canberri svoj parlament, katerega sva si ogledali. Vodička nas je popeljala po prostorih parlamenta in nas seznanila z avstralskim političnim sistemom. Australian War Memorial je spomenik, postavljen vsem padlim v vojnah, kar sva si z zanimanjem ogledali. Ves dan pa nas je spremljala grozna vročina – 38 stopinj Celzija. Za crknit! Srečala sem se tudi z gospodom Bojanom Bertoncljem na slovenskem veleposlaništvu v Canberri, ki me je prijazno sprejel. Zasul me je z informacijami in gradivom, koristnimi za mojo diplomsko nalogo in me napotil k relevantnim osebam, s katerimi bom v prihodnje še vzpostavila kontakt.

Sydney 1. – 8. 12. in 14. – 23. 12. 2004

Iz Batemans Baya do Sydneya je le dobre štiri ure vožnje. Pot je bila zabavna, saj smo se vmes ustavili še v mestih Kiama (super kosilo na klopci ob morju) in Wollongong. V center Sydneya, novim dogodivščinam nasproti. Če nama je bil Melbourne zelo všeč, potem sva se v Sydney prav zaljubili! Sydney je glavno mesto Novega Južnega Walesa. Tu je nastala prva evropska naselbina v Avstraliji. Leži na južnem bregu reke Perramatta, blizu kraja, kjer se izliva v morje. Tu so številne najbolj znane znamenitosti, kot so na primer vladna palača, observatorij, botanični vrt, poslopje parlamenta, pristaniški most in Sydneyska opera, ki ima obliko odprtih jader. Mesto naju je pričakalo v soncu in prva vožnja okoli Sydney Harbourja, s pogledom na Opera House in Harbour Bridge, je res dober začetek v novem mestu. Potem pa v notranjost, med ljudi, da začutiva utrip. Kar tri cele dni sva potrebovali za ogled centra s vsemi znamenitostmi, muzeji, parki, galerijami itd. Navdušil naju je akvarij z morskimi psi, tjulni in tisoči drugih morskih in obmorskih živali, katere “krasijo” globine oceana, v katerega se še nameravava potopiti (ko prispeva do koralnega grebena). Ogledali sva si ANZAC War Memorial (postavljen ob zavezniški vojni pri Galipoliju med Avstralijo in Novo Zelandijo), Australian Museum, James Cook Memorial, St Mary’s Cathedral, Parliament House, State Library in The Rocks – najstarejši predel mesta, kjer se čuti angleški pridih z viktorijanskim stilom hiš in kjer se pije pivo iz sodov. V hektolitrih! Ob sobotah je v centru mesta tržnica oz. market, kjer je na voljo pokušina domačih pridelkov in to je bilo za naju zelo mamljivo, saj takšne hrane nisva vajeni. Pa sva napolnili trebuščke. Pogled na Sydney iz ptičje perspektive moreš videti na lastne oči. In tudi lahko. Iz stolpa sredi Sydneya. Smešno je bilo, ko sva na vrhu tega stolpa naleteli na gospoda z majico Slovenija. No, pa recite, če ni svet mali. Ljudje pa tako – “na easy”! Nobenega hitenja. Umirjenost. Zanimivo je tudi najino spoznanje, da se Avstralci “pofučkajo” na zunanji izgled, manj se ne ponaša z imetjem in zunanjim videzom. Cene so naklonjene najinima študentskima žepoma. Ugotavljava, da so celo za malenkost nižje od slovenskih. Midve si hrano v večji meri kupujeva v supermarketih (kar je se vedno najceneje) ali pa si obroke v naprej pripraviva doma in jeva iz nahrbtnika. Tu in tam pa si privoščiva tudi gostilniško postrežbo. Tudi v Sydneyu sem zraven uživanja malo pljunila v roke. Obiskala sem slovensko cerkev in društvo v Marylandu, kjer so v tem letu ustanovili HASA-Historical Archieves For Slovenian Australians (zgodovinski arhiv Slovencev v Avstraliji) in kjer sem ponovno dobila veliko svežih in uporabnih informacij za mojo diplomsko nalogo. Med drugim sem si v spomin vtisnila te besede, ki so mi jih povedali o društvu: “Smo na pragu tretjega tisočletja. Zgodovina nam je bila vsaj v zadnjem desetletju drugega tisočletja naklonjena. Slovencem kot narodu – dobili smo svojo državo! In tudi nam, ki smo prišli v Avstralijo v drugi polovici tega stoletja. Navzlic neštetim težavam smo našli gostoljubno deželo, ki nas je sprejela za svoje, našli smo svoj drugi dom, svojo drugo domovino. Uživali smo blagostanje in gostoljublje te dežele, sicer daleč od rodne domovine na drugem koncu sveta. Smo sinovi in hčere naroda, ki so ga hoteli mnogokrat izbrisati z obličja Zemlje. Narod je preživel in mi z njimi vsi, ki smo danes po svetu, predvsem zaradi posledic druge svetovne vojne. Smo morda na to že pozabili? Obremenjeni smo s temi posledicami ter z vsemi vojnimi in povojnimi grozodejstvi, ki še vedno negativno vplivajo na naše delo v skupnosti in predvsem v društvih. Vendar smo kljub vsemu, navlic vsem viharjem, skozi katere je moralo društvo, srečno prispeli in se zasidrali ter našli svoj DOM. Vedno so se našli Slovenci, možje in žene, ki so ponovno prijeli za krmilo in otemali čolnič pogube, vsakokrat je zmagala zdrava pamet in prevladala ljubezen do vsega, kar je našega slovenskega!” Ali ste že slišali za Grand Canion v Avstraliji? No, res ga imajo, le nekoliko manjšega kot v Ameriki. Imenuje se Blue Mountains. Ta kraj je bil spet eden izmed čudovitih celodnevnih izletov, kjer ti lepote narave vzamejo sapo. Nekaj metrov napora in nekaj vzponov je bilo vrednih razgleda nad kanjon. V centru Backpackers Tourist Office sva se pozanimali o ponudbah in cenah letalskih kart za Novo Zelandijo. Povratna karta Sydney-Christchurch-Sydney je bila najina. Po primerjanju cen in možnosti prevozov sva ugotovili, da je najbolje najeti avto, kar sva tudi naredili. Priprave za noro potepanje po južnem otoku Nove Zelandije so bile kmalu končane, imeli sva plan, označili jezera, slapove, mesta in nacionalne parke, ki jih nameravava videti. 8. 14. 2004 sva se ob 18. uri v Sydneyu vkrcali na letalo. In poleteli …

Se nadaljuje …