Najmanjša indijska zvezna država – Goa
Obujam spomine na najino popotniško leto 2012 … Iz Mumbaja sva se odpravila proti Goi, najmanjši zvezni državi po velikosti in četrti najmanjši državi po številu prebivalcev. Glavno mesto je Panaji, ki so ga za prestolnico izbrali že portugalski kolonizatorji. Zaradi začimb, naravnih pristanišč in vodnih povezav z notranjostjo Indije so leta 1510 Goo kolonizirali. Tako je bilo do leta 1961. Danes nekateri starejši prebivalci še vedno govorijo portugalsko.
”Žurerska” severna Goa
Turisti plaže delijo na severne in južne. Severne so znane kot “žurerske”, južne pa kot bolj družinske in umirjene. Tudi midva sva se želela zabavati, zato sva odšla na plaži Anjuno in Arambol. Bila sva razočarana nad evropskimi vrstniki … Zabave na plaži se začnejo ob 17. uri, domačini pa, kljub visokim zapornim kaznim, turistom ponujajo drogo na vsakem koraku. Indijcem so tako vzgled horde zanemarjenih evropskih uživalcev droge, ki dopoldneve prespijo, popoldneve pa se vidno omamljeni pozibavajo ob zvokih elektronske glasbe. Žal njihova zabava ni ples na plaži, temveč tekmovanje, koliko prepovedanih substanc bo kdo lahko zaužil.
Zgodovinske znamenitosti in plaže si lahko ogledamo na več načinov. Turistom priporočam, da si izberejo eno plažo, kjer imajo nastanitev in jim je hkrati tudi izhodišče za ogledovanje. Goa je majhna in nudi številne priložnosti za enodnevne izlete z motorjem, taksijem ali lokalnimi avtobusi. Midva sva izbrala motor in se odpravila na precej nevarno potepanje. V enem dnevu sva tako videla prestolnico Goe, Panaji, ki ga je takrat Lonely Planet neupravičeno opisoval kot najlepšo prestolnico v Indiji.
Stara Goa
Bolj naju je navušila Old Goa, ki s svojimi cerkvami, ki so jih zgradili Portugalci v 16. in 17. stoletju. Popotnika kar potegne v obdobje kolonizatorjev. Najlepša od treh cerkva je znamenita cerkev Dobrega Jezusa, kjer hranijo posmrtne ostanke Frančiška Ksaverja. Bil je jezuit, ki je v 16. stoletju delal v Indiji. Njegova naloga je bila širjenje krščanstva v tamkajšnjih portugalskih kolonijah. Gradnja cerkve se je začela leta 1594 in se zaključila devet let kasneje. Poleg nje so nama bili zanimivi še cerkev in samostan Frančiška Asiškega ter cerkev svete Katarine. Le-te stavbe zaokrožujejo krščanski značaj stare Goe.
Plantaža začimb
Od tu sva se odpravila še na ogled plantaže začimb, kjer poleg sprehoda po plantaži in poučnega ter zanimivega opisa začimb ponujajo tudi hrano in pijačo. Tako sva se spet do sitega najedla indijskih dobrot in utrdila prepričanje, da Indija ponuja eno najboljših kulinaričnih doživetij na svetu.
Južna Goa – tropski paradiž
Potovanja so zanimiva izkušnja, ker nam pomagajo, da pozabimo na vsakodnevne opravke. Takrat mislimo izključno na to, kje bomo spali, kako bomo do tja prišli in kdaj bomo jedli. No, temu lahko dodam še, kaj si bomo ogledali. Tudi naju je čakala ta naporna možganska matematika, ko sva izbirala, katere plaže južne Goe bom obiskala. Izbira je velika, nasvetov popotnikov na tisoče, a žal premalo časa za vse. Odločiti sva se morala, kje bova preživela naslednjih nekaj dni. Izbrala sva plažo Paloleum, ki nama je služila kot odskočna deska za ogled dveh bližnjih plaž, in sicer Benaulima in Agonde. Plaže so kljub tujim turistom, ki naseljujejo lesene koče na obali, precej neokrnjene in še vedno dom lokalnih ribičev. So peščene, obdajajo jih vulkanske skale in pečine, kar poleg mirnega morja in ne tako globoke vode še povečuje občutek varnega zavetja. Slovencem, ki smo navajeni na Jadransko morje, je nepredstavljivo, da je lahko zaradi morskih tokov, visokih valov in živali morje tudi nevarno. Paloleum zaradi svoje oblike in ne tako močnih tokov omogoča varno plavanje, kar je na ostalih plažah redkost.
Prodajalka ogrlic Nikita
Umirjenost in prosti čas sta me kar silila, da navežem stik z domačini. Želela sem izvedeti kaj o njihovem življenju. Pot mi je prekrižala prodajalka ogrlic Nikita, ki že nekaj let od oktobra do aprila živi na omenjeni plaži in si kruh služi s prodajo cenenega nakita. Že ob prvem stiku me je prevzela njena zunanja lepota – svetleči se, vranje črni lasje, snežno beli zobje in popolna čokoladna polt. Bolj kot to pa sta me navdušila njen pozitiven pogled na življenje in razgledanost. Presenetila me je njena vdanost v usodo glede dogovorjene poroke in njene prihodnosti. Sprijaznila se je z dogovorjeno poroko, ki jo čaka pri 18 letih. Poročila se bo z ženinom, ki so ji ga izbrali starši. Svojim otrokom bo pustila svobodo odločanja, s kom se bodo želeli poročiti. Upa, tako kot večina domačinov, s katerimi sem kramljala na potovanju, da bodo imeli možnost šolanja. Zaveda se, da je izobrazba ključ do boljšega življenja. Zanimivo je, da tako razmišlja kljub revščini in deset kvadratnih metrov velikem začasnem prebivališču, ki si ga deli s petimi sezonskimi delavci.
Turistu je morda zanimiva njena izjava, da v lokalnih gostilnah ne je, ker ne zaupa, da si kuharji in natakarji umivajo roke. Vsak dan si na malem kuhalniku v svojem domu skuha nekaj riža in za prilogo pripravi dhal, gosto pikantno omako iz leče. Slednja je večini revnih Indijcev edina dostopna popestritev jedilnika.
Indijke so res naravno lepe. Zaradi revščine nimajo dostopa do dragih kozmetičnih preparatov, ki jih uporabljamo v Evropi. Ob nasmehu Nikita razkrije svoje popolne bele zobe. Za to je zaslužna domača zobna pasta, ki si jo pripravljajo iz pepela in soli. Svetleče lase ima zaradi vsakodnevne nege s povsod dostopnim kokosovim oljem.
Nikita se mi je vtisnila v srce. Ko ni turistične sezone, se vrne domov v Keralo, kjer med deževno dobo pomaga na njivi. In željno čaka vrnitev na njej drago plažo Paloleum.
Lastnik “paradiža” Heaven
Vsako leto v aprilu, na koncu sezone, lastniki “resortov” podrejo vse lesene kolibe, ki so šest mesecev turistom nudile zatočišče v Paloleumu. Na začetku sezone, v oktobru, jih ponovno postavijo. Kar 40 ljudi en mesec gradi naselbino, ki jo sestavljajo 15 preprostih iz lesenih desk zbitih kočic in restavracija. Pogovarjala sem se z lastnikom resorta Papillon, gospodom Heavnom. Povedal mi je, da ima zemljo v najemu, a mu kljub temu in precejšnjemu številu zaposlenih resort omogoča lepo življenje. Delovna sila je namreč poceni, število turistov pa je veliko. Heaven verjame v svetlo prihodnost Indije, še posebej, če jo primerja s sosednjima državama – Nepalom in Pakistanom. Prepričan je, da bo nekoč njihov standard podoben evropskemu. Njegovo razmišljanje je precej tipično za bogatejše Indijce. Sprašujem pa se, če je tako svetel pogled v prihodnost realen tudi za številne brezposelne na robu preživetja.
