Resnične izpovedi

Potopisni dnevnik, 2. del – Nova Zelandija

Nova Zelandija je otoška država v Jugozahodnem Pacifiku. Njeno najpogosteje uporabljano maorsko ime je Aotearoa, kar se navadno prevede kot Dežela dolgega belega oblaka. Prvotno se je ime Aotearoa nanašalo le na Severni otok in dobesedni prevod je Dolgi beli oblak (ao = oblak, tea = bel, roa = dolg). Prejšnje maorsko ime za Novo Zelandijo je bilo Niu Tireni, transliteracija Nove Zelandije. Nova Zelandija je nekako osamljena v oceanu in jo sestavljata dva glavna otoka (splošno znana kot Severni otok in Južni otok) in številni manjši otoki. Najbližja celina Avstralija je oddaljena skoraj 2.000 km severozahodno od glavnih otokov. Južno od Nove Zelandije je Antarktika, severno pa Nova Kaledonija, Fidži in Tonga. Midve sva prepotovali Južni otok. Iz Sydneya smo leteli točno tri ure via Chistchurch. Ura se premakne za dve naprej in tam je bilo več kot enajst ponoči. Preden sva dvignili prtljago in šli skozi vse varnostne zadeve (zelo so strogi glede hrane, da ja ne bi v državo prinesel kaj nedovoljenega), je bila ura že več kto polnoč. Joj, pa se nekaj moreva omeniti. Na sydneyskem letališču sta k nama prisedla dva fanta in rekla: “Ne moreva verjeti. NAŠI STA!” Hehe, pa midve gledava … in dva Slovenca! Kakšen hec, kje se srečamo. Bila sta vesela, saj po treh mesecih v Avstraliji, oz. v Sydneyu, nista srečala še nobenega Slovenca. Slovenk pa sploh ne, hehe. Morali sva priti do hotela, kjer naju je čakal najin jekleni konjiček. Ker so nama na informacijah rekli, da ni tako daleč, sva ga mahnili kar peš. Po 20 minutah hoje sva le našli najin hotel (vmes sva bili skoraj stuširani, saj so zalivali travo tako, da je vse neslo na pločnik). Pričakovali sva mali avtomobilček, Toyoto Yaris – tako kot nama je bilo rečeno na Backpackers agenciji. Pred hotelom je stal Yaris, modre barve in sva rekli: “Uuu, glej ga najinega!” in se razveseli. Dodelili pa so nama drug avto, veliko večjega in boljšega, kot sva pričakovali. Super! Prostora še pa še! Navdušeni in nič kaj zaspani sva se “spakirali” v avto in se malo popeljali po mestu, saj sva hoteli izkoristiti prazne ceste ponoči za vadbo vožnje po levi strani. Morem priznati, da me je bilo kar malo strah, saj stroškov razbitega avta ne bi z lahkoto pokrili. Ampak je šlo (po 2360 prevoženih kilometrih brez praske po levi stani, haha sem kar ponosna). Odkrili sva supermarket, odprt 24 ur, kjer sva si nabavili hrano za na pot, tako da se zjutraj čim prej odpraviva. Vrnili sva se nazaj pred hotel, kjer sva našli prostor (pod drevesom v temi) za prespati. Spali sva namreč kar v avtu. In to vse dni. Ves teden. Imeli sva vse kar sva potrebovali za tako pustolovščino: skodelice, krožnike, pribor, nekaj hrane v konzervah, spalke, “pojšterček”, pokrivalo, skratka, dodobra oboroženi. Temperature pa niso bile ravno avstralske. Debelo sva se oblekli, nase navlekli pet puloverjev, troje nogavic in zlezli v spalko. Ker sva prtljago imeli v prtljažniku, sva bili “komot”, sedeže sva spustili nazaj in ležali skoraj vodoravno. Namenoma si nisva nastavili budilke. Nisva pričakovali več kot le dremanja in sva računali, da se bova zbudili od neudobja v avtu. Kaj pravite na to? Haaah, da vidiš, spali sva kot ubiti do devetih zjutraj! V avtu! Zdaj pa na pot … Iz Christchurch-a, ki je največje mesto na južnem otoku Nove Zelandije in leži na vzhodni obali, sva se po Arthur’s Passu (avtocesta, ki prečka otok od V do Z) odpeljali do mesteca Greymouth na zahodno stran otoka (triurna vožnja). Pot je bila super, ceste imajo v zelo dobrem stanju, počivališča na poti pa zelo lepo urejene in čista – samo gledaš! Na tej poti sva občudovali naravo, ki je … hm … poglejte si film Gospodar prstanov, ki je bil posnet prav v krajih, skozi katere sva se vozili, pa si boste vsaj malo pričarali to lepoto. Ceste so bile skoraj prazne, vsake pol ure sva srečali avto, ki je prisopihal nasproti. Pot sva ta dan nadaljevali po Z obali, po avtocesti št. 6, ki naju je pripeljala vse do Hokitike – tam sva si ogledali jezero Kaniere, se sprehodili do slapa Dorothy Falls ter naprej do znanega mesteca Franz Josef, kjer sva tudi prespali – v avtu seveda! In bilo je brrrrr … mrzlo! Zjutraj sva pozajtrkovali (iz prtljažnika), se uredili pred ogledalom avta in se odpeljali 4 km do Franz Josef Glacier, od koder sva šli na dva “walka”, eden je bil 20-minuten in je ponudil lep razgled na ledenik Franz Josef, drug pa je bil dvourni in naju je popeljal vse do snežne meje, celo ledenika sva se dotaknili. Lepo! Pot sva nadaljevali proti Fox Glaciers (mestece na drugi strani ledenika), a ker je začelo deževati nisva odšli naprej. Veličastni ledenik sva opazovali kar iz avta. Tudi to ni bilo slabo! Na poti od tam sva pobrali dva štoparja – punco in fanta iz Češke, iz Prage. Reveža sta vsa premražena štopala cele tri ure in nista imela sreče (nič čudnega, saj ni veliko ljudi, kaj šele avtomobilov). Včasih sva se vozili več ur, ne da bi videli živo dušo, razen milijon ovc in krav. Teh je namreč na Novi Zelandiji mnogo več kot ljudi. Štoparja sta nama delala družbo vse do Wanake (6ur). Morda je bila vožnja do Wanake hkrati tudi najlepši del poti, ali pa eden izmed lepših, saj se je zvečerilo in sončni zahod je bil spektakularen. Jezera, turkizno-zelene barve, travniki z vijoličnimi rožami in visoke gore z belimi kapicami na vrhovih, so se obarvala v vse odtenke modre in roza. Sopotnika sva odložili v Wanaki, midve pa sva se popeljali po okolici, da najdeva primeren prostor za spanje. Zjutraj sva se odpravili na čaj v mesto Wanaka, ki je čudovit kraj ob jezeru Wanaka. Pozimi je to priljubljena destincija turistov, ki pridejo smučati. V poletnem času pa se odvijajo številne športne in druge aktivnosti. Jutro je bilo čudovito, sonček je pogrel hladno jutro (te dni kljub temu, da je že poletje, ni bilo kaj prida ‘vroče’) in nisva se mogli načuditi pogledu na svetlikajoče jezero z gorami v ozadju, pokritimi s snegom. Okoli popoldneva sva se odpravili na pohod, da si razgibava najine od avta zaležene kosti. Okoli Wanake imaš veliko krajših in daljših pohodnikih poti. Odločili sva se za štiri urni pohod – Rob Roy Walk. Pot naju je vodila skozi čudovito naravo, prek travnikov in skozi gozd, kar malo srhljivo pa je bilo prečkati most iz vrvi preko deroče reke. Pa vendar je bilo vredno, saj sva na vrhu trud poplačali s kosilom ob pogledu na ledenik, slap in snežne plazove. Proti večeru sva utrujeni pot nadaljevali v smeri Milford Sounds. Eden najlepših flordov na svetu. Popularna točka, ki je na slikah prelepa, nama pa deževno vreme ni bilo naklonjeno in sva nekaj sto kilometrov prevozili, ne da bi videli pravi čar tega kraja. Pa bolje to kot nič! Strah v kosti pa nama je pognal kazalec za bencinski rezervoar, ki je bil skoraj na nuli. Mislili sva, da bo črpalka odprta v Milford Soundsu, a deluje le na njihove kartice, ki pa je seveda nisva imeli. Prispeti morava v dve uri oddaljen Te Anau, kjer je bila črpalka. Predvidevali sva, da bi se z rezervo vred le mogli nekako zmazati iz te zagate. Seveda je šlo za las. Z zadnjimi kapljami sva parkirali pred vaško črpalko. Pot sva tako lahko nadaljevali v Queenstown. To je zelo lepo mestece na sredini južnega otoka Nove Zelandije. Posebno lepo je jezero Wakatipu, ki obdaja mesto. Navdušeni sva bili nad športno ponudbo; od bangi-jumpinga do raftinga, pohodništva, jahanja, kanjoninga, plavanja, padalstva in vožnje s helikopterji. Ter raznih drugih adrenalinskih norčij. Tukaj so snemali tudi del filma Gospodar prstanov. Še živahneje je tukaj pozimi, saj se lahko smučaš in mesto je polno turistov. Bolj premožnih, bi rekli. Počasi sva se morali odpraviti naprej, saj nisva imeli več časa. Vezani sva bili namreč na oddajo avta in tudi na letalo nazaj v Sydney. Ampak pot se ni pri koncu … Noč sva prespali v kraju Omarama, kjer sva se ustavili tudi zato, ker bi morali nahraniti najinega jeklenega prijatelja, a je bilo vse zaprto – nedelja. Ponovno. Tako sva si našli prostor (kot dve blondinki prav ob policijski postaji – kar sva ugotovili zjutraj, na srečo pa tega niso ugotovili tudi oni, hehe) in ker sva čakali, da se stemni (in lahko varno zlezeva pod odeje oz. v spalko) sva skočili na pijačo v vaško gostilno. Edino odprto namreč ali morda sploh edino daleč naokoli. Tukaj je bil hec! Vstopiva in vsi vaščani, ki so se tam veselili, se naenkrat (ne vem kako jim je to uspelo tako usklajeno ) obrnili proti nama in buljili z odprtimi usti. Kar nekaj časa. Z odprtimi usti in litrskimi kozarci piva v rokah. Utrujenost naju je v njihovi družbi hitro minila in noč se je zazibala v jutro. V jutro med “Kiwiji”. Odpeljali sva se v smeri Mount Cooka – najvišje gore v vsem južno-azijskem delu. Čudovito! Ustavili sva se ob jezeru Tekapo in pot nadaljevali za Christchurch, da si za konec ogledava se to mesto! Od jezera Tekapo sva potrebovali še dobre tri ure vožnje, ker pa sva se zaklepetali, so nama minili kot bi pihnil. Dovolj hitro sva prispeli v Christchurch, da sva si mesto dodobra ogledali. Mesto ima pridih angleškega stila in je bilo okrašeno z božičnimi okraski. Zvečer sva šli pred hotel, kjer sva morali vrniti avto. Zgodaj zjutraj sva poleteli nazaj v Sydney.

Port Macquarie, 23. 12. – 30. 12. 2004

Greyhountov avtobus je iz Sydneya do Port Macquairieja potreboval sedem ur. V Avstraliji je sedaj sredina poletja in avtobusi so zadnje čase precej polni tujih “backpackerjev” iz Evrope, Nove Zelandije in Kanade. Avstralski osnovnošolci, srednješolci in študentje imajo od 20. decembra pa nekje do začetka februarja, eni celo do marca, počitnice. Tako je na najinem avtobusu tudi vedno več domačih potnikov. Vsi mi, različnih starosti, nacionalnosti, ras, namenjeni vsak v svojo smer, imamo nekaj skupnega. Vsi nosimo s seboj tone dobre volje. Prispeli sva v Port Macquarie, kamor so že leta 1821 naselili prve kaznjence iz Sydneya in ogledali sva si skoraj 200 let staro ječo, ki krasi to čudovito obalno mesto. Povedali so nama, da je to eno izmed najhitreje rastočih avstralskih mest, saj se nahaja le dobrih 400 km iz Sydneya, ima idealno klimo skozi vso leto, tuji vlagatelji predvsem iz Hong Konga in Singapurja pa investicije vedno bolj usmerjajo sem. Po vrhu tega pa so tukaj kilometri čudovitih plaž, ki so meni osebno najlepše zgodaj zjutraj ob sončnem vzhodu, kjer med tekom ne srečam skoraj nikogar. Rada opazujem, ko se v pristanišče vračajo prve ribiške ladje s polnimi mrežami nočnega ulova. Že ves teden v mestu stoji lunapark in z najino prijateljico Liziko smo prisluhnili živi glasbi. Elizabeta je iz Slovenije v Avstralijo odšla pred 34 leti in jo prepotovala po dolgem in po čez, preden se je ustalila v obalni hiški Port Macquarieja.

Lightning Ridge, 27. 12. – 28. 12. 2004

Navdušila naju je z zgodbami iz avstralske divjine, o iskalcih opalov v Lightning Ridgu, trdem rudarskem življenju, o bogastvu in pogubi. Kdo bi si mislil, da v takem samotnem kraju živi tudi nekaj Slovencev. Intervju se mi je zdel bogato dopolnilo k zbirki zgodb o migracijah Slovencev in dodatek k moji raziskovalni nalogi. Ta kraj sva hoteli videti na svoje oči, pa čeprav je iz Port Macquarija do Lightning Ridga 800 km v eno smer. Ta skoraj 10 urna vožnja, je vožnja iz civilizacije v divjino, svet prahu, vročine in opalov. Opalov neprecenljivih vrednosti. Prispeli sva, avto se je komaj prepoznal izpod prahu. Najin voznik, nov prijatelj Tomas, se je izkazal za prijetnega sopotnika in morava poudariti, da sva se v njegovi družbi super zabavali. Iskalci opalov živijo v barakah brez elektrike in vode, v prahu in večji del dneva pod zemljo. Težko nama je bilo razumeti, kako zdržijo tako življenje. Pokazali so nama rudnike in naju poučili o opalih, največjo vrednost imajo rdeči in ko sem v roki imela opal v vrednosti nekaj XXXX tisoč dolarjev, je bil prav čuden občutek. Noge so kar hotele v tek, hehe. Tomas nama je podaril majhen opalček, ki ima glede na mini velikost še vedno precejšno vrednost, vedno naju bo spominjal na ta kraj in naš izlet. Lightning Ridge je znan se po nečem. Po 4 km globoko izvirajoči mineralni vodi. Zvečer, ko so nebo prekrile zvezde, ko so rudarji odložili lopate in mesto je že skoraj spalo, smo se mi odpravili namakati svoje utrujene krake v zdravilno vodo. V vrelec mineralne, vroče vode sredi avstralske divjine. Polni novih doživetij in prahu smo se vrnili v Port Macquarie, od koder sva z Greyhountovim avtobusom pot nadaljevali v sedem ur oddaljen Byron Bay – boemsko mesto zabave. V 60-ih je Byron Bay slovel po surferjih, v 70-ih po hipijih in v 80-ih po backpackerjih, danes pa je ta najbolj vzhodna točka New South Walesa, mesto z alternativno atmosfero in magičnim mixom prebivalcev vseh narodnosti ,med katere sva se za nekaj dni pomešali tudi midve.

Byron Bay in Ballana, 30. 12. – 4. 1. 2005

V Ballani sva preziveli NOVO LETO 2005! Ko sva bili v Batemans Bayu, sva spoznali prijetnega gospoda iz Ukrajine, ki nama je povedal, da njegova 19-letna hčerka Lara študira v majhnem mestecu, pol ure od Byron Baya in da naju bo z veseljem sprejela v njeno študentsko stanovanje. In res naju je! Ona, njen sostanovalec John ter njen “odštekan” fant Richy z njegovimi sostanovalci. ZABAVA, zabava, zabava!!! Dneve smo preživljali na plaži, med valovi, pod in nad vodo, pa spet na plaži. Ribice na žaru so bile glavna hrana in hladno pivo je vedno spadalo zraven. In seveda veliko smeha, saj je bila družba fantastična. In skok v leto 2005? Nepozabno. Na plaži med tisočimi ljudmi, ognjemet, živa glasba za vse okuse in mi, veseli in …

Surfers Paradise, 4. 1. – 5. 1. 2005

V 70-ih dneh od doma sva prepotovali Victorio, New South Wales in stopava v tretjo izmed šestih avstralskih držav, v Queensland. Ta država se ne imenuje zastonj dežela sonca. Povprečno 300 dni na leto je namreč sončnih. Ob vzhodni obali Oueenslanda poteka 35 km dolga peščena obala, imenovana Zlata obala (Gold Coast), ki jo vsako leto obišče več kot 2 milijona ljudi in je vsekakor priljubljena destinacija tujcev kot tudi domačih dopustnikov. Srce te “zlate obale” je Surfers Paradise, nedvomno trendovsko mesto z visokimi stolpnicami poslovnih in bivalnih zgradb. Dobili sva občutek, da mesto prav zaživi šele ponoči, ko se ulice in lokali napolnijo z zagorelimi telesi. Domačini najinih let, ki so naju s svojo odprtostjo in prijaznostjo hitro sprejeli medse, so nama povedali, da Surfers Paradise imenujejo Miami Beach Of Australija ali surferska meka. In res je! Spretna telesa in surferske akrobacije so paša za oči, valovi pa droga za surferje. Jaz sem se tukaj zadržala tudi iz nekoliko drugačnega razloga. Srečala sem se z gospodom Tonyjem Lenkom, ki se ukvarja s svetovanjem za migracijo in urejanjem vseh vrst viz za Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo. Tony Lenko je najboljši vir informacij iz prve roke tako za moje raziskovalno delo o migracijski politiki kot tudi za moj osebni interes. Vedno več Slovencev, pravi Tony, se zanima za migracijo v Avstralijo, ki bo samo v letu 2005 sprejela novih 100 Slovencev.

Brisbane, 5. 1. – 8. 1. 2005

Utrujene od nekvalitetnega spanja na avtobusu sva prispeli v glavno mesto Queenslanda, ki je hkrati tretje največje mesto Avstralije. Z 1,5 milijoni prebivalcev. Brisbane za naju ni bilo tipično avstralsko mesto, ki sva jih bile vajeni do sedaj. Nima namreč morja. Ima pa reko. Po njem poteka velik del prometa, saj za potnike predstavlja najhitrejši premik iz enega konca mesta do drugega. Brisbane je znana kulturno-umetniška prestolnica Queenslanda s številnimi teatri, muzeji in galerijami. Po dolgem premoru od velikih mest, sva tukaj ponovno zavihali rokave in ogledovanje mestnih in kulturnih znamenitosti se je začelo. Večerna vožnja po reki je ponudila čudovit razgled na razsvetljeno mestno jedro. Nadležni komarji so naju bombandirali iz vseh strani, predvsem v mene so usmerili svoje tope in povzročili kožno alergijo in stroške v lekarni. Rezervacije za postulovščino na Fraser Islandu, ki sva jo potrdili že več kot mesecem dni zaradi zasedenosti nisva mogli prestaviti in tako nama za Brisbane ni ostalo veliko časa, čeprav sva ga komaj zaceli spoznavati. Tako sedaj pot nadaljujeva v resnično tropsko okolje, proti skrajnemu severovzhodu Avstralije. Najprej v Hervay Bay, ki je izhodiščna točka in postojanka za Fraser Island – največji peščeni otok sveta.

Hervey Bay in Fraser Island, 8. 1. – 12. 1. 2005

Živo zelene kokosove palme, drevesa mangovcev, bananovci in travniki sladkornega trsja so od decembra do marca, ko je v tropski Avstraliji deževna sezona, na vrhuncu uspevanja. Iz avtobusa sva s široko odprtimi očmi opazovali to bujno rastje, medtem ko sva se iz Brisbana šest ur vozili proti Hervey Bayu. Hervey Bay je danes znano letovišče in izhodišče na 11 km od celine oddaljen otok. Ali ste ze slišali za Fraser Island? Gre za največji peščeni otok na svetu. Aborigini so ga odkrili pred 20.000 leti, turisti so ga prvič obiskali leta 1930, danes pa se uvršča v svetovno dediščino. Indian Head, najlepšo razgledno točko otoka, je leta 1770 poimenoval kapitan Cook, ko je plul tod mimo. Ker pa se mu je otok zdel puščoben in sušen, je smatral, da na njem ni vode. Vendar se je zmotil. In to zelo. Z otoka se v ocean dnevno namreč zlije 80 mega litrov sveže vode. Za Cookom je Timber odkril deževni gozd na otoku in fraserski les so uporabljali za izdelavo zabojev za maslo, za ladijske jambore in presenetilo vas bo, da so stranice Sueškega kanala in londonski pomol iz fraserskega lesa. Sekanje dreves na Fraserju se je zaključilo leta 1991 in danes gozd še vedno bogato pokriva otok. Klub temu da so v 60-ih in 70-ih pesek uporabljali za črpanje mineralov in ga veliko odstranili, je Fraser se vedno največji peščeni otok na Zemlji. Na tem, iz silicijevega peska zgrajenem otoku, s 600 m nadmorske višine, sva midve preživeli tri robinzonske dni! Nepozabne dni! V mozaiku deževega gozda, peščenih sipin, divjega rastja, turkizno-modrih sladkovodnih jezer, klifov pisanega peska, kilometrov belih plaž. Tokrat smo bile prijavljene tri skupine po osem članov, “backpackerjev” iz vsega sveta. V naši skupini so bile trije dečki – Oliver iz Anglije, William in Denis iz Irske ter pet deklet – Claudia iz Nemčije, Analisa in Carolin iz Anglije ter najina malenkost. Začelo se je z bujenjem ob 5. uri zjutraj in sestankom, kako voziti 4-pogonskega džipa, kako sestaviti šotor, kje na otoku je pesek preglobok, na zemljevidu smo označili lokacije s skalami in globoko vodo ter se seznanili s plimo in oseko – eno izmed najpomembnejših navodil, saj je cesta v bistvu peščena plaža in pomembno je, da se preden morje poplavi navidezne ceste, umakneš v notranjost otoka. Dobro smo si zapomnili navodila, saj so bile kazni za kršitve zelo zasoljene. Še posebej pa smo si zapomnili nevarnosti divjih psov – dingotov, ki jih na otoku kar mrgoli in pred kratkim je med zobmi dingota ugasnilo mlado življenje. Skupine so bile sestavljene in mi smo bili vsekakor “navihana” skupina. Najdlje smo rabili, da smo opravili nakup hrane in v zadnjem hipu ujeli trajekt. Predtem smo odšli po dva šotora, lopate, plinsko bombo, prvo pomoč, kline, jeklene posode, spalke, vodo, gorivo in zemljevide. Za prvi dan smo kupili meso, da ga porabimo najprej, preden se pokvari, drugi dan je bila na vrsti pašta. Nakupili smo dva voza hrane in se natlačili v naš mega jeep. Ob 11. uri smo se vkrcali na trajekt in čez dobro uro smo pred sabo zagledali plavajočo pravljico! Peščen otok in lesen pomol! Morali smo spustiti zrak iz pnevmatik, da smo lahko vozili po globokem pesku. Pretreslo nas je kot krompir, saj so bile metrske luknje v mivki. Hec pa je bil, ker razen mene in še dveh ni imel nihče mednarodnega vozniškega izpita in kar malo vlažne hlačke (haha) sem imela, ko sem morala voziti, saj so v mivki luknje, ki jih težko opaziš, dokler nisi tik pred njimi. Povrh vsega pa še plima in oseka ter umikanje vodi. No, sledili smo zemljevidu, skozi pragozd – deževni gozd, videli polmetrske kuščarje, vročina, prah in potem … jezero McKenzie … dragi moji … aaaaaaaaa. … mivka kot moka, voda kot najčistejši izvir. In mi, nas osem, vsi v vodo. Plavali, tulili od veselja. Nepozabno!

Po dveh urah smo se namestliti v camping prostoru in si spekli kilograme piščančjih bedrc in pripravili solato in solato … in … “bumbarji” … kdo od nas uživačev je pazil na to, da po 17. uri pade tema in morje naraste in nato ne moreš voziti. Tako smo v trdi temi in vetru postavljali šotora na plaži (kar campi so bili zasedeni). Smešno je bilo, ko smo morali opraviti veliko potrebo, ker je bilo treba skopati luknjo v pesek, da ne privabiš divjih zveri. Medtem ko opravljaš, drugi straži pred dingoti! Ko je padla trda tema, sta se nam pridružila se ostala dva džipa iz našega hostla in nas 24 mladih je povleklo ven litre in hektolitre opojnih pijač. Bilijoni zvezd na nebu in mi, ki smo v krogu ležali na plaži in gledali zvezde, vsak s svojimi mislimi, nekje, z nekom. Nepozabno. Pozno smo zaspali. Sredi noči sem morala lulat in ker nisem hotela nikogar buditi, sem odšla le meter od šotora in ko sem prižgala svetilko, sem bila v trenutku spet v šotoru, s spodnjicami na kolenih. Obkolila me je namreč četa dingotov! Povrh vsega nam je okoli četrte zjutraj odneslo pregrinjalo za dež na šotoru in morali smo ga ponovno prekriti, lilo je pa kot za stavo. Zjutraj smo se prebudili v jasno jutro med kilometri peščenih plaž, morje se je penilo kot šampanjec. Nikamor se nam ni mudilo, ker pred 11. uro je morje previsoko, da bi vozili … tako da je prijalo počasno obedovanje na plaži … in odbojka … in plan za naprej. Ob 11:30 smo krenili do jezera Abbey in 50-minutna hoja je bila poplačana. Kotalili smo se po nasipu peska … cmokkkkkkk v vodo, med ribe in želve. Igrali smo se kot otroci, se fotografirali, kričali, tunkali … za konec pa še povzpeli na peščeno sipino, 200 m visoko, in se zazrli v morje tam nekje v ozadju, nato pa tek v dolino s pristankom v našem sladkovodnem, kristalnem jezeru. Sledilo je kosilo, tokrat smo šotore postavili pred temo, saj nas je prejšnja noč dobro izučila. Nekdo je lupil krompir, jaz sem delala solate, dečki so pripravili ogenj in – njami! Zadnjo noč je bila naša edina naloga: sprazniti sode vina in ostale zaloge opojnih substanc! Proti jutru smo popadali po šotorih, seveda z zadrgo strogo do tal, hvala bogu, saj zjutraj so bile stopinje vse okrog šotorov, divji psi so bili sredi noči očitno zelo aktivni. Ob zadnjem zajtrku smo si želeli le, da naše pustolovščine še ne bi bilo konec. Solzne oči sem imela, ko sem se s trajekta ozrla na zelen otok in svetlikajočo se vodo, ko smo pluli nazaj proti celini. Na srečo pa so me hitro potolažili (tisti, ki so tam že bili), s tem, ko so mi povedali, da so štiridnevno jadranje po koralnem grebenu z 22-metrsko jadrnico in 20 ljudmi, potapljanje med koralami in ruski bife ter nočna zabava še 100000000000-krat lepše doživetje in tam bova čez štiri dni – juhuhu!

Se nadaljuje …

Pustite odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.