Potopisni dnevnik, 3. del: Avstralija

Whitsundays sailing, 16. 1. -18. 1. 2005

Na White Sunday, soboto 3. junija 1770, je kapitan Cook plul ob centralni obali današnjega Queenslanda, ko je opoldne tega dne njegova ladja po imenu Endeavour zaplula v ožino med celino in skupino otokov. Območje z otoki je poimenoval Whitsundays, po dnevu njegovega odkritja. Zato danes 74 otokov, ki se raztezajo med velikim koralnim grebenom in avstralsko celino, 1370 km severno od Brisbana, imenujemo Whitsundays. Sestavljeno iz tropskih plaž, sinjega morja in mokasto belega peska, kar je posledica vulkanske aktivnosti v ledeni dobi, ko so današnji otoki bili gore. Dostop do otokov je iz obalnega mesta Airlie Beach, od koder takoj za Sydnejem, dnevno izpluje največ ladij in jadrnic. To letovišče oz. kot rečejo Avstralci “resort”, sestavlja le nekaj lokalov, gostilnic, ki so vedno polni mladih, nekaj elitnih ribjih restavracij, nekaj trgovin in vsaj deset turističnih agencij, ki izposojajo jadrnice in organizirajo od nekaj urne do nekaj dnevne izlete na otoke. Veze in poznanstva, kar sem omenila že prej, so pripomogle, da tukaj nisva “backpackerci” oz. turistki, ki se potikava po hostlih in si sobo deliva z 10 sotrpini. Težko pričakovano jadranje se je približevalo. S sončno kremo visokega zaščitnega faktorja, brisačo, kapo, kopalkami in z nekaj pijače, sva se skupaj z 20 sopotniki vkrcali na 22-metrsko maxi jadrnico Apollo. Apollo je tekmovalna jadrnica, ki je leta 1984 zmagala na slavni regati od Sydneya do Hobarta (Tasmania). Skupaj z 8 Angleži, 2 Nizozemcema, 2 Nemcema, 2 Ircema, Italijanom, Francozom, Brazilko in Mehičanom sva pod poveljstvom 4-članske posadke : kuharice Amande, deck-boya Benia, Rebecce in kapitana Dinota, izpluli iz Shut Harbourja. Kapitan Dino je razložil, da bo veter tisti, ki bo določal našo smer, saj na odprtem morju v času ciklonov ne moreš do natankosti predvideti poti. Rebecca nam je demonstrirala varnostna navodila, vključno z dvema izhodoma, na levo in desno. Dodelili so nam vsakemu posebej pograd v podpalubju in nas opozorili na omejene zaloge vode. Na otoku Hamilton smo videli hišo Julie Roberts, ki je svojo rozkasto – pink fasado izstopala med drugimi vilami. Pozno popoldne smo vrgli sidro ob Whitehaven Beach – to je plaža, ki na karticah vzame dih vsakemu. In tudi nam ga je! Na sebe smo navlekli “stinger suits” – nogavičaste obleke, ki ščitijo pred opeklinami smrtonosnih meduz, ki jih v poletnih mesecih tukaj kar mrgoli in poskakali v mikavno turkizno modro morje. Skupina delfinov je obplula jadrnico in želve so radovedno potiskale glave nad gladino. Pred nočjo smo morali vsi iz vode, saj je zgodnje jutro in pozen večer čas , ko se hranijo morski psi. Če se še nismo spoznali čez dan, smo se ob nazdravljanju v devetih jezikih prav spoprijateljili. Ne vem, ali je bilo v podpalubju res tako soparno ali za tem tiči drug vzrok (pregreta kri od vina), ampak jaz sem noč prespala na palubi. V jutru brez oblačka smo dvignili jadro in veter nas je vodil do naslednje plaže, kjer smo se z gumijastim čolnom zapeljali na otok s peščenimi sipinami. Čakali smo oseko in s tem boljšo vidljivost ter naredili dva potopa in snorkljali nad koralnimi vrtovi. Kapitan je v morje tik ob naše glave metal kruh in privabil metrske ribe, ki sem jih v dokaz fotografirala z vodno kamero. Amandina večerja in mornarske zgodbe so nas zazibale v drugo noč na odprtem morju. Drugi dan je veter pihal tudi nad 10 vozlov in vsi smo poprimili za vince, ki so škripali pod našimi vrtljaji. Glave smo umikali pred bumom in se učili mornarskih vozlov. Čudna atmosfera je vladala na jadrnici, medtem ko smo pluli nazaj. Vsi smo se veselili toplega tuša in postelje, ki se ne ziba, po drugi strani pa bi z lahkoto lahko preživeli še kak teden na morju. Poležavajoči na palubi smo se veselili le ene stvari: večernega srečanja v pubu Airlie Beacha, kjer smo naše druženje nadaljevali tudi na kopnem.

Airlie Beach, 13. 1. – 5. 2. 2005

Vezi in poznanstva se pogosto obrnejo v najino korist. Tokrat se nama je res nasmehnila sreča. Ponovno! V Melbournu sva spoznali Tanio Markić (na obisku pri slovenski družini), ki nama je omenila prijaznega gospoda, Avstralca Cliva Henelya, ki stanuje v Airlie Beachu in že nekaj let uspešno vodi svojo firmo kot “stock broker”. Njuno prijateljstvo je tako dolgoletno, da si ga je drznila vprašati, ali bi naju sprejel za nekaj dni pod streho. In takoj se je strinjal. Iz Hervey Baya sva se po trinajstih urah dolge vožnje z Greyhountovim avtobusom do Airlie Beacha res nastanili pri Clivu, ki naju je z nasmehom pričakal na postaji. In … njegova “hišica” v treh nadstropjih, z bazenom in pogledom na otoke je bila razen njega prazna. Jutro … ptički na vejah, soj sonca v najino sobo in Clivov CD Jack Johnsona v zgornjem nadstropju so naju prebudili. Ob zajtrku na terasi, ob bazenu, nama je Clive mimogrede omenil , da bi morda ta dan lahko preživeli na morju. Hm? Kako in kje, sva vprašali? Na jadrnici. Izkazalo se je namreč, da je najin prijatelj hkrati tudi lastnik 12-metrske jadrnice, stanovanja in farme v Melbournu ter apartmaja v Port Douglasu. Nekaj hrane, pijače in že smo se z mini čolničkom vozili do priveza jadrnice, ki je postala plavajoč dom za ta dan. Naučili sva se osnov jadranja, sodelovali pri dvigu in spustu jadra, vse to pa ob brezkončnih belih plažah in sinjem morju.

Na poti iz Arlie Beacha do Port Douglasa, 5. 2. – 11. 2. 2005

The Great Green Way, Zelena cesta med Townsvillom in Cairnsom, je pot, ki jo je vredno prevoziti počasi in z nekaj postanki, saj poteka ob tropskem deževnem gozdu z 12 nacionalnimi parki. Od Airlie Beacha do Port Douglasa, kjer ima Clive počitnisko hišico, v katero smo namenjeni, bi sicer z avtom lahko prispeli v devetih urah, mi pa smo temu namenili cela dva dneva. In zakaj? Ker gre za unikatno tropsko pokrajino s sproščenim severno-queenslandskim življenjskim stilom, kjer smo v obcestnih pubih prisedli k domačinom in pokramljali z Aborigini, kjer ni jedilnih listov in so nam za kosilo ponudili tisto, kar so tisti dan kuhali v aluminijastih loncih, in kjer sta kmetijstvo in ribolov še vedno osrednji panogi preživljanja. Ob cesti vsakih nekaj kilometrov visi napis: “Sveže tropsko sadje!” S papajami, avokadom, jack fruitom, mangotom, passion fruitom, ananasi in bananami si postrežeš kar sam, v zameno pa vržeš kak dolar v škatlo, ki je tam nastavljena namesto trgovca in blagajne. V Townsvillu, ki je edino veliko mesto na poti, se nismo obirali, ker vemo, da se bomo tja vrnili nazaj grede, zato pa smo se ustavili v Paluma Cristal Creeku, izviru sladke vode sredi deževnega gozda in spomnil me je na prizor iz filma Plava laguna, kjer se je Mila Jovović namakala v takšnem raju. Takrat so mi to bile nedosegljive sanje, sedaj pa jih doživljam tudi jaz. Na tem mestu moram pohvaliti avstralsko okoljsko urejenost, saj v vsakem parku, na plaži in obcestnih počivališčih nudijo opremo za piknik, mize, stole, stranišča in pitno vodo. Vidi se, da Avstralci svoj prosti čas v veliki meri preživljajo na prostem in v ta namen imajo nič koliko primernih krajev. Kje pri nas te ob cesti čaka “roštilj” s polno plinsko bombo in miza s vsemi štirimi nogami, da lahko spečeš zrezek in ješ kot kralj? Mi smo se tega konkretno poslužili in v mraku prispeli v Lucindo – majhno z močvirjem obdano vasico, kjer se nahaja najdaljši plavajoči nakladalec sladkorja na svetu. Gre za 5.7 km dolg most na vodi, kamor se priklopijo tovorne ladje za nakladanje in razkladanje sladkorja. Po nočitvi v motelu smo se namesto tuša osvežili pod slapom Wallaman, ki se s svojimi 305 metri višine uvršča med najvišji “single” slap v Queenslandu. Malo manj prijetna pa je bila vožnja skozi močvirje Kennedy, saj zaradi številnih opozoril o krokodilih nismo mogli oz. upali iz avta, videli pa smo divje svinje in pisane papige. Še en postanek smo naredili ob slapovih Josephine, kjer so bili komarji neznosni. Tok v vodi je bil tako močen, da sem se ob spustu v brzicah večkrat pošteno odrgnila ob skale, za posladek pa smo morali še prek visečega mostu, ki so mu manjkale deske in v vetru, s pogledom na divjo vodo pod nami, smo bili kot Tarzani, ki smo se lovili za veje in listje. Port Douglas je mondeno letovišče z belimi plažami, kamor se na stara leta radi preselijo premožni Avstralci. Temu primerna je tudi ponudba: drage restavracije, trgovine prestižnih znamk in marina, polna motornih jaht, v mojih očeh kar plavajočih vil. Ameriški predsednik Kennedy je s svojo soprogo večkrat najel hotel Mirrage, ki ima največji bazen na južni polobli in kjer sva se imeli priložnost kopati, saj med množico osivelih hotelskih gostov nihče ni opazil, da nisva eni izmed njihovih hčera. Obiskali smo krokodiljo farmo kjer sem izvedela, da lahko z reguliranjam temperature, krokodiljim jajcem določiš spol, v rokah sva držali krokodila, božali koalo, se slikali s pitonom ter iz ladje sredi močvirja opazovali hranjenje krokodilov z glavami piščancev. Iz Port Douglasa smo naredili izlet v Cape Tribulation, kjer se deževni gozd sreča s koralnim grebenom. Avto smo naložili na splav, ki nas je potegnil preko močvirnate reke, v samo sredino tropsko-deževnega gozda. Vegetacija je tako bujna, da so ceste večkrat neprevozne, sonce pa si le s težavo utira pot do tal. Za konec izleta v Port Douglasu smo se vkrcali na katamaran Aristocat in z izurjenimi potapljači naredili kar dva potopa na koralnem grebenu Agincourt. To je bil Anin prvi potop na 20 metrov globine in brez strahu je opazovala Nemote (ribica iz risanke Reševanje malega Nema) in korale. Videti je kot, da se je navdušila za nov šport, saj je na poti iz Port Douglasa v Townsville, kjer smo se vkrcali na trajekt za Magnetic Island, še vedno navdušeno ponavljala znake potapljaškega komuniciranja. Upam, da mi tistega s trikotnikom nad glavo ne bo nikoli pokazala pod vodo. Baje pomeni: “Pozor, za tabo je morski pes!”

Townsville in Magnetic island, 11. 2. – 15. 2. 2005

Townsville je drugo največje mesto v severnem Queenslandu, znano po predelu Strand – parku z veliko laguno in otroškimi igrali, nogometnim igriščem, ploščadjo za “skejtanje” in številnimi lokali in restavracijami, kjer ponujajo kengurujevo in krokodilje meso. Kengurujevo nama je zelo teknilo, je popolnoma brez maščobe, krokodilje pa spominja na mešanico piščanca in ribe (najboljši del je rep). “Backpackerji” Townsville obiščemo predvsem iz enega razloga. Od tukaj namreč izpluje trajekt na Magnetic Island. Otok je oddaljen le dobrih 8 km od celine, gorat in poraščen z mangrovami. Na trajekt smo se vkrcali z avtom in po slabi uri prispeli na otok. Magnetic Island je magneten po imenu kot tudi po svoji legi. Ime Magnetic je namreč dobil, ker ga je kapitan Cook uporabljal za kompas pri orientiranju. Na otoku je več resortov in počitniških vasic, okrog in okrog obsega 35 km, kar pa je vseeno preveč za hojo po tej tropski vročini, javnega prometa ni ravno veliko in zato večina turistov na otoku najame mini avtomobilčke, ki se imenujejo ”topless”, saj so brez streh. Na otoku živi okoli 2000 ljudi, 160 vrst ptic in ogromno koal v evkaliptusovih gozdovih. Otok je znan se po nečem. Po povprečno 320 sončnih dnevih na leto in po tem, da so v času 2. sv. vojne otok uporabljali kot opazovališče pred japonsko nevarnostjo. Tisti, ki se na snorkljanje in potapljanje niso odpravili s celine, to pogosto naredijo od tukaj, saj je koralni greben nedaleč od otoka. Na Magnetic Islandu sta tudi dve plaži vredni ogleda, Radical in Balding Bay, le da do njih ni cest in smo se do njih podali na tri urni treking skozi gozd in skalne poti. Plaži sta popolnoma divji, neurejeni, a čudoviti. Žal pa se kopati nismo mogli, ker je preveč meduz, katerih opekline so lahko usodne. Sončni zahod sva poslikali iz komandne postaje na vrhu Fortsa, razgledne točke iz 2. sv. vojne, od koder se vidi 360-stopinjski panoramski razgled. Obiskali smo West Point – skrajno zahodno točko otoka, kjer živi nekaj domačinov v barakah brez elektrike in se preživljajo z ribolovom. Največje doživetje pa je zame bila jeza temperamentnega Arabca. V skupini štirih jahačev smo skozi evkaliptusov gozd v rahlem kasu odjezdili do peščene plaže na Horseshoe Bayu. V 12 letih športnega jahanja nisem nikoli imela priložnosti jezditi po beli mivki, z vetrom v hrbet in soncem v obraz. Do sedaj! Konje smo pognali v galop in uživali v diru. Prepoteni smo nato razsedlali in se zavihteli nazaj na konjske hrbte in z rokami okoli grive zaplavali v avstralskem morju.

Cairns, 15. 2. -19. 2. 2005

Po štirih dneh na Magnetic Islandu sva se z Greyhoundovim avtobusom pripeljali v Cairns, ki je najpogosteje naseljeno z Aborigini, izmed vseh mest, kar sva jih videli do sedaj. Najin Global Palace Hostel je za samo nekaj evrov na noč v samem centru mesta, z bazenom na strehi in z vso opremo, ki jo ponavadi ponujajo le hoteli. V mestu je ob koncu tedna nočna tržnica z izdelki domače obrti, tropskim sadjem in zelenjavo.

Marebba, 18. 2. -19. 2. 2005

Ko sva se pred dobrina dvema mesecema oglasili v slovenski cerkvi v Melbournu, naju je pater Ciril Bozič napotil h gospe Mileni Cek v severnem Queenslandu. Gospa Milena je slovenska Primorka, ki je prišla v Avstralijo pred 36 leti in danes vodi 250 hektarjev veliko farmo sladkornega trsa in Arriga Park je ime njenemu kmečkemu turizmu. Iz Cairnsa sva jo obiskali v 65 km proti zahodu oddaljenem kraju Mareeba, kjer naju je gospa Milena pričakala se z dvema gostoma iz Slovenije, ki sta jo obiskala ta dan. Marko Pogorevc in Robert Golobinek. Dober glas seže v deveto vas in tako sta onadva gospo Cek v Avstraliji obiskala že drugič. Najprej nas je popeljala po njenem nasadu tropskega sadja, kjer se nismo mogli načudit pestri izbiri in eksotičnemu izgledu sadežev. Poskušali smo magični sadež in čokoladni puding in to kar z drevesa. Marko in Robert sta se delala “pametna” pri opisih sadja, hehe, saj sta vse to slišala že malo prej. Po eno urnem sprehodu skozi sadovnjak nas je gospa Milena odpeljala na sosednjo farmo mangovcev, kjer iz njih pridelujejo vino. Seveda smo ga poskusili že tam! Zaljubili sva se v njen kmečki turizem in z veseljem sprejeli ponudbo gospe Milene, da noč preživiva v polnem penzionu, ki ga sicer ponuja gostom. Vino manga nama je servirala v njenem jacuzziju in med opazovanjem sončnega zahoda sva srkali to sladko tekočino. Obisk v Mareebi je bilo posebno doživetje, predvsem ker je gospa Milena tako prijetna gospa, kot tudi zaradi naravnih lepot, ki se tam nahajajo. Naslednje jutro sva hiteli nazaj v Cairns, kjer je tudi večje letališče, od koder bova z največjo avstralsko letalsko družbo Quantas leteli v sredino Avstralije, v Alice Springs, od koder naju čaka 7-dnevno potovanje skozi puščavo do Darwina.

Alice Springs, Uluru, Kings Canyon, Olgas, 19. 2.-22. 2. 2005

Ali se podati na nekaj tisoč kilometrov dolgo pot skozi avstralsko puščavo? Izpustiti srce Avstralije v samem centru tega velikega kontinenta? Nikakor! To moreva videti! Vodenih izletov se na potovanjih izogibam, saj sem pri razporejanju časa rada svobodna in biti sam svoj vodič, se je izkazalo kot najprimernejši način odkrivanja novih krajev. Vendar pa sva tokrat imeli pomisleke. Z avtom v sredino Avstralije, kjer ure ne srečaš nikogar, kjer cesta nima konca in vročina doseže tudi plus petdeset stopinj? Kljub temu da sva z avtom brez vseh težav prepotovali južni otok Nove Zelandije, sva se za to pot odločili izbrati Adventure Tours. V vsakem večjem in tudi v vseh “znanih” manjših krajih Avstralije obstajajo Backpackers Travel Agencies. Ponujajo fantastične in ugodne pakete za popotniški žep, avtobusne karte za vse avstralske destinacije, izlete, prenočišča, skratka so… nekaj kamor moraš pokukati, če si v Avstraliji. Na Flinder Street v Melbournu nama je Brad iz Backpackersa predstavil in predlagal razne izlete in odločili sva se za 7-dnevni safari-treking prek severnega teritorija Avstralije. Vsem, ki bi v Avstraliji radi doživeli avtentično dogodivščino, tam kjer avtobusi ne vozijo in kjer se cesta za turiste konča, priporočava ta način potovanja. Prehod iz tropskega pasu proti sredini Avstralije je bil iz letala jasno viden, zelenje je postalo redko in nadomestila ga je rdeča zemlja (tako kot imamo v Evropi Ryanair, ki ponuja smešno nizke letalske prevoze, ima Avstralija Virgine Blue).Po nekaj manj kot treh urah, sva pristali v Alice Springsu. Vlažnost, ki je bila najin vsakdan zadnja dva meseca, je zamenjala suha vročina. Pričakovali sva drugačnost, pusto mesto sredi praha in brez modernih trgovin. Znašli pa sva v mestu kot v vsakem drugem. Razlika je bila le v tem, da se je med modernimi restavracijami in pred McDonaldsom zadrževalo več Aboriginov, kot sva bili vajeni do sedaj. Izpred Malanka hostla smo naslednje jutro ob 5-ih skupaj s 15 avanture željnimi backpackerji in vodičem Joelom, pognali naš safari-minibus v puščavo. Vožnja po kilometre in kilometre ravni cesti sploh ni bila dolgočasna. Prelepe barve ob sončnem vzhodu so pesek pobarvale v mavrične tone. Joel je večkrat sunkovito stopil na zavore, da nismo “oplazili” kakšne divje kamele, konja ali kenguruja, ki so bili zraven redkih grmičkov edino, kar se je videlo. No, nekaj poginulih krav in kuščarjev je ležalo ob cesti. Popevali smo in se spoznavali ter si pripovedovali dogodivščine, ki smo jih doživeli na različnih koncih Avstralije in sveta. Informacije in nasveti iz prve roke “backpackerjev” so vedno koristni in predvsem zanimivi ter nenapisani. Triurni “treking” skozi Kings Canyon, 270 metrov visoko, je ponudil razgled na nenavadne oblike kamnov in skal, ki so nastale z igro vetra, morja in erozije. Čudež narave. Safari-bus je imel tudi hladilnike in kosilo na vrtu Gardens of Eden je bil prelep začetek popoldneva. Pot smo nadaljevali še 461 km naprej po cesti Stuart Hwy po posestvu Anna Creek Station, ki je v celoti tako veliko kot Belgija, premore 33 prebivalcev in 30,000 glav krav. Si predstavljate Belgijo s 33 ljudmi? Kemp Yalara je bil naša prva nočna postojanka. 274 km po Lassiter Hwy in Laritja Hwy je bila tri urna vožnja. Adventure Tours ima na tem mestu permanentno hišico s kuhinjsko opremo, mizami in stoli. Vseh 15 nas je razgrnilo spalne vreče pod nebo, prekrito s tisočerimi zvezd. Občutek in sreča, ki je bila v meni, bo vedno lep spomin in nihče nikoli ne bo do natankosti vedel in razumel, kaj sem sklenila ta dan, na moj zadnji dan v 23. letu starosti, kaj se je takrat premaknilo v meni in kaj ta dan pomeni za mojo prihodnost. Začenjam pa verjeti, da je imel kraj magično moč, ker … uspeva! Nahajali smo se le kilometrov stran od tistega, za kar smo naslednje jutro vstali ob štirih. Da prispemo na cilj pred sončnim vzhodom. V mraku sem zagledala, kar je za tisoče turistov le velika skala, na katero plezajo ali pa srkajo šampanjec (to je namreč običaj), ko opazujejo spreminjajoče barve sončnega zahoda tega največjega monolita Ayers Rock oziroma Uluru v jeziku Aboriginov. Ta rdeča skala, ki jo poznate iz kartic, je za ljudi Anangu-lokalno ljudstvo Uluruja, mnogo več kot le ozadje za dobro fotografijo. Joel nas je poučil, da so leta 1985 z zakonom priznali aboriginsko ljudstvo Anangu za tradicionalne lastnike Uluruja. Oktobra 1985 je na posebnem obredu generalni guverner in minister za aboriginske zadeve razglasil Aborigine za lastnike tega območja. Od takrat imajo vso kontrolo nad tem območjem, kot tudi pravico varovati svoja skrivna/sveta mesta. Obiskati “rdeči center”, brez da razumeš kakšen pomen ima za tukajšnje ljudi, je kot obisk Sistinske kapele brez poznavanja Michelangela. Prava veličastnost Uluruja je v razumevanju Tjurkurpa, ustvarjalca življenja ljudstva Anangu. Pomeni obdobje, v katerem so magična bitja ustvarila svet kot tudi zakon o odnosih med ljudmi, rastlinami, živalmi in zemljo. Vera tega ljudstva, da so vsa naravna čuda nastala na takšen način, zasluži spoštovanje v skladu z njihovimi prepričanji. Ljudje Anangu prosijo obiskovalce, da se ne odločijo za plezanje na goro Uluru, saj je to njihov svet prostor, kjer se je kultura predajala iz roda v rod. Tukaj so izvajali svoje rituale in dober evropski primer za plezanje po rdeči skali je zame rolanje po katedrali sv. Petra med obredom Svete maše. Najvišji vzpon dosežeš namreč v duši brez fizičnega dotika gore. Tako sem to 348 metrov visoko čudo opazovala s tal na 9.4 km dolgi poti, ki ga obkroža. Ob večerji sredi puščave smo podoživljali dogodke dneva in praznovali moj 24. rojstni dan. Sama sem se učila igrati dideridoo, ki sem ga kupila od aboriginskega umetnika.

Od Alice Springsa Do Darwina (Ti-Tree, Devils Marbles, Tennant Creek, Daly Waters, Mataranka, Katherine, Pine Creek), 22. 2.-25. 2. 2005

Iz sredine Avstralije sva v Darwin na severu potovali tri dni. Samo 500 km od Alice Springsa je mestece Tennant Creek, o katerem živi legenda, da se je na tem mestu prevrnil kamion poln pivskih sodov in ljudje od blizu in daleč so prihajali gasit žejo. Tako je mesto raslo in zraslo. Še bolj pa je ta kraj znan po rudnikih zlata. Še mučnih 41 stopinj Celzija in rojev muh, ki so mi letale okrog oči, ne bi zamenjala za hlad in nevarno delo v tesnem rudniku Battery Hill, v katerega sem se spustila. Bilo je pa poučno, saj je okno v zgodovino prvih pionirjev, kopalcev zlata. Prenočili smo na Banka Banka Catlle Station – farmi krav, kjer 16 ljudi upravlja posestvo v velikosti 1/9 Anglije. Priprava hrane na prostem, večerja pod zvezdami in taborjenje v “spalkah” je ena izmed mojih zadnjih noči v Avstraliji. Če odprete zemljevid Avstralije in iščete kraj z imenom Daly Waters, ga boste zagotovo našli. In zakaj mislite, da je kraj s 55 prebivalci na vseh svetovnih zemljevidih? Ker je to prvo avstralsko mednarodno letališče. Zraven stoji gostilna Daly Waters Pub, znana po tem, da v njem vsak gost pusti svoj pečat. Med poplavo spodnjic, modrčkov, slik in podpisov je na steni te gostilne v mestecu sredi avstralske puščave visel slovenski tolar. No, in potem recite, če ni svet majhen. Termalni vrelec Mataranka, pod hladom palm in jaz v njem, je prizor, ki ga danes občudujem le še na domačem računalniku. Mataranka je res sproščujoče mesto, pa ne le po slovesu iz klasične “Aussie” novele “We of the Never Never”, ampak zaradi termalnega bazena s konstantnimi 32 stopinjami, ki te napolni s svojo zdravilno močjo. Dalje proti severu je Katherine, največje mesto med Alice Springsom in Darwinom. Mesto je bilo januarja 1998 tako hudo prizadeto od poplav, da so štirimetrski krokodili plavali po glavni cesti. Živa je tudi zgodba, da je nadpovprečno lačen krokodil zavil v mestno mesnico, ko ga je nivo narasle vode nosil tam mimo. Mesto ima nekaj muzejev, “School of the Air” in v času sezone obiranja sadja ponuja priložnostna dela. Glaven razlog za postanek v tem mestu pa je “gorge” oziroma kanjon. Katherine George se nahaja v Nitilmuk National Park in je sestavljen iz 13 “sandstone gorges”, ki jih je skozi tisočletja oblikovala reka Katherine. Od lepote ti jemlje sapo in več načinov je, kako to čim lepše doživeti. Pohodništvo, planinarjenje, preleti in vožnja z ladjico so le eni izmed teh. Jaz sem se odločila za prelet. Prvič sem letela s helikopterjem in to nad strugo reke in slapovi Katherine Gorge. Slušalke so dušile hrup helikopterja, mikrofon pa je omogočal komunikacijo tudi v zraku. Pogled z višine je bil čudovit. In zelen. Pilot mi je dodelil mesto kopilota in uživala sem, ko mi je razlagal, kakšno funkcijo ima kateri od gumbov in kaj merijo kazalci na urah. Spustil se je čisto blizu slapa in zdelo se mi je, da čutim vodo, ki bučno hrumi v prepad. Še tukaj se nisem mogla upreti moji obsedenosti s fotografiranjem, posnela sem celo krajši film. Ostali člani skupine, ki se za ta užitek niso odločili, so me nestrpno čakali in me napadli z vprašanji: “Te je bilo strah, je lepo, je bilo visoko, kaj vse si videla?” Skupaj smo najeli ladjico, ki nas je dve uri vozila po reki Katherine River in uživali smo v prelepem razgledu. Številni zalivi s peščenimi plažami vzdolž reke žal niso na voljo človeškemu uživanju. Na njih se sončijo sladkovodni krokodili. Po klifnatih stenah neredko polzijo slapovi in žuborenje ptičev ter vode nam je jemalo sapo. Po kosilu, izpod spretnih rok vodičev Joela in Earla, smo se zapeljali do prečudovitega slapa Edith Falls in se naplavali.

Darwin in Kakadu National Park, 25. 2.-2. 3.2005

S 1600 km v žepu smo dosegli Darwin. 120 km iz Darwina po Stuart Highway se na 19,804 kvadratnih kilometrih razprostira Kakadu National Park, kulturni in ekološki zaklad. Komercialni center Kakaduja je Jabiru, kjer smo prenočili v spalkah in si nabrali moči za naslednje tri dni hoje po parku. Ime Kakadu izvira od ljudstva Gagudja, ki bi naj na tem mestu živeli že 50,000 let. Kakadu National Park vsebuje tudi največjo koncentracijo skalne umetnosti na svetu, s približno 5000 slikami. Skalna umetnost je del aboriginske kulture in slike upodabljajo živali, lov, moža strele in še in še. Ogledali smo si Fogg Dam Nature Reserve, močvirnato pokrajino z bujnim rastjem lokvanjev in lilij. Tukaj danes živi “semi tradicionalno” življenje okoli 700 Aboriginov. Popolnoma prvotno in v celotni neodvisnosti pa danes ne živi več nobeden izmed njih, saj zemlja ne nudi več vseh virov, ki so potrebni za življenje. Ogledali smo si “Window on the Wetlands” – center, ki ponazarja ekosistem obalnega močvirja reke Adelaid, ene izmed osmih rek “Top Enda” – severnega severa Avstralije. Zanimivo je, da se teh osem severnih rek med Darwinom in Jabirujem v deževni sezoni od novembra do aprila zlije v eno samo poplavljeno pokrajino oziroma močvirje. V centru so nam predvajali tudi dokumentarni film o flori in favni parka Kakadu. Pot smo nadaljevali do Yurmikmik, od koder smo začeli naš treking v notranjost parka. Rastje je bilo gosto in meni tuje. Močvirnato. Jedli smo žive mravlje z zelenimi zadki, ki so imele okus po vitaminu C oziroma močni limoni. Vlaga je bila tukaj na celem mojem potovanju najvišja. Teklo je z nas in to v potočkih. Rešil nas je slap Yurmikmik, ki se je bohotil globoko med zelenjem sredi gozda. Naša malenkost je bila edina družba v tej prelepi naravi. Voda se preliva iz višje skodelice v nižjo in prav v vsakem bazenčku sem se kopala. Iz višjega sem opazovala prijatelje, ki so čofotali v nižjem in uživala vse od mraka. Zadnjih pet dni sva preživeli v Darwinu. V najboljšem hostlu do slej, Frogg Hall. Raziskovali sva mesto z vsemi lepotami, muzeji, galerijami, parki in sprehajalnimi potmi. Privoščili sva si krokodilji zrezek in noči preplesali na “avstralski” način, takšen način, ki ga moraš doživeti, da ga razumeš.

Singapore, Malaysia (Melacca, Kuala Lumpur, Teman Negara), 2. 3. – 8. 3. 2005

Pozno zvečer sva prispeli na letališče Changi v Singapurju. Mesto je pol ure oddaljeno od letališča, zato sva si pozanimali, kako najhitreje do tja. Prijazen uslužbenec letališča nama je priskočil na pomoč, ko sva si ogledovali plan mesta, da bi videli ,v katerem predelu je najin Hotel ter kako priti do tja. Po pol urni vožnji z vlakom sva torej prispeli na cilj. Tako sva lačni in dokaj utrujeni od leta in vožnje zavili v tajsko restavracijo, da poskusiva njihove dobrote. Že v Avstraliji so nama znanci povedali, da je 6 dni v Singapurju več kot preveč, tako sva se odločili, da ga pihneva čez mejo v sosednjo Malezijo.V Hotelu so nama dali vse napotke in tako sva se odpravili zgodaj zjutraj najprej do Jahor Bahru, kjer sva ujeli avtobus naprej do Melake. Melaka. Mesto je bilo ustanovljeno na začetku 15. stoletja in je bilo v tistih časih med najpomembnejšimi pristanišči Jugovzhodne Azije. Skozi stoletja so v njem svoje sledi pustili Portugalci, Nizozemci in Angleži, kar se danes najbolj vidi na zanimivi mešanici različnih arhitekturnih stilov. Videli sva ostanke cerkve Sv. Pavla, v kateri je pokopan Sv. Francis Xavier, najstarejši kitajski tempelj v Maleziji, Porta de Santiago. Uživali sva v kulturni spremembi in s široko odprtimi očmi vsrkavali življenje mesta. Ob 21. uri sva pot nadaljevali za Kuala Lumpur. Vožnja je trajala dve uri, tako da sva okoli 23. ure prispeli v prestolnico Malezije. Utrujeni sva odhiteli v hostel in hitro pod odejo. Zjutraj sva se prebudili že okoli 7. ure, se hitro pripravili in polni pričakovanja in radovednosti odhiteli raziskovati to mesto. Ogledali sva si poslovni del mesta, najbolj znano ulico, kjer najdeš nešteto nakupovalnih trgovin in butikov vseh znamk. Pogledali sva Sultan Abdul Samad Building, Centralni market, Chinatown, Merdeka Square Masjid Jamek Nacional Monument. Obiskali sva Hibiskusov vrt, kot tudi Orhidejin vrt. Ogledali sva si največji ptičji park Azije s fascinatnimi vrstami ptic in ostalimi tropskimi živalmi. Prav zanimivi so bili metulji, ki sva si jih ogledali v Metuljevem parku. Povzpeli sva se na najvišjo razgledno točko, kjer sva opazovali mesto kar iz ptičje perspektive s telekomunikacijskega stolpa imenovanega Menara. Zvečer sva se sprehodili po nočni tržnici v Kitajskem predelu mesta.

Nacionalni park Taman Negara

Odločili sva se, da se podava v eno izmed najstarejših džungl na svetu, in sicer v Taman Negara. Nahaja se na sredini Malezije in ima 9-krat velikost Singapurja. Predvsem pot do nje je bila zelo zanimiva, saj smo se do vasi v Taman Negara pripeljali z lesenim čolnom. Vožnja je trajala tri ure. Prav avanturistično doživetje. Predvsem naju je prevzela narava in tropsko rastje. Tako sva tri dni preživeli v džungli, kjer sva uživali v njenih lepotah, ob sprehodih in predvsem v okusni hrani, ki se je kar nisva mogli naveličati. Živalska zastopanost je bila bogata, prvič sva se med živali tega sveta srečali izven živalskega vrta.

Singapore

Singapur geografsko sestavljajo glavni otok in 58 veliko manjših otočkov. Leži le 1 stopinjo severno od ekvatorja in je od njega oddaljen le 137 km. Glavni otok Singapurja je 42 km dolg in 23 km širok, tako da ima celotno površino skupaj z otočki 646 kvadratnih km. Urbana naselja pokrijejo 50 % površine, 40 % površine pa je namenjenih parkom, rezervarjem vode, plantažam in vojski. Gozdovom je ostalo le se 4 % površine. Zaradi geografske lege ima Singapur tipično tropsko klimo. Temperatura se tako skoraj ne spusti pod 20 stopinj Celzija, niti ponoči, in se dvigne do 30 stopinj Celzija. Vlažnost pa je vedno okoli 75 %. A ne verjemite lokalnim legendam, ki pravijo, da dežuje vsak dan in včasih tudi mesece brez konca. Singapur ima namreč v povprečju le polovico deževnih dni na leto. Dež pa je ponavadi kratek, a močan. Državna politika je Singapur vedno promovirala kot mnogokulturno državo, kjer glavne tri skupine prebivalstva živjo v enakopravnosti in harmoniji, a se vedno ohranjajo svojo kulturno dediščino. Ogledali sva si Fontano zdravja, Harbour front center, Kitajski vrt, Indijski predel (kjer sva si ogledali številne templje) in Kitajski predel mesta, Parlament House, St Andrew`s Cathedral, Sultan Mosque, War Memorial Park, najbolj znano nakupovalno ulico – Orchard road. Še zadnjič sva si privoščili obilno večerjo okusne malezijsko-tajske-kitajske-singapurske-vietnamsko-korejske kuhinje in nazdravili na najino prelepo in nepozabno potovanje.

Nazaj domov, 9. 3. 2005

Ko noga noče prestopiti bele črte pred kontrolnim okencem na letališču in ko pogled nazaj meglijo solze ter ti “nekaj” govori: “Ostani.”, takrat veš, da se boš vrnil … Štirje meseci v Avstraliji, Novi Zelandiji in Maleziji so za mano. Za nama. Štirje nepozabni meseci. 9. marca sem polna čudovitih doživetij prispela domov, kjer je bil moj hripav glas priča, da sem lahko veliko povedala. Čeprav vem, da se “tistega” ne da povedati. To se da le doživeti. Presenečenje, najprej na letališču. Miha s šopkom rož in najdaljšim poljubom, kar sem jih kdaj doživela in s tistim darilom, ki šteje največ. Z ljubeznijo. Doma, pred hišo zbrani starši in sorodniki s sosedi. Šampanjec in napis: “Dobrodošla doma!” Zahvaljujem se svojim staršem, Mihcu, sorodnikom in prijateljem, ki ste me spremljali na vsakem koraku in me pričakali s toplim objemom. In me vedno spodbujali. Danes rada v roke vzamem didiridoo in se ob zvokih avstralske glasbe srečna spominjam malih skrivnosti velikega potovanja.

Konec