Resnične izpovedi

Otroci uživajo na počitnicah pri babici v Mariboru

Otroci so prvič odšli na počitnice k babici, ko so se prenehali dojiti. Gaja in Mija sta tako odšli pri 13., Jaša pa pri 17. mesecih. Bili so navajeni na mojo mami. Zelo jih ima rada, vedno se izjemno angažira okrog njih. Počitnice pri babici so zanje darilo, v Maribor gredo z največjim veseljem. Ko so bili majhni, je bila to sprva samo ena noč takrat, ko sva šla z Miho na kakšen dogodek. Včasih so pri babici prespali tudi, če sem se v Mariboru dobila s prijatelji in sem se vrnila sredi noči. Postopoma smo ta čas podaljševali in dekleti sta pri šestih, sedmih letih na počitnicah pri babici po teden dni.  

Babi Zdenka v svojem domu vedno pričara dobrodošlico za svoje ti vnučke.

Nikoli ni bilo nikakršnih težav in otrok ni mučilo domotožje

Najmlajši Jaša začne šele po treh, štirih dneh spraševati, kdaj bom prišla ponj. Pokliče me po telefonu in reče: ”Mami, pridi danes pome.” Odgovorim mu, da danes še ne bom prišla, da pa se bova videla že jutri. Razložim mu, da bo šel še enkrat spat in bova skupaj. Tako se pomiri in tega več ne omenja.

Tja gredo zelo radi, saj imajo moji starši hišo, kjer živi tudi bratrančeva hčerka, ki je približno takih let kot najini otroci. Z njo se zelo dobro razumejo. Babica se zelo angažira okrog njih. Tam doživijo malce bolj umirjeno dinamiko življenja. Opaziti je namreč, da ima babica več časa, da se jim posveti. Pred hišo je vrt, imajo mačke, otroci lahko opazujejo ribe, zato jim ni nikoli dolgčas. 

Dedi bine, varuška nekaj dni na morju, ko je bila Gaja dojenčica.

Če sem iskrena, se imava super, ko jih ni

Svoje otroke imava najraje na svetu, ampak obenem imava rada tudi drug drugega in sama sebe, zato sva kdaj pa kdaj rada tudi sama. Preprosto veva, da če nisva midva, če ne bova skrbela zase, jim ne bova mogla dati vsega. Meniva, da je zdravo za otroke, da se ”odcepijo” od staršev in so samostojnejši. Potem smo še raje skupaj. Včasih sva zelo utrujena in izčrpana, zato nama pride prav, da gredo otroci na počitnice k babici. Pri drugih osebah ne prespijo, zaupava jih le še varuški Urši. Gaja in Mija sta le enkrat prespali pri prijateljicah iz vrtca. In ja, ni nama težko, ko sva ločena od njih. Meniva, da smo vsako leto v povprečju med 90 in 120 dni skupaj na dopustu in potovanjih. Takrat sva z njimi 24 ur dnevno in to je zagotovo več v primerjavi z ostalimi družinami. Če v celem letu pridejo trije tedni (razdrobljeno, po en dan ali več), ko sva od njih ločena, nimava slabe vesti. Saj vem, da so v varnih rokah moje mame, atija ali Urše. Takrat se z njimi tudi po telefonu ne slišiva. Njim se nikakor ne ljubi govoriti z nama, medtem ko moja mami pravi, da jih to samo še dodatno vznemiri. Tako je bilo predvsem, ko so bili mlajši. Mija se sedaj že zelo rada pogovarja, pri tem ne ”tečnari”, ampak pove, kaj vse je počela in kam vse bo še šla. Vedno na hitro zaključi, da se ji mudi. 🙂 Videoklicev ne uporabljamo.

Pomembno nama je, da imajo pristne in ljubeče odnose s starimi starši

Vsa bitja potrebujemo najprej občutek varnosti in želiva si, da je ta varnost širša, kot jo lahko dasta le mama in ata. Predvsem zato, ker se nama lahko kaj zgodi, ker jim drugi dajo drugačno širino, nekaj, kar midva počneva drugače, pokažejo drugačno dinamiko življenja, podarijo nova znanja, drugačne običaje. Prepričana sva, da je to povsem praktična priprava na življenje, da se spopadejo z različnimi karakterji. Vedno jim rečem: ”Šef je tista oseba, pri kateri si v varstvu.” Nikoli se ne vtikam, ali jim je babica dala to ali ono jesti, ali jih je tako pokrila, kot jaz želim, ali jih je tako oblekla, kot si mislim jaz. Če so tam, 150 kilometrov stran od mene, menim, da nimam nobene pravice vtikati se v potek njihovega dneva, kaj bodo in česa ne bodo počeli. Mama me vedno vpraša, ali morajo vzeti kakšna zdravila ali vitaminske dodatke. ”Ali še uporablja otrok pleničko? Ali popoldne še spi?” Te informacije ji podam, ostalo je prepuščeno njim.

Babi skrbi, da so otroci veliko na svežem zraku in da ne zmanjka zabave.

Pri babici ne veljajo enaka pravila kot doma

Gajo in Mijo je babica že čuvala skupaj. Zdaj, ko imava še Jašo, redkeje čuva skupaj obe. Prejšnji mesec so bili pri njej vsi trije en teden. Po navadi pa ima babica enega tri dni, potem k njej pride drugi za tri dni in nato tretji.

Pri babici veliko kolesarijo in se igrajo zunaj. Zelo pogosto gredo na Pohorje. Seveda jim dovoli pogledati tudi kakšno risanko več. Kuha jim jedi, ki jih imajo najraje. Mnogokrat rišejo, ustvarjajo, berejo, plešejo, imajo zabavo v pižamah …

Jaz ne morem postavljati pravil, kako se bo moja mama vedla z mojimi otroki. Pravzaprav dela meni uslugo. Pravila morajo biti takšna, da se ona počuti v redu in da ima dobro komunikacijo z njimi. Ne jeziva se, ko pridejo ”razvajeni” domov. Škoda je le, da se ne držijo tega, da ne smejo jesti veliko sladkega. Imajo namreč atopijski dermatitis in če se tega ne držijo, se jim koža poslabša. In ko pridejo s počitnic, je to možno opaziti fizično. Duševno pa so zelo izpolnjeni in srečni, zato je treba to vzeti v obzir in kot kompromis. Mogoče starejši ljudje to težje razumejo. Na voljo imajo manj časa z vnučki in jim želijo ugoditi. Otroci seveda tudi bolj pritiskajo nanje, ker niso tako strogi in ne vztrajajo pri svojem. Zato to tudi ni takšen greh. Prepričana sem, če bi šlo resneje za življenje, je moja mama zelo odgovorna in ne bi naredila ničesar, kar bi jim hudo škodovalo. Seveda jih razvaja, tam ne pospravljajo, ne sesajo, ne odnašajo smeti, ampak nič hudega. Tudi jaz sem imela svojo babico najraje na svetu, pa pri njej nisem niti z mezincem mignila. Točno veš, kaj ti nekdo da, kaj ti nekdo drug da, kdo so starši. In to je povsem sprejemljivo. Nikakor se ne vmešavava v vzgojo. Še enkrat, da poudarim – ko so pri nekom drugem, veljajo njegova pravila, in ne najina, saj jih on čuva. Nikakor ne morem zahtevati, da nekdo počne točno tako, kot jaz hočem, zato navodil ne dajem.

Na počitnice v Maribor se vedno peljejo z vlakom

Moj oči nima avtomobila in je že upokojen. Vožnja z vlakom je otrokom pravo doživetje. Med potovanjem se takrat veliko pogovarjajo, rišejo, jejo, grejo vmes na stranišče … In imajo čisto vso dedijevo pozornost. Tako smo navajeni, da dedi pride z vlakom v Ljubljano in je pri nas kakšen dan. In potem skupaj z njim odpotujejo z vlakom v Maribor. Izjemno ga ubogajo. Sploh se o tem ne pogovarjamo, samoumevno je, da otroci ubogajo odraslo osebo.

Otroci zelo dobro poznajo Maribor. Bili so že ničkolikokrat na Pohorju, pogosto so se sprehajali ob Dravi. Vedo, kje je pekarna. J Na Pobrežju poznajo vsak kotiček in jim je mesto zelo všeč. 

Z babico in dedkom še žal niso šli na daljše počitnice. Mija je sicer že izkusila, kako je letovati z babico. Mami smo za rojstni dan kupili počitnikovanje na morju in smo v ”paket” vključili tudi Mijo. 

Kako pogosto pa so vaši otroci pri starih starših? Prespijo kdaj pri svojih prijateljih?