Naši prvi dnevi v Salvadorju
Že kmalu po preselitvi v Salvador, sem se vam javila na Instagramu. Kaj vse sem vam zaupala v eni uri? 🙂 Kako sem doživela Salvador v prvih dneh?
Svoje javljanje v živo sem začela sredi belega dneva v Salvadorju, ob 13. uri, medtem ko je bila v Sloveniji ura 21.00. To je bil šele četrti dan naše velike spremembe. Prispeli smo ponoči v nedeljo. Strnila sem svoje prve občutke, svoje prve dobre in slabe vtise o novi deželi.






Zakaj smo odšli v Salvador?
Preteklo leto smo intenzivno načrtovali potovanje okrog sveta. O tem priča tudi tetovaža na moji roki – simbol naše odločitve. Odhod je bil predviden konec junija 2023. Naše intenziven priprave so potekale devet, deset mesecev. In selitev v Salvador je za nas tako ”mala malica”. Pot okrog sveta namreč bi pomenila nenehno premikanje, iskanje namestitev, menjavo klime (na primer z Aljaske v Čile, iz nižin v visokogorje). Potovali bi s predelanim kombijem, kar pomeni, da bi ogromno potovali. Pot bi bila naporna, šolali bi otroke na domu, kar pomeni, da bi bila jaz ”učiteljica” na poti, zraven pa bi še vedno vodila najina podjetja in ”blogala”. Vse skupaj bi bilo mnogo bolj komplicirano in težje, obenem tudi naporno tako za naju kot tudi za otroke.
Ko pa je prišla poslovna priložnost, povabilo (Miha se že leta ukvarja z mobilnimi plačili, finančnimi rešitvami), da storitev, ki jo izvaja v Sloveniji, širi tudi v Salvadorju, sva pretehtala vse prednosti in slabosti tega. Vedno smo si želeli živeti nekje drugje, izkusiti nekaj novega, zato sva spoznala, da je to krasna priložnost. Na pot okrog sveta še vedno lahko gremo, naši načrti ostajajo. Preprosto bomo ”iz predala” potegnili vse in nadaljujemo od tam, kjer smo pustili naše načrte. No, povabilo je prišlo zadnje dni marca. In časa za spremembo načrtov nismo imeli veliko, saj smo junija že tu v Salvadorju, kot vidite. Dejansko pa tudi priprav ni bilo veliko. Vedeli smo, da bomo hišo oddali, kot bi tudi storili, če bi šli na pot okrog sveta. In to smo tudi storili. Je v dobrih rokah, dejansko pa smo jo pred oddajo popolnoma spraznili in generalno očistili. Hihihi, seveda ni bilo treba storiti veliko, le umili smo okna, posadili nove rožice, pokosili travo … Nekaj škatel osebnih dokumentov, albumov, spominkov smo shranili pri mojih starših v Mariboru. Preden smo odšli, sem naredila garažno razprodajo in sem večino naših stvari (vsa kolesa, igrače, knjige, belo tehniko, oblačila, čevlje, česar ne bomo potrebovali v vročem poletju) prodala. To je bila velika garažna razprodaja, ki je v Domžalah potekala tri, štiri dni. Ostalo nam je natančno 20 kovčkov vsega, kar smo vzeli s sabo. To so oblačila, obutev, kozmetika, šolske potrebščine, knjige, igrače, družabne igre, dokumenti, vse, kar potrebujeva za delo, računalniki, bela tehnika. S sabo smo vzeli stvari, na katere sem navezana in jih rabim. To smo zavili v brisače in spakirali v kovček. Teh aparatov ni treba prijaviti na carini. To ni ročna prtljaga, ampak prtljaga, ki jo oddaš na letalo. Nihče ni nič vprašal in vse je prispelo v brezhibnem stanju.



Pot …
Sama sva poiskala letalske karte pri letalski družbi Iberia. To je španska letalska družba, ki leti na ta konec sveta. Že večkrat smo bili v okolici, v Kostariki, Panami in Nikaragvi, zato veva, da so letalske karte na njihovi strani najcenejše. Ker smo mi doplačali prtljago, in sicer na vsakega od nas petih še dodatne tri kovčke, je karta stala 1.500 evrov. Dobiš jo tudi za 800, 900 evrov, če imaš srečo, kajti pot je resnično dolga in s prestopi.
Še preden pa smo odrinili na pot, so nam prijatelji in sodelavci priredili čudovito poslovilno zabavo. Hvaležna sem vsem 80 prijateljem, sorodnikom, sodelavcem, ki so prišli, nas objeli, nam izrekli lepe želje. Zelo veliko nama je to pomenilo. Pridružili so se nam tudi otrokovi prijatelji in bilo je zelo lepo. Ko smo se poslovili, smo odšli naravnost na letališče. S sabo sem imela veliko vrečko, v kateri sem imela rjuho, ki sem jo položila na tla. Nanjo smo položili obleke, ki smo jih slekli. Pred potovanjem smo se namreč preoblekli v udobna oblačila. Na hitro smo se umili, jaz sem si odstranila ličila. Vse stvari smo spakirali nazaj v vrečko in jo predali sodelavcem s prošnjo, da ta oblačila oprejo in nam jih nekega dne prinesejo v Salvador. Vsa prtljaga nas je čakala v našem kombiju. Naš taxist, ki nas pogosto vozi, je prišel naspan in spočit točno ob 1.00 ponoči v Minicity. Odpeljal nas je do Benetk. Tam smo bili ob 4.00. Nekaj minut čez 6. uro smo imeli predviden let v Madrid. Tam smo morali na naslednji let nekaj časa čakati. Od tam smo leteli v Gvatamalo 15 ur. Tam smo spet nekaj časa čakali in nato smo leteli še eno uro do Salvadorja. Celotna pot je trajala 28 ur. Večino časa smo spali, nismo imeli nikakršnih težav. Vseh 20 kovčkov je prišlo nepoškodovanih, nič ni bilo polito, zlomljeno. Ko smo stopili na letališču v glavnem mestu San Salvador, sta nas tam čakala velik kombi za 20 kovčkov, in še en kombi. To so organizirali Mihovi poslovni partnerji. Do hiše smo se vozili eno uro. Želeli smo, da smo v hiši sami, ko pridemo. Tam ni bilo nikogar, tudi naša pomočnica ni bila v hiši. V majhnih nahrbtnikih sem imela pripravljene pižame, zobne krtačke in šampon. Ničesar nismo iskali v kovčkih, ampak je bilo to že vnaprej pripravljeno. Oprhali smo se in zaspali. Jaz sem takoj ujela ritem in sem neprekinjeno spala 12 ur. Miha in otroci pa so vstali že ob treh ponoči in so se nekaj dni lovili z ”jet lagom”.
Birokracija …
Ker Je Miha v Salvadorju poslovno, je s pomočjo partnerjev poiskal odvetniško pisarno, ki se ukvarja z naslednjimi zadevami: iskanjem primernega avtomobila, ureditvijo prepisa avtomobila, zavarovanja avtomobila in ureditvijo stalnega prebivališča. Kot turist lahko v Salvador in okoliške države prideš brez vize, potrebuješ le potni list, ki ti mora veljati še šest mesecev po vrnitvi domov. Ne potrebuješ cepljenja. Moraš pa imeti urejeno zdravstveno zavarovanje, ker tukaj so zdravstvene ustanove, ampak so storitve za tujce zelo drage.
Kaj vse smo še morali urediti?
– na upravni enoti javiti novo začasno prebivališče v tujini – vloga (https://e-uprava.gov.si/si/podrocja/vloge/vloga.html?id=1184).
– pridobiti mednarodna vozniška dovoljenja (na AMZS)
– uredit mobilne pakete za tujino in eSIM zato, da lahko v Salvadorju damo v telefon novo, fizično, njihovo SIM, hkrati pa nam deluje tudi naša telefonska številka
– pridobiti dokumente: rojstne liste, poročne liste, potrdila o nekaznovanosti – ti dokumenti morajo bit overjeni z apostili
– pridobiti kopije spričeval, priporočilno pismo s strani šole in sodne prevode za vse to
– pridobiti dokument, notarsko overjen, da lahko Jure in Živa prečkata meje sama (pot do Salvadorja) in pa sama z očetom
– imeti veljavni potni listi
– dobiti preventivno seznam konzulatov (ker naših skorajda ni), drugih evropskih konzulatov, na katerih lahko potem Slovenci urejamo stvari



Izbira hiše
Tukaj ni na voljo veliko hiš za najem. Ponudba je ožja, saj naselij, ki bi bila primerna, urejena in dovolj varna, ni veliko. Ker povpraševanja ni veliko, tudi posledično ni veliko ponudbe. Še dve leti nazaj je država veljala za najnevarnejšo državo na svetu po številu umorov, zato tudi ni masovnega priseljevanja tujcev v te kraje. To se počasi spreminja. Prihaja tuji kapital, investitorji in vse se zelo hitro razvija. In verjetno bo posledično ponudba hiš tudi zrasla. Ko je Miha pred dvema mesecema odšel, da bi preveril, kako je v Salvadorju, je navezal stik z agencijo in drugimi tujci, ki živijo v najeti hiši. Z njihovo pomočjo si je ogledal nekaj hiš in med njimi izbral takšno, da je primerna in je v varnem okolju, predvsem pa, da je v bližini šole. Če bi se morali voziti na drugo stran mesta, ki ima 2,6 milijonov prebivalcev, bi se lahko zjutraj vozili tudi eno uro in 30 minut. Ker pa se šola začne že ob 7.15, bi morali v takšnem primeru otroke zbujati pred peto uro zjutraj.



V glavnem, hiše imajo zasnovano enako arhitekturo. Grajene so prav tako, kot lahko vidite v mehiških nadaljevankah. Na sredini je odprtina, vidiš nebo. V večjih je to namenjeno tudi vrtu, v manjših, do 300 m2, pa je to namenjeno sušenju perila. V osrednjem delu je vedno pralnica. Tu se nahajata dva velika korita, v katerih najprej perilo namočijo, ročno podrgnejo. Vse hiše so spredaj, na ulici, zagrajene. Okna ne gledajo na cesto. Z avtomobilom se zapelješ v garažo in vrata se zaprejo. Nobena hiša ni obrnjena proti cesti, tam ni vrtov, odprtega vhoda. Ulica je pravzaprav ena sama dolga stena, saj so vsi vrtovi na notranjo stran, zato je zelo mirno in sosedov sploh ne vidiš. Hiše imajo na zgornjem delu žičnate varnostne ograje. Tudi v revnejših predelih je okrog hiš zaradi varnostnih razlogov napeljana bodeča žica. Naša vrata so močna, železna s tremi ključavnicam. In skozi ta vrata se pride v garažo. Zraven je vhod v samo hišo. Pred hišo so veliki kovinski koši, v katere odlagaš svoje smeti, katere oni potem dvakrat do trikrat tedensko pobirajo. V naši hiši, ko vstopiš, še ena odprtina. Tam imamo rože. Rože, ki rastejo v hiši. Najprej je v hiši sprejemnica, kjer lahko odložimo ključe. V zgornje nadstropje pa od tu vodijo stopnice. Na desni strani je glavni prostor – dnevna soba. Kuhinja je precej velika, opremljena z vsemi vgradnimi aparati. Nismo pa imeli krožnikov, posode, kuhinjskih krp, pribora, vaz … Zato smo prva dva dneva vse popisali, kaj potrebujemo, in se nato odpravili v trgovino. Zadaj za hišo so zelenica, kotiček za žar, palme, rože, velika steklena miza in sedežna garnitura. V najem hiše je vključen tudi vrtnar, ki pride enkrat tedensko poskrbeti za zelenico. Okrog je visok zid, kar pomeni, da je tudi zadaj za hišo popolnoma varno. Vsako jutro k nam pridejo velike papige, ki se usedejo čisto blizu nas. Obiskujejo nas tudi žabe in druge ptice. Ugotovili smo, da našega hišnega ljubljenčka, kunca, nikakor ne smemo pustiti zunaj, ker preletavajo tudi ujede in orli. Pred hišo imamo tudi velik bazen, ki smo ga kupili v njihovi trgovini, ki zelo spominja na naš Bauhaus. V otroških sobah so zelo visoki stropi in so zelo prostorne. V vsaki sobi sta dve postelji. Na voljo imamo tako štiri postelje. To so tipično ameriške postelje – vzmetnice so trikrat višje v primerjavi z našimi in dvakrat so širše od naših, zato lahko na eni postelji spita dve osebi. Za vsako sobo smo dokupili dve pisalni mizi. Vsak otrok ima svojo, ena pa je rezervna. Skozi okno se vidijo palme, drevesa, zelenica … Zraven hiše je še prizidek, v katerem biva naša gospa Trixy. V njem ima svojo sobo in kopalnico. Spodaj v hiši je še ena velika soba za goste, ki ima posteljo, veliko omaro, vrt in še kopalnico. Poleg tega je v zgornjem nadstropju še ena dnevna soba. V hišah so namreč vedno dve dnevni sobi, ena je spodaj, ena zgoraj. Vsaka soba ima ločen garderobni prostor. Spalnica je tudi ogromna in ima svojo kopalnico, vgradne omare.





Šole
Šol je veliko, ampak za tujce so najbolj primerne tri, in sicer ameriška, britanska in katoliška.
Z Miho sva se odločila, da bosta hčerki obiskovali Academio Británico Cuscatleco, ki je uveljavljena in zelo cenjena mednarodna dvojezična šola, ki jo obiskuje približno 1300 učencev. Da bi dobila še nekaj zanimivih informacij o njej, sem naredila intervju z gospodom Stephenom Lango, direktorjem šole. |
Katoliška šola nama ni bila všeč, ker ločujejo fante in dekleta. Ameriška in britanska šola sta zelo primerljivi, zelo podobni, tudi cenovno. Pouk poteka v angleškem jeziku. Šolo obiskuje več kot 90 odstotkov domačinov oz. otroci iz premožnejših družin, kateri govorijo španski jezik, svoj domač jezik. Ko bodo otroci stopili iz razreda, na igrišče, stranišče, izlet, obiskali rojstnodnevno zabavo, bodo med sabo govorili španski jezik.
Temperature
Ko sem stopila z letališča na prosto, sem začutila zelo topel zrak, ampak ni bilo tako vroče kot poleti na Hrvaškem. 26, 27 stopinj Celzija zvečer, povsem vzdržno. Dejansko smo 600, 700 metrov nadmorske višine. Če bom tukaj trenirala tek, mi bo v Ljubljani šlo odlično. Saj veste – če na višini treniraš, si v boljši formi. 🙂 Tukaj je večna pomlad. Trenutno smo v deževnem obdobju. Tako je pol leta. To pomeni, da vsak večer ali ponoči dežuje. To je super, saj takrat spimo. V sanje nas popelje dež. Druga polovica leta je nedeževno obdobje, ko je malo bolj vroče, ampak ne dežuje. Celo leto je toplo.
Najprej sem opazila ”cvetličarno” v naravi. Veliko je rož. Vse je zeleno. Domačini so zelo prijazni, vendar niti besede ne razumejo v angleščini. Brez španščine bi tu ”nastradali”. Zato se bomo še naprej pospešeno učili španskega jezika. Še vedno bova nadaljevala s tečaji pri Language Magic Advantures. Tudi s pomočnico Trixy bomo vadili, saj ona tudi ne zna angleškega jezika. Jezik bo za nas edini, a največji, izziv preživetja v Salvadorju. Jezik bo naša največja ovira tukaj.
Opazila sem tudi, da imajo povsod prižgane klimatske naprave. V avtomobilih, taxijih, pisarnah, bankah, trgovinah … Povsod je ledeno. Če ne bom nosila jopice s kapuco, bom čez tri dni dobila angino. Vsi spijo v ledenih sobah, mi absolutno tega ne bomo prakticirali, ker nismo tega navajeni in ni tako vroče sploh. Zvečer je okrog 25, 26 stopinj Celzija, proti jutro se še shladi, zato ni potrebe, da bi imeli prižgane klimatske naprave.
Ceste
Takoj, ko smo se začeli voziti, sem ugotovila, da je popolna tema. Ceste niso osvetljene. Ni obcestne razsvetljave. Poleg tega vsak tretji avto nima vključenih luči. Očitno to ni zakonsko določeno. Ležeči policaji so zelo visoki na cestah. In ker je bilo zelo temno, je bilo treba pozorno gledati na cesto. Vozijo po isti strani ceste kot mi in popolnoma mirno. Tukaj ne trobijo drug drugemu (kot na primer v Kairu, Egiptu, Italiji). Kolesarjev še nisem videla. Je pa prisotno kar nekaj motoristov na cestah. Videla sem tudi že njihove avtobuse, na katerih je ogromno potnikov.



Voda
Voda ni pitna, zato smo kupili balon vode. Vsak dan pozvonijo na vratih in ti ponudijo balon vode, zato nam zaradi tega ni treba v trgovino. Trixy smo dali denar in to bo urejala ona sama.


Varnost
Varnost je prva zadeva, ki sva jo raziskala o Salvadorju.Klicala sva vse znance, ki so tukaj bili, turistične agencije … da sva dobila prav informacije. Do 1. 6. 2019, štiri leta nazaj, je veljala za najnevarnejšo državo v svetovnem merilu. Zgodilo se je več kot 300 umorov dnevno, vendar se je vse skupaj dogajalo med tolpami. In slednje so ”maltretirale” vse male podjetnike, jih izsiljevali, napadali. Na delu sta bili dve tolpi MS13 in Bario18. To sta bili dve najhujši tolpi na svetu. In v tistem času, mislim, da ne bi šla v Salvador. Toda, 1. 6. 2019, je nov predsednik Nayib Bukele prišel na oblast in do danes je poslal v zapor več kot 100.000 kriminalcev. Vsakdo, ki ima tetovažo kot znamenje te tolpe, gre v zapor za 40 let, ne glede, kaj je ali ni naredil. Umori so se zmanjšali za 75 odstotkov. Zadnje pol leta ni bilo umora. Aktiviral je več tisoč vojakov in je ”pospravil” kriminalce za zapahe. Zgradil je številne zapore. Najhujši zapor sprejme 45.000 ljudi, v eni celici jih je 100, imajo pa dva umivalnika in dve stranišči. Dobijo 1300 kalorij dnevno za uživanje. Kar pomeni, da bodo ”shirali” zaradi bolezni, slabe prehrane, tudi med sabo se bodo ubili.
Na večerji z Mihovimi poslovnimi partnerji v restavraciji smo se pogovarjali z lastnikoma. Sta veliko mlajša od mene in sta nama povedala, da je razlika črno-bela. Sedaj se počutijo varno, v predelih, kjer včasih nisi mogel biti zunaj, se danes vsi prosto sprehajajo, tečejo, sprehajajo kužke … Pred vsakim nakupovalnim centrom, banko, šolo, povsod, kjer se zbira več ljudi, stojijo oboroženi vojaki. Gledajo kot sokoli. Imajo visoke stolpe, kot jih lahko vidimo na plažah, in gledajo ter nadzorujejo dogajanje. Zaenkrat me ni bilo strah. Nikjer nisem opazila napetosti.
Avtomobil imamo takšen, da se avtomatsko zaklene, ko speljemo. Ima zatemnjena stekla. Šla sva tudi na tečaj intenzivne samoobrambe. Ponoči se ne nameravamo sprehajati po predelih, ki jih ne poznamo. V navigacijo smo si označili, kam ne smemo iti. Naša soseska, kjer živimo, je velika približno kot Šiška v Ljubljani in povsod so nameščene kamere. Povsod so tudi varnostniki. V naselje prideš samo s posebno izkaznico, s katero dokazuješ, da si prebivalec te četrti. Če nekdo želi priti k meni na obisk, me pokliče varnostnik. Povedati moram, kdo pride k meni. Samo, če smo dogovorjeni ob točni uri, lahko pridete k nam. Drugače ni mogoče vstopiti v to četrt.
Tudi šola je varovana in je samo nekaj minut stran od naše hiše. Tudi tu so posebna vrata. Vanjo se vstopi s posebnimi izkaznicami.
Varno smo se počutili tudi na tržnici. Vsi so bili prijazni. Torbico sem držala, jo imela na očeh, mobilnega telefona nisem kazala naokrog. Nismo ”mahali” z denarjem. Ne razlikuje se preveč, če državo primerjam s tistimi, katere sva že popotniško obiskala (Indijo, Nikaragvo, Kostariko, Panamo). Povsod smo bili previdni. Otroci so vedno zraven. Zanimivo je to, da sva jima toliko razlagala, da resnično pazijo, da se ne oddaljijo od naju.
V četrti, v kateri živimo, so parki, igrala, fitnes. Vse je v tej veliki ”Šiški” za dnevno rutino, dnevne sprehode po šoli. Vse je pod kamerami. Tu živijo Američani, zraven je tudi ameriška ambasada. Tu so premožnejše družine. Smo v svojem varnem ”balončku”.






Hišne gospodinje
Mislim, da bi njihovo prisotnost morali uvesti povsod po svetu. Sploh si ne predstavljate, koliko stresa, živčnosti, družinskih prepirov preprečijo. V revnih državah … Ko smo bili pri prijateljih v Afriki, Namibiji, tukaj, velja – bolj kot je država revna, bolj imata srednji in višji sloj pomoč gospodinj. Ponekod imajo dve, tri, štiri, pet hišnih gospodinj. Mi smo z našo Trixy ”zadeli na tomboli”. Pri nas smo navajeni krožnik z mize samostojno pospraviti. Mi ne mečemo na tla umazanega perila. Pri nas ni vse razmetano. Otroci sami skrbijo za red in čistočo svojih sob. Tako da hišna gospodinja ni zato tukaj. Šola se začne ob 7.15, kar pomeni, da je treba iti od doma ob 6.40, 6.45. Vsako jutro je treba otrokom skuhati kosilo. To pomeni, da bi morala jaz vstajati ob 5. uri. Morala bi jih pripraviti za šolo, jim pomagati pri tem, da vse vzamejo s sabo. Povrh tega bi jih morala odpeljati v šolo. Toda zjutraj, med osmo in 12. uro lahko tudi jaz ujamem slovenski čas in moram delati. To je čas, ko moram poskrbeti za javljanje, ”bloganje”, odnose s partnerji, Minicity. Tudi jaz moram ”oddelati” svoje. Celo jutro pa bi brez gospodinjske pomočnice porabila za gospodinjska dela. Ko pa bi se v Sloveniji začela noč, bi jaz lahko šele začela delati službene obveznosti. To se ne bi izšlo. Hišna gospodinja za cel mesec stane med 200 in 400 ameriškimi dolarji. To je odvisno od tega, ali dela tudi za praznike in vikende. Trixy je dve do tri leta starejša od mene in ima družino. Ima tri odrasle otroke in dva vnuka. Živi pet ur stran od nas v vasi. Tako da v petek zvečer gre na pot. Potuje pol noči, da je za vikend z družino. V ponedeljek ob treh zjutraj pa odpotuje nazaj k nam. Zato je za vikend prosta. Če bo treba, bo imela tudi dodatno kdaj prost dan. To je že peta generacija – že njena prababica, babica, mama .. so bile hišne gospodinje. Za njih je to cenjeno delo. Za tiste gospe, ki so hišne pomočnice, velja, da imajo visoke sposobnosti, da so nadstandardno usposobljene, da so pogumne, da so iznajdljive, da znajo delati s tujci, da znajo biti nevidne, a vendarle živijo tukaj. Trixy bomo vzeli s sabo tudi na naše prvo potovanje. Predlagali smo ji, če bi bila za to. Oči so ji zažarele, saj v življenju še ni stopila iz te države. Ni še videla morja. Šla bo z nami na pot. Skuhala nam bo kosilo, ostali čas pa bo uživala na plaži. Ko bomo šli na potovanje sami, je ne želimo ”ogroziti”, da 14 dni ne bo dobila plače. Tisti čas, ko nas ne bo in bo ona šla domov, ji bomo dajali polovično plačo, da bo mirna.




Cene za njihovo delo so smešne, njihove sposobnosti pa so takšne, da bi vse slovenske mlade in starejše punce poslala v neko šolo. Izredno so hitre. En dva tri operejo, pomijejo, skuhajo. Sploh ne veš, kdaj se vse skupaj to odvija. Vse se dogaja tiho. Ves čas se smeji, je dobre volje. Mislim, da bomo s Trixy postali prijatelji. In ko se bomo vrnili domov, bo zagotovo ona naša druga ”Urša”. Zagotovo jo bomo še kdaj obiskali. Imam pa občutek, da bo tudi ona videla Slovenijo.
Naš strošek Trixy bo približno 250 evrov mesečno. Najbolj pomembno mi je bilo, da ji povem, da otroci ne smejo postati razvajeni. Za njimi ne sme pobirati igračke, odnašati njihove krožnike z mize. Mislim, da to ni ”zdravo”. Nekega dne bomo prišli nazaj, kjer ne bodo imeli gospodinjske pomočnice.
Odgovorila sem tudi na nekaj vprašanj, ki ste mi jih zastavili med javljanjem.
Ali bosta Mihova otroka živela pri vas ali bosta prišla na počitnice?
Mihova otroka sta stara 14 in 17 let. Obiskujeta še osnovno in srednjo šolo. Živita z mamo. Ne bosta živela v Salvadorju. Prišla bosta na počitnice. (Zdaj sta že pri nas. :)) Tu bosta preživela poletje, potem pa prideta spet za novo leto in naslednje počitnice. Miha bo vmes, na dva do tri mesece, hodil domov. Količinsko dni bomo skupaj, kot bi bili doma. Težko bi bilo, če bi živela tu, res zaradi šole, ker sta v višjih razredih, in ker je njuna mami v Sloveniji.
Zakaj ste izbrali ravno to državo?
Zato, ker je tu prišla poslovna priložnost. Države nismo izbrali mi, ampak država je izbrala nas. Zaenkrat smo se preselili za 14 mesecev. Naslednje leto aprila se bomo odločali, kako naprej. To je odvisno od poslovnih rezultatov, našega počutja, zadovoljstva v šoli. Ko sem se na Instagramu javila, smo bili v Salvadorju šele četrti dan in je bilo težko predvideti, kako bo.
Imate komarje?
Komarjev ni. Mene vedno najdejo, ampak trenutno nisem videla nobenega.
Če bi šli okrog sveta, bi šla starejša otroka z vami ali samo delno?
Enako, samo delno. Povedala sem zgoraj, zakaj bi bilo tako.
Kako so otroci prenesli selitev?
Otroci so prenesli selitev super! Mislim, da ne dojemajo. Za njih so zdaj počitnice. Tu je krasno. Toplo je, imamo bazen. Imajo nove igračke. Hrana je super. Kunca so dobili. Svojega prvega hišnega ljubljenčka. Za njih se bo realno življenje začelo, ko bo šola.
Boste finančno na plusu?
Ja, finančno bomo na plusu, zagotovo. Nepremičnine doma smo oddali. Nadaljujemo s posli v Sloveniji in dodajamo poslovanje v Salvadorju.
Kakšni so najemi hiše?
Najemi hiše so različni. Stanejo od 1.500 do 2.000 evrov, pa tudi do 10.000 evrov. Naša je pri spodnji sredini. Ne rabimo večje hiše. Ne rabimo niti novejše hiše. Ta je krasna. Ima približno 200 m2.
Ali ste imeli tesnobo pred selitvijo?
Ne, nič. Usedli smo se na letalo. In šli domov.
Koliko časa se učijo španskega jezika otroci?
Španskega jezika se učijo že precej let. V Sloveniji smo imeli za varuški dve sestri, native govorki, Mehičanki. Njuna mama je Mehičanka. Enkrat tedensko so naši otroci preživljali čas z njima in govorili samo španski jezik. Otroci znajo špansko govoriti bolje kot jaz.
Kdaj se začne šola?
Šola se začne tukaj že 15. avgusta in se konča na začetku junija. Imajo pa več počitnic, in sicer 75 dni.
Kako je selitev vplivala na vajin zakon?
Pojma nimam … Kregala se bova še naprej. Rada se bova imela še naprej. Mislim, da tega državne meje ne morejo preprečiti. Super. Nič posebnega.
Ali ima Trixy tudi takšne standarde čistoče kot ti?
Ja, lahko rečem, da ja. Oblačil ne zlaga tako na črto in po barvah kot jaz, zato bom to počela sama. Kupili smo ji čistilni aparat Kärcher, sesalnik, likalno postajo Philips, široko likalno desko … Težko pa je ohranjati dom tako čist kot v Sloveniji, ker je celotna hiša odprta. Ima dve luknji, kot sem dejala. V bližini je vulkan in prah gre na vse strani. Je seveda mikro, ampak ga vseeno čutiš na tleh. Kljub temu da tla pobrišeš, čez štiri ure imaš lahko umazana stopala, če hodiš bos.
Ali boš pokazala ”Šiško”?
Ja, bom posnela okoliš in hiše. Opazila sem, da na otroških igriščih ni staršev. Otroke na igrala peljejo hišne gospodinje. Jaz se bom temu izogibala, kvečjemu upam, da bom imela več časa za otroke in jih bom jaz vozila vsepovsod naokrog. Hišne gospodinje tu tudi sprehajajo pse.
Kako sta selitev sprejela moževa otroka?
Selitev sta sprejela zelo zrelo. V redu. Izjemno sta se veselila, da prideta v Salvador. Dnevno se slišimo z njima. Tudi prej se dnevno nismo videli. Živa bo stara 17 let. Saj se spomnite, ko ste bili sami 17 let, ali ste želeli videti atija vsak dan ali ne. 🙂 No, mene so pri teh letih bolj zanimali fantje, zabave. Pomembno je, da imamo kvaliteten odnos z njima, da se vsak dan slišimo ali online vidimo.
Ali so otroci dobri plavalci?
Otroci so dobri plavalci. Plavalno šolo G-rega so obiskovali od drugega leta dalje.
Kam boš hodila k frizerju?
Zaenkrat nikamor. S sabo imam barve za dvakrat. Zapisali so mi, koliko česa moram dati v mešanico. Verjetno me bo pobarval Miha ali Trixy. Potem pa bom počasi začela odkrivati, kje je kakšen frizer. To je namreč 2,6 milijonsko mesto in zagotovo imajo več ponudbe kot cela Slovenija skupaj. Zagotovo obstaja tudi frizer, ki pride na dom. Zagotovo ga bom našla.
Kaj pa zdravstvene storitve?
Zavarovanje smo uredili v Sloveniji. Čakamo rezidenstvo. Do 180 dni si lahko tukaj brez rezidenstva, potem pa si to moraš urediti. To za nas ureja odvetniška pisarna.
Kakšne so cene živil?
Cene živil so nižje. Na tržnici pa je sploh ponudba cenejša. Bencin je 1 EUR/L. Za turiste je srednje draga država. Je bistveno cenejša od Afrike in Avstralije ter bistveno dražja od Azije.
Kako so otroci sprejeli, da bodo doma, da ne bodo mogli svobodno hoditi naokrog?
Tisti, ki nas poznate, veste, da naši otroci ne bodo ves čas doma. Za vikende bomo hodili na izlete. Obiskali bomo Gvatemalo, Honduras, Nikaragvo, obalo Salvadorja. Med počitnicami bomo šli v Mehiko, na Bahame. Vse je zelo blizu. Otroci imajo v šoli po pouku dejavnosti. Tudi Miha ima že krog 10, 20 prijateljev, s katerimi se bomo družili. Že po nekaj dneh so otroci obiskali čudovit lunapark. Res ne bomo dosti doma.
Ali ste prepričani, da se boste vrnili?
Mislim, da ja. Dom je dom.
Bi priporočala, da se pri 20 letih mladi preselijo v Srednjo Ameriko?
Mislim, da kamorkoli se preseliš za nekaj časa, pridobiš neke izkušnje. To ti odpre krila in razširiš horizont. To je vedno dobra popotnica za življenje. Jaz sem živela in študirala eno leto na Finskem, kar nekaj časa sem živela tudi v Avstraliji. Priznati moram, da mi je to dalo poguma, znanja …
Kakšne vtičnice imajo?
Drugačne, ameriške. Mi imamo doma 220 W, tu pa je 120 W, zato imamo za vse naše naprave pretvornik moči.
Športne aktivnosti?
Najin trener Vid nama je naredil načrt, priskrbel nama je tudi osnovne pripomočke. Najela sva tudi osebnega trenerja. Nameravava štirikrat tedensko obiskovati fitnes. Ostale dni bova tekla po naši ”Šiški”.
Dodatne informacije …
Cepljenje ni potrebno. Malarije ni. Kot turist vizuma ne potrebuješ.
Kako ste našli Trixy?
V hiši, kjer je Miha prvič bival, ko se je dogovarjal za poslovno sodelovanje, je bila gospa, ki je skrbela zanjo. Tam je hišna pomočnica že 20 let. Sara je priporočila Trixy kot izjemno zaupanja vredno gospo. Kaj vse se je dogajalo po prvem javljanju na Instagramu, pa lahko spremljate v novih objavah, vsak dan svežih, na Instagramu.