Moja velika zmaga: prvič na 42 kilometrov dolgem maratonu
Pretekla sem 42 kilometrov dolg matraton! Uspelo mi je!
S tekaškimi copati na potovanja in počitnice
Včasih sem se profesionalno ukvarjala z jahanjem, in sicer s preskakovanjem ovir s konjem. Ob tem sem še smučala, plavala, se potapljala in hodila v hribe. Ko sem jahanje po 15 letih opustila, sem kar nekaj časa rekreativno obiskovala bianbox v Mariboru. Še vedno pa sem veliko hodila po Pohorju. Kot mamica sem morala najti šport in rekreacijo, ki ni vezana na čas, je hitro izvedljiva in cenovno dostopna. Spoznala sem, da je zame tek najboljša opcija.
Ni bilo enostavno. Imela sem veliko omejitev. Po zlomu gležnja leta 2011 sem med operacijo se je prekinil živec, ki dviguje stopalo. Okrevanje je trajalo eno leto. Strokovnjak pa je napovedal, da ne bom več tekla. Nisem si predstavljala, da bi se to resnično lahko uresničilo. Ravno to me je spodbudilo, da se dokažem, da zmorem. Tekla sem rekreativno. Na potovanja in počitnice sem vedno vzela s sabo tekaške copate. Veliko lepot sem odkrila ravno med tekom. Veliko zabavnega se je zgodilo ravno med tekom (izgubila sem se, srečala koga znanega, padla, stopila v pasji kakec ali sladoled, bila vsa premočena zaradi dežja …).
Prvi resnejši tekaški podvigi
Resneje sem začela teči lani, ko sem se udeležila Brionskega malega maratona, dolgega 10 kilometrov. Pretekla sem v rekordnem času. Podviga sva se lotila skupaj z možem in na koncu sem ga precej prehitela. Prvič sem začutila vzdušje množice. Na lepih Brionih je bilo to edinstveno doživetje. To je bilo tako super, da sem še isti dan rekla možu, da bova oktobra tekla 21 kilometrov v Ljubljani.
Tudi to sva uspešno tekla ”skoraj s kavča”. Pred tem sva imela velik odmor, ker smo bili na dolgih počitnicah in nisva aktivno tekla. Ampak, midva sva brez težav tekla nekaj minut več kot dve uri. Kar solze so me oblile, ko me je na cilju objel župan in sem dobila medaljo. Vzdušje je bilo fenomenalno, a noge so me tako bolele, da nisem mogla teči niti milimetra več. In potem sem opazovala ostale tekače, ki so tekli še naslednjih 21 kilometrov. Prisežem, v mojih očeh so bili kot bogovi, nezemeljska bitja. Ni mi bilo jasno, kako lahko pretečejo to razdaljo še enkrat. Jaz je tisti dan definitivno niti za milijon evrov ne bi mogla. Nikakor.
Bila sem jezna … Kako jaz v poznih 30-ih ne morem preteči 42 kilometrov?! Dedkom, starejšim od 65 let, pa to uspe. Nekaj dni kasneje sem se zbudila z zamislijo, da bom tudi jaz naslednje leto tekla 42 kilometrov. Vsi so se smejali, a jaz sem vedela, da da bom to tudi dosegla. Do takrat nisem vedela, kaj so to geli, kaj so prave nogavice in da je tekaška obutev res pomembna. Kaj šele, da je treba pravilno jesti in trenirati, skratka tekaške abecede sploh nisem poznala.
Skrbno načrtovani dnevi teka
“Napadla” sem fitnes trenerja Vida in ga obvestila o svojem načrtu. Najprej me je čudno gledal, nato pa je le dejal, da bom svojo zamisel težko uresničila. Zakaj? Ker je treba za takšen podvig trenirati in za to jaz nikoli nimam časa. Pa sem mu domiselno odgovorila, da jaz samo nimam časa razmišljati, ker imam polno glavo. Prosila sem ga za načrt po dnevih. In mu hkrati obljubila, da bom vse odkljukala.
Julija mi je predal načrt teka do nedelje, 25. 10. Pridno sem odkljukala vse treninge v predpisanem tempu, utripu in dolžini. Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem zaspala, ali pa se je sestanek zavlekel, ali pa enostavno nisem mogla iz postjelje ob petih zjutraj, ko je bila še trda tema. Trener me je opozoril, da moram nadaljevati s treningom s seznama za naslednji dan. A me je to tako mučilo, da sem potem naskrivaj naslednji dan odtekla oba treninga, predvidenega in zamujenega. Skratka, dokler ni bilo vseh kljukic.
Skupaj z Barbaro na maraton
Počasi me je prevzemal občutek, da morda bom pa le lahko pretekla 30 kilometrov brez težav. In ravno takrat so sporočili, da maraton letos odpade. Pa sem upala na prilagojenega, Ljubljanski maraton. In sem vadila naprej. Nekaj dni pred odpovedjo sem tekla svojih prvih 35 kilometrov. Doegla sem odličen čas. Več kot 5 kilometrov sem pretekla v eni uri. Verjela sem, da lahko 42 kilometrov pretečem povsem brez težav.
Na družbenem omrežju sem objavila fotografijo svojih žuljev in odzvalo se je zelo prijazno dekle. Barbara Bole, ki je 42 kilometrov že premagala, mi svetovala glede žuljev. Povabila sem jo na kavo in kasneje na kratek tek z mano, da kometira mojo tehniko. Ugotovili sva, da sta bila z mojim trenerjem Vidom sošolca. Postali sva prijateljici. Ko so maraton pred nekaj dnevi odpovedali, mi je takoj napisala, da sami pretečeva maraton. Takrat sem spoznala, da bom zastavljen cilj dosegla. Da grem na vse ali nič!
42 kilometrov sem pretekla gladko. Že naslednji dan sem zgodaj zjutraj odšla v službo, ne da bi me bolele noge. Pri tem pa so zagotovo pomagale male skrivnosti velikih tekačev. Barbara mi je prinesla čudežno kremo za boksarje, ki najprej hladi, potem pa greje. Naročila mi je, da moram dan pred tekom noge masirati s to kremo. Svetovala mi je, da moram pri teku bolj uporabljati roke in komolce bolj držati k sebi. Vid me je ”oborožil” z jedilnikom ogljikovih hidratov in napitki. Bila sem popolnoma pripravljena. Priznam, da sem imela malo strahu in treme pred vsemi navijači, ki so se razporedili ob začrtani progi. Kljub močni menstruaciji me ni skrbelo, da ne bom zmogla.
Za lahkoten tek so poskrbeli tudi izbrani športni copati Hoka, športna oprema iz Decathlona. Uspelo mi je tako, da sem vse skupaj spremljala na mobilnem telefonu iPhone in tekaški uri. Na maratonu sem bila tako založena s tremi energijskimi geli in tremi litri vode z elekroliti. Med tekom sem imela tri postanke, in sicer enega za malo potrebo, dva pa za mazanje s kremo. Vsak moj odmor je trajal točno eno minuto in pol.
Vid je imel s sabo zvočnik z izbrano glasbo, ki je dodatno skrbela za ritem mojega teka. Zraven mene je tekla Barbara, ki je bila kot čudežna vila. Vso pot me je spodbujala, da nisem začela teči nazaj. Dvakrat mi je namazala noge in mi dala piti. Vid me je spodbujal z informacijo o padajočih kilometrih. Ko sem videla, da vsa družina navija zame s transparenti in zraven vzklika: ”Dajmo, mami, dajmo, mami,” so se mi ulile solze.
Na zadnjih kilometrih sta se mi pridružila še Miha in najin kolega Martin. Vsi so tekli z mano. Barbara, Miha in Martin. Pekoča beločina se je javila zadnjih 5 kilometrov. Vmes sem si desetkrat rekla: “Zmogla bom. Koliko je še? Ne vem, če bom še lahko veliko zmogla.”
Fenomenalni občutki na cilju
In že smo videli cilj. Občutki so bili fenomenalni! Pritekla sem v objem družine. Glava je bila spočita, niti malo me ni ovirala. Spodbujala je telo, ki me je na koncu že malo bolelo. Počutila sem se mlado. Nisem še za odpad! Bila sem ponosna nase. Ampak ne zato, ker sem ta dan pretekla 42 kilometrov, ampak ker sem nešteto juter, ko so drugi še spali, tekla sama v temi. Takrat sem si mislila, zakaj to počnem. Vendar se je splačalo. Prišla sem do svojega cilja!
Po teku smo odšli naravnost domov. Takoj sem se ulegla v kopel, polno magnezija. Tako sem preživela pol ure. Potem pa sem pila in pila ter se mazala s to čudežno pekočo kremo. Mož je skuhal kosilo, jaz sem samo počivala, gledala televizijo in jedla. Naslednje jutro sem se zbudila kot prerojena. Brez bolečin in srečna.
Hvaležna sem možu, otrokom, varuški Urši, sodelavcem, trenerju Vidu in Barbari, ker so me podpirali med treningi in naredili nekaj namesto mene, medtem ko sem jaz tekla. Otroci so se ves čas šalili: ”Teci, mami! Teci za lepo ritko! Ti to zmoreš!”
Vsi me spodbujajo, da grem naprej. Da se prijavim na tek na Havajih. Vendar trenutno še nič ne načrtujem. Zdaj sem bom osredotočila na epidemijo in preživetje podjetja. To bo še bolj naporn tek, ampak prav tako nameravam “zmagati”.
