Moja prva porodna zgodba

Z vami delim svojo prvo porodno zgodbo. Je malce drugačna … Ob prvih popadkih nisem odhitela v porodnišnico, ampak …

Pred predvidenim datumom poroda še na Šmarno goro

Od nekdaj sem športnica. Predvideni datum poroda sem imela 6. 9. 2014. Pet dni pred tem rokom oziroma en sam dan pred porodom sem zjutraj odšla še na Šmarno goro, z upočasnjenim tempom, saj sem tehtala več kot 90 kg. Počutila sem se super, malce neokretno, a z nič manj energije. Nato sem bila ves dan v službi, v domači pisarni. Pripravljala sem se na sestanek z gospodom Miho Drevenškom iz podjetja Müller. Dolgo sem čakala na ta sestanek. Dogovorjen je bil 2. 9. 2014 ob 10. uri na sedežu podjetja. Avgusta istega leta, torej mesec dni prej, sva registrirala podjetje Minicity in decembra smo planirali otvoritev. Najela sva kredit. Vedela sem – če nama ne uspe, ga bova do konca življenja odplačevala in živela v najemniškem stanovanju. Na sestanek sem se dobro pripravila in sladko zaspala.

Ob 5. uri so me zbudili močni popadki. ”Ojoj, ne. Še en dan potrebujem, ne morem danes roditi.” Pohitela sem po ”svojem scenariju v glavi”. Prhanje, britje, velika potreba, umivanje las, sesanje, hitro pospravljanje. Vmes me je že tako bolelo, da sem videla zvezde. Spomnila sem se vodilne babice v porodnišnici Ljubljana, Anite Prelec. Dejala je, naj ne hitim v porodnišnico že ob prvem popadku in naj se zamotim. Rekla je, da redko kar padejo ven. To sem si najbolj zapomnila. Miha je živčno skakal naokrog in spraševal, kako sem. Jaz pa sem se oblekla in rekla, da imava čez eno uro sestanek. ”Niti slučajno ne greš nikamor. Peljem te v porodnišnico in grem jaz na sestanek. Ali pa ga odpoveva.” Kar nekaj časa sem ga prepričevala, da je od doma do porodnišnice enaka razdalja kot od Müllerja do porodnišnice. Nisem želela sedeti doma, ker je preveč bolelo.

S popadki na sestanku

Uspelo mi ga je prepričati in sva šla. Z nama je bila tudi Katja Culiberg, ki je takrat pomagala postavljati Minicity in aktivno sodelovala pri prvih uspehih. Ni mogla verjeti svojim očem, kako se zvijam od bolečin na parkirišču pred Müllerjem. Vendar sem stisnila zobe in smo šli.

Sestanek je potekal super, nohte sem nekajkrat zapičila v mizo in prisilila usta v boleč nasmeh. Točno ob 11. uri smo končali, nato pa je gospod Drevenšek želel še malo kramljati. Jaz pa sem izdavila, da ne morem več, ker rojevam. Skoraj je doživel srčni infarkt. Še danes se spomnim, kako je pogledal. Ni opazil, da imam že eno uro močne popadke.

No, ob 12. uri sem bila pred porodnišnico. Čutila sem, da lahko zdržim še nekaj minut. Vedela sem – ko bom prestopila prag, bo konec. Takrat bo šlo zares. In bila sem lačna kot volk. Odšla sva v restavracijo Štorklja. Privoščila sva si belo kavo in rogljiček brez nadeva. Tam so bili popadki najhujši. Tja sva odšla tudi pred drugim in tretjim porodom. Vedno sva se usedla za isto mizo.

Končno v porodnišnici

Nekaj minut čez 13. uro, kar priča fotografija pred vhodom v porodnišnico, sva prispela. Približno 20 minut sem čakala, da sem prišla na vrsto za pregled in da so uredili papirje. Odprta sem bila 9 cm in ni bilo časa za nič drugega, razen za hiter transport v porodno sobo.

Nekaj minut do 14. ure sem že ležala na postelji. Takrat me je res bolelo, vendar nisem želela protibolečinskih sredstev. Smejalni plin pa me je čisto omamil in nisem imela kontrole nad sabo, kar mi tudi ni bilo všeč.

Ob 16.15 pa je že na svet privekala najina Zoja Mija.