Družinska potovanja 2many4granny, 2. del
Otroci niso ustavili najinih potovanj. Za nas so potovanja s petimi otroki bistveno manj naporna kot pa biti doma. Zakaj? Doma se zbujamo ob zvoku budilke, ura narekuje ritem, mudi se v vrtec, šolo, na sestanek. Oblačenje mini rokavičk in kupa oblačil ter obuvanje tesnih škornjev ter naliv, ravno ko moraš od doma, je neprimerljivo težje kot obkrožiti svet v toplem vremenu in v natikačih. V urnik vriniti nakupe v trgovini, zdravnike, fakultativne dejavnosti, kupe perila doma in roditeljske sestanke, ki so kot zanalašč ob istem času na treh različnih koncih, je vedno težje kot grajenje gradov iz mivke. Kuhanja, pospravljanja, delanja nalog in plačevanja položnic na potovanjih pač ni. No, zame so potovanja velik posladek. Tudi s petimi otroki.
Z otroki je potovanje samo še ”večja fora”. Srečna sem, ker uživajo. Stokrat manj naporni so kot doma, seveda pod pogojem, da potujemo, se premikamo in nismo ves čas v enem kraju. Najlepše spomine imamo na najbolj razgibana potovanja − 40 dni po vseh otokih Indonezije, Šri Lanki, Panami in Kostariki. Drugačna so samo v smislu, da si z Miho nisva tako ”blizu”, ker nisva sama. Čeprav sta najini telesi fizično blizu drug drugega, se ukvarjava z otroki in nisva ”midva”. To je edina razlika. Kako so videti mesta zvečer in ponoči, žal, ne moreva doživeti. Ne prepleševa celih noči ali ne klepetava ob večerjah do poznih ur, saj morajo otroci zgodaj spat. Hkrati pa bi tudi midva od utrujenosti ”umrla’, kajti vsi zelo zgodaj vstajajo. Razlikujejo se tudi po finančni plati, saj so zdaj naša potovanja veliko dražja kot prej, ko sem potovala sama ali skupaj z Miho. Na kaj drugega nisem še posebej pozorna, morda le na to, da ne hodimo v kraje, ki so nevarni zaradi bolezni in kjer so antimalariki obvezni. Vedno bolj premislimo in se informiramo o sami varnosti države.

Najina potovanja brez otrok
Otroke imam neizmerno rada, so res smisel življenja in nepopisna sreča. A nekako potrebujem tudi svojega moža, saj sem še vedno zelo rada tudi sama z njim. Vem, da so otroci sopotniki, ki bodo enkrat odšli svojo pot, midva pa bova ostala. Zato sem ena tistih mamic, ki brez slabe vesti od trikrat do petkrat letno z možem popiham nekam za dan ali dva, včasih za vikend, lani pa sva si prvič privoščila tudi potovanje brez otrok. Mnogi to obsojajo, a najini otroci so naju po vrnitvi iz Mehike in Belizeja pozdravili: ”Mami, oči, a bosta še kdaj kam šla, mi smo se imeli tako super. Imeli smo prave počitnice.” To so že davno pozabili, nisva jim manjkala, nama, kot paru, pa je potovanje pomenilo kot ponovna zaroka.
Otroci kot sopotniki zelo prilagodljivi
Otroci so na potovanjih zelo nekompleksni, preprosti, radovedni, prilagodljivi, poslušni, igrivi, pogumni in na srečo, vedno ostanejo zdravi. Tudi dojenčki so nezahtevni popotniki, večino časa spijo, nikamor se ne plazijo in ne pobegnejo, hrano imaš vedno s sabo, v prsih. Mislim, da je tudi njih že okužilo moje malteško sonce, predvsem Zoja Mija je najboljši popotnik. Ure in ure lahko sedi v avtu ali na letalu in se zamoti s svojimi rokami ali pa z eno knjigo. Zelo veliko sprašuje, predvsem o zgodovini, in prav vse poje, kar dobi na mizo. Zelo radi potujejo, vseh pet, le najstarejši fant včasih izrazi željo, da bi bil raje doma. A če sta vključena morje in kopanje, kar je v njegovem stilu, ga še prepričamo, da gre zraven. Veseli so novih avantur, zamotijo se drug z drugim. Že ko so bili majhni, sva jih učila, da na počitnicah ne zbujamo drug drugega, tako da tudi do 9. ali 10. ure ”čarajo” v popolni tišini. Zaspijo povsod − v vozičku, na klopi, vlaku ali letalu, prav nič ne komplicirajo. Pravljica, objem, božanje in poljub pa so vseeno obvezni, doma in na potovanju.

Priprave na potovanje
Otroci vedno sodelujejo pri načrtovanju, pogovarjamo se, kaj se lahko tam vidi, kakšno bo vreme, kaj so posebnosti te države. Ko se vrnemo, zelo radi pripravijo potopisno predavanje. Tako triletna Gaja kot tudi petletna Mija sta že imeli predavanje, prav tako 14-letna Živa. Želja po odkrivanju in spoznavanju nečesa novega jim je položena v zibelko. Že Jaša, ki ima komaj dve leti, začne v avtomobilu jokati, ko rečemo, da gremo domov. On še nikakor ne bi šel domov, on bi še nekam zavil, pravi mali raziskovalec.
Na potovanje se skupaj z otroki začnemo pripravljati tako, da s prstom potujemo po zemljevidu. Seznanimo se, kaj je tam posebnega, kakšne polti so ljudje, kakšen jezik govorijo, ogledamo si kakšen potopisni film in poiščemo fotografije na svetovnem spletu. Vsakogar nekaj navduši − enega jahanje slonov, drugega okusni sladoled, tretjega lunapark, četrtega morje in mivka. Sodelujejo pri pripravi prtljage in resnično se vedno veselijo novega potovanja.
Menim, da prvi koraki k temu, da bo otrok noro užival na potovanjih v daljne dežele, niso nujni organizirani krajši, enodnevni in vikend izleti. Najini otroci so najprej šli na zelo dolgo potovanje z letalom. Mija pri šestih mesecih, Gaja še prej, Jaša pri dveh mesecih. Vikend izleti so morda ogrevanje glede potrpežljivosti, včasih ne moreš jesti čisto takoj ali se moraš peljati malo dlje, kot bi si želel.
Mislim, da starši dandanes preveč razmišljajo samo o otrocih in pozabijo nase. Zakaj moram jaz prenehati živeti, kot mi je všeč, če imam otroke?! Najini otroci na potovanjih žarijo, rutino zelo hitro vzpostavimo in skoraj 90-odstotno se drživa spanja ob isti uri kot doma, istih navad. Ne izpuščamo niti prhanja niti umivanja zob trikrat dnevno, vedno je zvečer pravljica in prav tako je čas za igro kot za dnevni počitek in vse obroke. Rutina se poruši samo na poti tja in nazaj, kar pa mislim, da ne pušča dolgoročnih posledic. Zadovoljni starši to prenašajo tudi na otroke in menim, da je to na koncu najbolj pomembno.

Vzgojni prijemi se na potovanjih spremenijo
Pravila se na potovanjih malenkost spremenijo ali pa celo do neke mere zaostrijo, določena pa se zameglijo. Zaostrijo se do te mere, da kdaj bolj resno in grobo rečeva, da morajo hoditi ob nama, da se česa ne smejo dotikati, da morajo pohiteti, da morajo nekaj več nesti v roki, ko drvimo na letalo, da morajo potrpeti z lulanjem. Zrahljajo pa se do te mere, da lahko glasneje kričijo na samotni plaži, da lahko gredo malo kasneje spat in da zjutraj spijo, dokler želijo. Na potovanjih se precej prilagodiva otrokom, ne pa popolnoma. Poskrbiva, da so poti primerno dolge, da vse skupaj ni prenaporno, da ne sedijo v avtu po osem ur, ampak mnogo manj. Prav tako pot prilagodimo vremenskim razmeram, nikoli jih ne mučimo po soncu, upoštevamo dolžino poti, ki jo zmorejo prehoditi, preplavati ali prekolesariti. Kot sem že omenila − vedno stremimo k temu, da se nekaj najde za vsakogar. Mlajši imajo radi parke, igrala, živalski vrt in akvarij, niso pa navdušeni nad muzeji ali galerijami. Starejši imajo radi plažo in bolj mirno igro ali branje, tako da vključimo tudi to. Nekaj najdeva tudi zase. Otroci naju vprašajo, kaj pa bi bilo nama všeč.

S potovanji okrepijo čut za soljudi, drugačnost, različnost …
Sama v otroštvu nisem potovala in sem potovanja vzljubila. Menim, da ni nujno, da bodo najini otroci oboževali potovanja samo zato, ker so začeli potovati kot otroci, je pa seveda bolj verjetno. Verjamem pa, da bodo bolj strpni do drugačnih, srečanja z drugimi rasami jim ne bodo čudna, prav tako ne novi jeziki, poznali bodo druge okuse in raznoliko hrano. Spoznajo pa tudi, kaj pomeni revščina, in sedaj počasi že razumejo, da ne pade vse z drevesa, da svet ni vedno lep in da je lahko tudi nevaren. Vse bolj vsi skupaj cenimo našo prekrasno, varno Slovenijo, kjer nam v primerjavi z drugimi ničesar ne manjka.
Potovanja jim pomagajo pri iznajdljivosti, saj so izpostavljeni vedno novim in neznanim situacijam. Naučijo se biti bolj pazljivi in previdni pri neznanem. Ker nismo doma, se naučijo povohati, preden zagrizejo. Domišljija in radovednost dobita prosto pot, nekako morajo prej odrasti, po drugi strani pa so z nama še vedno lahko otroci, ker jih varujeva in usmerjava.

V tuji deželi jim pustiva, da raziskujejo, da se sporazumevajo z drugimi otroki. Jaša vse poljublja. Včasih, ko vidim, kako umazan je otroček, po katerem se Jaša slini, ga želim umakniti, a na koncu vedno obstanem. Jaša še nikoli ni zbolel in zadovoljstvo v njegovih očeh vedno zmaga.
Najini otroci imajo radi geografijo, zgodovino in umetnost. Znanje vsrkavajo kot gobe. To je najbolj vredna naložba, neprecenljive vrednosti. Prav zato smo letos uvedli učenje angleškega in španskega jezika z naravnim govorcem. So zelo komunikativni in so v zadregi, če ne razumejo tujega jezika. Ko smo bili letos v kampu, je Mijo nagovorila deklica iz Nemčije. Bila je čisto razburjena, zakaj se ne uči nemškega jezika, zakaj ne obiskuje še tega tečaja.
Povrh vsega niso izbirčni. Če ne pojejo tega, kar dobijo, pač počakajo do naslednjega obroka. Tisti, ki jih imate pet, boste že razumeli. Nisem takšna mama, ki bi stregla od jutra do večera vsakemu, kar se mu zahoče. Jemo raznoliko in zdravo. Zagotovo je komu kaj bolj ali manj všeč tisti dan, a to je na voljo. V tujini radi poskusijo, eksperimentirajo, seveda pa jih ne siliva jesti ščurkov ali avokada, če res veva, da tega ne marajo.

