Mihov dan, poln službenih obveznosti

Po navadi bloge piše žena, ampak kakšen je čisto zares moj dan, pa vem samo jaz, kar vam razkrijem v nadaljevanju 😊. Poleg starševskih radosti, ki se začnejo ob 6:30 zjutraj, in približno sto telefonskih klicih na dan mi čas krajša še vsaj pet sklicanih in pet nepričakovanih sestankov. Vesel sem, ko si lahko vzamem čas za druženje z otroki, ženo, s sorodniki in prijatelji. Ta čas je zelo dragocen. Izjemno cenim vsako minuto, uro in dan, preživet z njimi, morda pa še bolj trenutek, ko se vsi pogreznejo v spanec in si sam samcat odprem eno hladno pivo.  

6.00−8.00

Po navadi me ob 6.15 prebudi eden od otrok in ko še ves zlepljen poizkušam ugotoviti, katerega od njih spet daje nespečnost, jim z veseljem priključim risanke in se odtihotapim na WC. Večina tam opravlja osnovne potrebe, jaz pa se zaklenem in se pretvarjam, da me ni, preberem dnevne novice in strokovne objave na LinkedInu in upam, da ne zaslišim krika ‘Oči, risanka ne dela!’ Potem sledi obvezna kava, pospremljena s 1000 in enim vprašanjem otrok, ki dostikrat nasprotujejo reku, da ni neumnih vprašanj, kot na primer ‘Oči, a lahko čokolado za zajtrk?’ Ob 7.30 tako poln novih informacij in sreče ob klepetu z mojimi človeškimi mladiči nestrpno čakam, da skočim v avto in se z ženo odpeljem na trening.

8.00−12.00

Z ženo se 3- do 4-krat tedensko odpeljeva na fitnes in v avtu dobim še zadnje koristne napotke, kako preživeti dan. Ker je žena zelo strukturirana, jaz pa malček bolj kaotičen ali, kot mislim sam, spontan, mi slednji kljub občasni nejevolji pridejo še kako prav. Po fitnesu pa v službo, enkrat v eno, enkrat v drugo, vedno pa ob stalni spremljavi zvonca mobilnega telefona in nežnih zvokov, ki oznanjajo prihod novega mejla. In potem sestanki, telefoni, sestanki, včasih pa tudi nekaj malega za pod zob.

12.00−15.00

Moj delovnik še vedno traja. Glej zgoraj 😊

Zato pa so mi všeč vikendi. Takrat kuham. Kuhanje je moja strast in moja obveza, saj sem edini kuhar v družini 😊. Drugi kuhajo le, če imajo res dober dan ali če mene ni. Kljub želji, da bi to strast prenesel na prihodnje rodove, so zaenkrat raje podedovali dermatitis, občasno tečnobo in velika stopala.

15.00−18.00

Ponavljam se. Ampak še vedno − služba. Služba!

Čez vikend tako čakam čas zase in med čakanjem urejam okolico hiše, pomagam pospravljati in se družim z otroki. Takrat je čas za naše izlete, igre, pogovore, ‘cartanje’ … Skupaj smo! Aja, kaj pa čas zame? Saj sem napisal, da ga čakam. 😊 Občasno je to pivo s prijatelji, še to edino pa mi je sedaj vzela korona ☹

18.00−20.00

Čas za odhod domov in večerna rutina, potem pa kozarec vina in dober film z ženo, razen ob ponedeljkih. Takrat delam do 20. ure. Hvala bogu za ženo, najboljšo, ki me podpira, da dvakrat tedensko (ko ni korone) večer preživim s kakšnim prijateljem, s katerim skupaj odmisliva še en naporen dan in izumiva kaj novega. Ampak za razliko od nekaterih nikoli ne odtavam preveč in domača vrata odklenem najkasneje do 23. ure. Takšen pač sem.

20.00−24.00

Včasih se spet vrnem za računalnik in delam, včasih zakinkam na kavču, včasih pa žena pred spanjem predlaga kakšno družabno igro, ki je samo najina 😊 Včasih me spravi ob živce z opominjanjem kaj od družinskih mailov nisem odgovoril in kateri to do še ni narejen, a ji gre pri zmanjševanju teh zoprnih stvari zvečer vse bolje.

24.00−6.00

Spim in čakam na jutranji napad. Kdo me bo prezgodaj prebudil danes?