Kolonialna mesteca in vasice v Kolumbiji
Po potepanju v krasni Bogoti sva se šest dni ustavljala v kolonialnih mestecih in vasicah, katerim je skupno, da ne pustijo hladnega še tako zahtevnega obiskovalca, saj je njihova atmosfera idilična, umirjena in popelje te stoletja v zgodovino.
Villa de Leyva
Miha se ni mogel načuditi načuditi dobremu pivu, jaz pa odlični kavici. 🙂 Najprej sva postanek naredila v fotogenični kolonialni vasivi Villa de Leyva, priblizno 150 kilometrov severno od Bogote, kjer dobiš občutek, da se je čas res ustavil, celo službo nama je uspelo odmisliti. Mesto je »nacionalni spomenik«, gre za čudovit primer španske kolonialne arhitekture. Tradicionalne hiše so vse belo pobeljene, na ozkih kamnitih ulicah pa skoraj ni avtomobilskega prometa, le osli in konji. Čeprav leži na nadmorski višini 2144 metrov, ima ta vasica zelo prijetno podnebje (hladne noči, da super spiš, podnevi pa prijetnih 26 stopinj Celzija). Ni čudno, da je v kolonialnih časih služila kot priljubljeno zatočišče španskim uradnikom, ki so hoteli pobegniti pred nizkimi temperaturami Bogote. Ulice krasijo butični hoteli z le po nekaj sobami, leta 2007 pa so tukaj posneli tudi telenvelo Zorro La Espada y la Rosa (če je kdo gledal, tu menijo, da bi to morali poznati kar vsi, haha). Tukaj se nahaja tudi eden največjih trgov v obeh Amerikah, Plaza Mayor, ki meri kar 120×120 m. Pojma nimam s kakšnim namenom takšen trg, saj verjetno nikoli ni bil poln, napaka načrtovalca očitno. 🙂 Obkrožajo ga dobro ohranjene kolonialne stavbe, ki so danes restavracije.
San Gil
Pot sva nadaljevala v 5 ur oddaljeno mesto, mesto adrenalinskih športov in odlične klime, kjer poleg vsega drugega rasteta tudi kava in tobak. To je San Gil, ki si ga bova najbolj zapomnila po izrazito strmih ulicah (seveda sva živela na vrhu najbolj dolge in strmeeeee) in prijaznih domačinih (ker so najin hotelček obnavljali, so bili mnenja, da naju bo neslišen hrup motil in niso želeli plačila). Center dogajanja je v 300 let starem parku, z ogromnimi drevesi in vodometom. Popotnike ta kraj sicer privlači zaradi raftinga, jadralnega padalstva in jamarstva, nama pa je San Gil služil predvsem kot izhodišče do le uro oddaljene Barichare, ki se uvršča na sam vrh najboljših doživetij v Kolumbiji.
Barichara
Gre za 300 let staro špansko kolonialno mestece, kjer arhitektura belih hiš z zelenimi strehami, katedralami in tlakovanimi ulicami, z značilni kamnom za te kraje, spomeniki in trgom, presega vse, kar sva videla v Kolumbiji. Pokopališče z grobnicami iz 17. stoletja se bohoti na vrhu hriba, ki se razgleduje na mesto. Od hrane prevladujejo empalade, našim kanelonom podobni zvitki (ocvrti, ker je tukaj vse ocvrto), arepe, lepinji podobne kruhove pogačice s sirom, ponudba hruha, zvitkov, sladic, drobnega peciva, rib, mesa in tropskega sadja je neskončna in vse je bilo ceneje kot pri nas. V Barichari pa ponujajo tudi tipične mravlje velikanke, ki imajo okus po arašidih.
Guane
Iz Barichare je sledil še 9 km dolg treking do vasi Guane, do katere vodi tlakovana cesta, ki so jo zgradili staroselci stoletja nazaj, danes poznana kot pot El Camino Real. Vas Guane pa šteje le nekaj hiš, cerkev in šolo ter je še en kolonialni biser Kolumbije.
