Pameten nakup otroškega kolesa
3. junija obeležujemo svetovni dan kolesarstva in ob tej priložnosti bi rada še enkrat izpostavila, kako pomembno je kolesarjenje za nas in okolje. Pomembno je, da se čim več gibamo in kolesarjenje nam da odlično priložnost za to. Najini otroci so navdušeni, kadar se podamo na kolesarske steze. Po šoli in vrtcu komaj čakajo, da si nadenejo čelade in odpravijo gor in dol po domači ulici s kolesi. Vikendi, ko nismo na potovanju, so pa pri nas pogosto kolesarsko obarvani, na koncu jih vedno začinimo še s kakšnim piknikom na jasi. Prepričana sem, da kolesarjenje ni samo priložnost za druženje staršev z otroki, ampak s tem tudi vsi krepimo svoje mišice in srce, se na splošno počutimo bolje, povečujemo svoj imunski sistem itd. Ker imava pet otrok, sva v vseh teh letih ‘naštudirala’, kakšno kolo izbrati, da bo dovolj varno, udobno in kakovostno za njih. Z vami delim nekaj koristnih nasvetov.

Radi smo športno aktivni od nekdaj, zato so kolesa vedno z nami. Seveda nas najprej pritegne videz kolesa, predvsem mame in otroke, če jih vzamemo v trgovino s sabo, ampak le-ta ne sme odtehtati našega nakupa. Bolje je odšteti nekaj finančnih sredstev več in kupiti kakovostno kolo. Pri tem pa nikakor ne smemo prehitevati in otroku kupiti prevelikega in pretežkega, ker potemtakem ga bo težko obvladoval in to mu bo vzelo voljo za kolesarjenje. Dejansko je pravo kolo tisto, ko otrok med sedenjem lahko s celim stopalom seže do tal. Tako smo lahko mirni, da ne bo padel in se poškodoval. In vedno vedno sva se midva posvetovala s prodajalcem v kolesarski trgovini, nisva kar kupovala na podlagi najinega prepričanja ali tistega, kar sva prebrala na kakšnih forumih. Prodajalci tam so usposobljeni in dejansko ti znajo svetovati. Nekako za otroke želiva resnično brezhibno kolo, zato nisva tvegala z nakupom rabljenih. So pa drug od drugega podedovali kolo, ampak v teh primerih sva poznala zgodovino kolesa in sva točno vedela, kolikokrat je končalo na tleh in da ni imelo nikakršnih večjih ”karambolov”.



Vedno sem mislila, da se velikost kolesa določa po merah okvirja. Uf, zmotila sem se. Še dobro, da mi je Miha razložil, da se otroško kolo meri po premeru kolesa. Dostikrat me prijateljice, ki imajo mlajše otroke, sprašujejo, kdaj sem jim kupila pravo kolo. Kdaj so bili sposobni voziti pravo kolo in ne več tricikla? Hm, približno pri dveh letih, prej so ”šibali” s poganjalcem. Ne, nisva si umislila tistega z ročko, s katero bi lahko vodila otroka med kolesarjenjem, ampak naravnost pravega. Prav vsi so bili že zelo spretni in sposobni, saj so veliko osvojili že na poganjalcih. Sprva so imeli 12-colsko kolo, nato pri štirih 14-colsko, počasi so do šestega leta prešli na 16-colsko. In ko je čas za nakup novega, sva vedno znova z Miho presenečena, kako so zrasli v enem ali dveh letih. Čas prehitro beži, nič več niso ”mamini dojenčki”. Ampak, ne imejte te mere in leta za gotovo, kajti pri izbiri kolesa je pomembna tudi teža. Verjetno je res najbolje, da nakupujete kolo vpričo otroka s pomočjo specializiranega prodajalca. Saj veste, otroci niso enaki. Eni so težji, eni lažji. Recimo 14-colsko kolo je do 30 kg, 16-colsko pa do 45 kg.


Nastavljiv sedež, pomožna kolesca in ščitnik verige to je bilo nujno. In kdaj osvojijo vožnjo brez kolesc? Najin Jaša je to osvojil pri treh letih, en dva tri. Brez padcev, jokanja in stokanja. V enem popoldnevu s pomočjo očka. Vem, da bi bilo dobro, da nosijo ščitnike pri takšnih osvajanjih, ampak naši so tako gibčni in spretni, ker so non stop v akciji, da ni bilo potrebe po njih.
Ker res veliko kolesarimo in ne gremo vedno po ravnih stezah, je okrog prvega razreda bil pri nas vedno čas za nakup kolesa s prestavami. Oh, pozabila sem zapisati, da so sprva vsi imeli takšna kolesa, ki imajo zavoro na pedalu. Nikakor nisva želela, da bi po pomoti pritisnili na obe zavori na krmilu in da bi na hitro tudi padli, čez krmilo, če bi ravnali nespametno. Tako da najprej so osvojili zavoro na pedalih, se naučili varno ustavljati, ob ovirah zavirati, potem je bil čas za zavoro na krmilu.




Nekakšnih tehničnih težav z izbranimi kolesi nismo imeli. Prisegamo na kolesa blagovne znamke Early Rider, res so top. Malce dražja, ampak kakovostne stvari ne morejo biti poceni. Pravijo, da gre za najlažje otroško kolo – 5,5 kg, iz aluminija (to je recimo primerno za otroke, ki so visoki 100 cm). Pri tej blagovni znamki dejansko ne gre za pomanjšano različico koles za odrasle, ampak so narejena tako, da jih otroci lahko obvadujejo, da so lahka, da je z njimi kolesarjenje nora zabava. Jaša vozi recimo že 16-colsko kolo, Mija in Gaja pa 20-colskega. Obvladajo, ni kaj?! Ampak smo res veliko naokrog. Vedno prilagajamo tip kolesa starosti in če vidimo, da išemo samo za pol leta, ker bo potem zima in ga bo naslednje leto prerastel, kupimo kaj rabljenega, ne najboljših, dragih znamk, kot je Early Rider.

In pri nas sploh ni pogajanj! Kolo se vozi s kolesarsko čelado. Brez nje ni vožnje s kolesom in pika. Od tega ne odstopava, zato naju tudi ne poskušajo prepričati v nasprotno. No, na kakšni krajši poti, priznam, do sladoleda smo se že pregrešili. Ampak veseli smo, da nihče še ni imel nesreče ali poškodbe. Dejansko so otroci res hitro začeli vozit kolo brez pomožnih kolesc, vsi pred tretjim letom, tako da nam to danes omogoča daljše izlete. Že načrtujemo kolesarske počitnice po celotni Nizozemski, kjer bomo 10 dni kot edino prevozno sredstvo uporabljali kolo. Ideje za našo pustolovščino že zbiramo.
