Resnične izpovedi

Nezgoda daleč od doma, kjer si ne bi operirala niti mozolja

Najino prvo »resnejše« potovanje z Miho je bilo nenavadno v več pogledih. Najprej, ker sva bila sveže zaljubljena in sva se kot popotnika in kot par komaj spoznavala. Nenavadno je bilo tudi zato, ker sva za potovanje izbrala precej revno in marsikje zelo nerazvito zahodno Indijo. Poleg tega pa se je ta pot končala z mojim hudim zlomom noge.

Zadnjih pet dni najinega potovanja po Indiji, potem ko sva se od Mumbaja že premaknila 1700 kilometrov južneje, do kraja Varkala v Kerali, sva namenila počitku. Miha je namreč preboleval virozo, ki ni bila zelo huda, a dovolj, da je imel povišano telesno temperaturo in je bil nekaj dni čisto izčrpan, verjetno dodatno tudi za radi visoke vročine in vlage. Zato je v najinem malem bungalovu blizu morja na klifu počival, jaz pa sem sama vsak dan tekla. Ker sem takrat ravno trenirala za polmaraton ob vrnitvi domov, sem tekla precej dolge razdalje, tudi po 15 kilometrov in več.

Med tekom po peščeni plaži sem si zlomila nogo

Kraj Varkala je na vrhu klifa, spodaj pod njim pa se razteza krasna, neskončno dolga, peščena plaža. Ker Miha žal tisti dan ni mogel z menoj zaradi slabega počutja, sem odšla na tek sama, brez telefona in denarnice. Ko sem se začela po eni uri teka počasi vračati, se je na moji poti pod mivko skrival tolmun vode. Med tekom sem z desno nogo stopila na spodaj zrahljano mivko in podlaga se mi je udrla slabih 80 centimetrov globoko. Pristala sem z obrnjenim gležnjem v drugo stran. Za nekaj trenutkov sem izgubila zavest, saj je bila bolečina obupna.

Domačini so me na vozu odpeljali do bungalova

Ko sem prišla k sebi, je bilo okoli mene že nekaj domačinov. Noga je bila zlomljena tako, da je bilo stopalo obrnjeno navzven, do kolena pa je bilo že vse precej vijolično in modro. Bolečina je bila neznosna. Domačini so me naložili na voz in me po navodilih odpeljali do najinega bungalova. Ker pa je bila pot do vhoda preozka, se je moral voz ustaviti 100 metrov stran do najinih vrat. Seveda nisem mogla narediti niti koraka. Kričala sem: »Miha, Miha!« Vročičen se je privlekel ven, češ, kaj kričim, ko pa vem, da je bolan. A je kmalu ugotovil, da nekaj ni v redu, saj se s čudnega voza nisem premaknila. Okrog njega pa so kričali in mahali domačini. No, Miha je bil vidno šokiran nad videzom moje noge in pomagal mi je do postelje.

Naredila sva različne obkladke, še lokalnega vrača mi je poslala lastnica bungalovov. Zmešal je zvarek in nekako sem preživela noč, z veliko dozo protibolečinskih tablet.

Po obisku bolnišnice sem se odločila, da zdržim ob protibolečinskih tabletah do vrnitve domov

Naslednji dan sva se odpeljala v najbližji večji kraj, in sicer Thiruvananthapuram, kjer sem obiskala bolnišnico. O moj bog! Že ko sem vstopila v čakalnico, mi je bilo jasno, da bom nogo tu dala le pregledati in nič več.

Za pregled, ki je trajal več kot eno uro, sva plačala manj kot 25 evrov. Zbralo se je kar nekaj zdravnikov in sester, da so se posvetovali. Medtem ko sta dva držala aparat za rentgen, da ni padel z že razmajanega vijaka na stropu, je tretji držal kabel v vtičnico, četrti pa je sprožil slikanje. Slika je bila skrpucalo, vsa zamegljena, a zlom se je jasno videl. Svetovali so mi operacijo in dva do tri tedne podaljšanja bivanja v bolnišnici, ki pa je bila bolj »koliba« kot stavba. Ker sta bila do vzleta letala proti Evropi samo še dva dneva in pol, sem se odločila, da zdržim ob protibolečinskih tabletah in operacijo opravim v Sloveniji. No, dobila sem bergle, povoj in še nekaj protibolečinskih tablet.

Postala sva atrakcija za domačine

Naslednja dva dneva sva bila z Miho prava atrakcija v bungalovskem naselju v Varkali. Že na daleč sva bila videti najbolj bolehen par, ki se je podpiral in štorkljal v počasnem tempu do restavracije in nazaj 😊. Jaz sem se od bolečin kremžila in se premikala z berglami zelo nerodno, Miha je bil bled in utrujen zaradi viroze. Mihi se je vrtelo, jaz pa sem bila nestabilna, hkrati se mi je od bolečin in velikih doz protibolečinskih tablet vrtelo. Po vrhu pa sem bila resno zaskrbljena za svojo nogo in žalostna nad dejstvom, da je moj maraton odpadel, predvsem pa sem se spraševala, kdaj bom ponovno tekla, če sploh bom.

Končalo se je srečno

Preživela sem do vrnitve v Slovenijo, kjer so mi nogo operirali. Kljub črnim napovedim, da s to nogo ne bom več hodila brez opornice, sem letos pretekla 42,2 kilometra. O mojem maratonskem podvigu si lahko preberete na blogu.

V Indijo pa se želim čim prej vrniti, saj je neizmerno čudovita, boljše hrane še nisem odkrila nikjer. Morda je tudi to krivo, da sem zlomila nogo, saj sem tam pridobila kar nekaj kilogramov in je noga klonila pod pridobljeno težo. 😊

Predvsem pa sem vesela, da sva se na tem nenavadnem potovanju še bolj zbližala in se odlično ujela kot popotnika in sopotnika, kar je imelo za posledico številne nove potepe in krepitev najine ljubezni.