Resnične izpovedi

Kaj pravzaprav delam?

Minicity: zgodba o garanju, solzah, strahu, tveganju, neprespanih nočeh in velikem uspehu, predvsem pa ponosu, da nam je, skupaj s krasnimi sodelavci in partnerji, uspelo

Skrajni čas je, da vam predstavim zgodbo o Minicityju, ki se je začela pisati pred skoraj osmimi leti. Ni rožnata, v njej ne nastopata princ in princesa, temveč podjetnika, ki sta uspeh pripravljena plačati s solzami, potom, neomajano voljo, vztrajnostjo, borbenostjo, neutrudljivostjo in garanjem. Za Minicityjem stojiva midva z Miho. A ne sama. Niti slučajno. Brez partnerjev in sodelavcev, ne bi uspeli. Gre za skupen projekt, katerega temelj pa sva, rečem na glas in ponosno, zagotovo postavila midva.

Občudovala sem tiste, ki so iz nič ustvarili uspešen posel

Ko sem gulila osnovnošolske klopi in je moja mami stopala na samostojno pot podjetnice z mini kozmetičnim salonom, v katerem je bila samozaposlena brez pomoči, sem imela občutek, da je največja carica. Vau, imela je svoje podjetje! Bila je šefica, lastnica in hkrati tudi neodvisna gospa. Z velikim občudovanjem sem spremljala njeno pot, čeprav je šlo za butično podjetje brez sodelavcev, samo moja mami, s svojo levo in desno roko, ki je gnetila telesa in stiskala mozolje. Kasneje med guljenjem gimnazijskih klopi, sem opazovala nastope podjetnikov na televiziji, prebirala članke o uspešnih zgodbah tistih, ki so iz nič ustvarili veliko.

Od strahu, brez prihrankov do realizacije poslovne ideje …

Leta 2014, ko sva oba z Miho delala za večje podjetje in gulila predvsem letalske sedeže na poti v države bivše Jugoslavije, sem se po dolgem času spomnila na svojo mamo. Drznila sem si pomisliti, da je morda čas, da sem dovolj zrela in da sva vsrkala dovolj znanja, da bi tudi midva lahko stopila na lastno poslovno pot. Ampak kako??? Bilo je prisotno preveč strahu, bila sva brez prihrankov in premoženja, ki bi ga lahko pretopila v denar, nisva imela prave poslovne ideje … Vendar naju je prežemala velika želja, imela sva pogumom in vero, da nama bo enkrat uspelo. Da bova sama razpolagala s časom in da bova šla na počitnice, ko so karte ugodne, ne pa ko je dovoljen dopust. In da se ne bom zjutraj štempljala ter hitela po otroke zadnjo minuto. Ker vem, da sem dovolj vestna, da bom delo končala, tudi če ponoči, samo teh omejitev in nesvobode nisem več želela.

No, in tako se je pisal začetek leta 2014 … Jaz seveda z nosečniškim trebuščkom … V Beogradu sva naletela na Minicity … Vse skupaj se je zgodilo po naključju. Za Mihova otroka, ki sta naju obiskala, sva iskala animacijo. Ko sem stopila v Minicity v Beograđanki, mi je srce zastalo. Iskreno, ne iz pedagoškega vidika, ampak marketinško-prodajnega. Minicity sem doživela kot skupek dveh elementov. Kot nov, interaktiven marketing. Kot nov kanal predstavljanja podjetij, ki imajo zgodbo in so družbeno odgovorna. Videla sem priložnost za krožni marketing in vračanje v družbo. Na žalost mislim, da je današnjim otrokom odvzeto plezanje po drevesih, sajenje korenja, peka kruha doma, beljenje sten, popravljanje avtomobila z očetom, znanje, kako se pridela domač med (mimogrede, znajo pa uporabljati računalnik) … Če še razmišljam … Pri 18. letih mnogi ne znajo speči jajc in ločevati perila … Minicity se mi je prav zato zdel kot krasni tematski park, laboratorij, mesto, kjer se skozi igro otroci naučijo osnovnih življenjskih spretnosti in realne dinamike poklicev, ne da bi se s tem obremenjevali. V eni zgodbi se je tako združila moja strast do marketinga in prodaje z mojimi vrednotami, da moram otroke opolnomočiti za življenje tako, da se z osnovami, ki so nam odraslim lastne, ne bodo obremenjevali, ampak jih obvladali mimogrede. Takrat sem vedela, da je to prava pot. Najina poslovna pot!

… do kreativnega otroškega mesta Minicity v Ljubljani

Takrat se je začela najina zgodba garanja, strahu, tveganja, neprespanih noči  … In če sva mislila, da imava znanje, sva se zmotila. Šele takrat sva ga začela zajemati z veliko žlico, saj sva se podajala v vode, ki so nama bile do takrat nepoznane. Vedno bom trdila, da je lažje biti menedžer v velikem podjetju in težje podjetnik v lastnem. V teh letih sva se morala naučiti kadrovanja, kriznega marketinga, razumevanja spremenjenih razmer zaradi koronavirusa, sprejemanja odpovedi, kritik, pohval, obvladanja davčnega in finančnega poslovanja, sporazumevanja in vodenja generacije Y  in še in še bi lahko naštevala. Obenem sva se naučila kot romantični par biti tudi poslovna partnerja, delavca, včasih drug drugemu šef, včasih podrejen delavec. Naučila sva se usklajevanja poslovnega z družinskim življenjem.

Morda se bere, kot da se sama sebi smilim … Ne, niti slučajno! Ampak moram priznati, da je preteklo tudi veliko solz in poti. Veliko prepirov. Prisoten je bil ogromen strah. Roke so se nama potile pri odločitvah, ki sva jih sprejemala. Tveganje je bilo izjemno veliko. Zakopala sva se v kredite, njihove posledice bi čutila vse življenje, če nama ne bi uspelo.

Kreativno otroško mesto Minicity je danes po skoraj osmih letih prepoznavna znamka v Sloveniji in onkraj meja. Prejeli smo kar nekaj nagrad in javnih pohval, največjo pa nam dajejo naši obiskovalci (otroci, starši, učenci, pedagoški delavci …) in več kot 60 podjetij, ki nam zaupa in z nami skupaj ustvarja kvalitetno didaktično vsebino za prihajajoče generacije. Zato lahko zaključim samo tako, da vam zaupam, da je to najboljša življenjska šola in MBA študij, ki bi ga lahko zaključila kjerkoli, kajti na lastnih napakah se največ naučiš, zrasteš, hkrati pa vidiš, kako majhen in neveden si ter kaj vse moraš osvojiti. In kaj je zame še vedno najtežje? Vodenje ljudi, medsebojni odnosi in kadrovanje. Je in bo verjetno ostalo. In še enkrat, brez tima ni zmag, sam lahko narediš bore malo. Zato hvala krasni ekipi, vsej, od prvega do zadnjega, tistih, ki jih ni več z nami in tistih, ki so.

Pustite odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.