Resnične izpovedi

INTERVJU S TRIXY

1. Trixy, kako ste prišli do sedanje službe gospodinje pri družini Culiberg? Kaj vas je prepričalo, da ste prevzeli to vlogo? In kako ste se počutili na začetku – ali je bilo kaj negotovosti, glede na to, da družina prihaja iz tujine?

»To službo sem si želela, ker sem imela dovolj vsakodnevnih dolgotrajnih voženj v salvadorskem gostem prometu in sem si želela nekaj stalnega in varnega, brez vsakodnevnega prometa in izgubljanja ur na avtobusu.

Ja, sprva je bilo precej strahu, predvsem, ker ne govorim angleško in ker sem vedela, da družina ne prihaja iz špansko govorečega okolja. Bala sem se predvsem, kako se bomo sploh sporazumevali. Seveda je na začetku vedno prisotna bojazen, ali bodo to prijazni ljudje, ali bodo z menoj lepo ravnali, sploh ker imam tudi nekaj ne najbolj prijetnih pretekih izkušenj, ko te najame družina. Človek se pač boji novega in drugačnega. Tudi jaz sem se. Ampak hitro se je izkazalo, da so prijazni in da jim pravzaprav španščina dobro gre.«

2. Ali ste v preteklosti, preden ste postali gospodinja, delali v kakšni drugi službi? Kako ste našli svojo prejšnjo zaposlitev?

»Da, delati sem začela kot mlada deklica, še v najstniških letih. Najprej sem pomagala v kuhinji, dolga leta, nato sem opravljala veliko priložnostih del, kot so obiranje kave in čiščenje, bila sem natakarica, stregla sem hrano in še marsikaj. Potem sem dobila prvo resnejšo službo gospodinje prek priporočil zetove mame, in sicer sem delala za eno najbolj vplivnih in premožnih družin v Salvadorju, za družino Siman.«

3. Ali ste v preteklosti živeli pri svojih delodajalcih ali ste se na delo dnevno vozili?

»Tukaj je navada in nekaj povsem normalnega, da pri družini živiš. Skoraj vse hiše premožnih imajo prizidek za gospodinje. V večini mojih služb sem pri družini živela, za konec tedna pa odhajala domov in se vračala ob ponedeljkih.«

4. Trixy, kakšno pa je vaše potovanje domov vsak konec tedna in kako preživljate svoj prosti čas?

»Moje pot domov traja od 5 do 6 ur v eno smer. Živim v severozahodnem delu Salvadorja in promet je zelo počasen. Ko se vračam v mesto San Salvador, kjer živi družina Culiberg, vstanem v ponedeljek ob treh zjutraj, da prispem v njihov dom do osmih ali pol devetih. Čez vikend sem vedno z mamo, za katero skrbim in ji finančno pomagam, z menoj pa ves čas živi tudi eden od sinov, drugi otroci in vnuki pa prihajajo občasno. Imam tudi hčer in dva vnuka, s katerimi se redno videvamo, saj živimo blizu. Včasih gremo na sprehod, na plažo ali doma kuhamo. Občasno čez vikend tudi delam, če je kakšno priložnostno delo, kot je obiranje kave. Zame je družina zelo pomembna in zato so vikendi zame najbolj sveti, saj uživam v družbi domačih, ki jih pogrešam. Vsak vikend tudi obiščem cerkev, to je moje zatočišče.«

5. Kako ste se zadnja leta spopadali s strahom pred kriminalom? Se je glede na vaše izkušnje stanje izboljšalo?

»Mešani občutki. Odkar pomnim, je bilo v Salvadorju prisotno nasilje in še vedno me je na avtobusu strah, saj so me v preteklosti že oropali. Vzeli so mi ves denar in telefon, bilo je strašno. Še vedno se ne počutim varno, verjetno traja en čas, a sem še vedno v strahu in previdna. Ampak to je moje osebno mnenje in pogled.«

6. Kakšne želje imate za svojo družino, za prihodnost svojih otrok? Ste jim pomagali pri pridobivanju izobrazbe, jih spodbujali k učenju in rasti?

»Imam dva sinova in hčer ter dva vnuka in mamo. To je moja družina. Najbolj si želim lepo prihodnost za otroke, da bodo zdravi in srečni in da bosta sinova našla dobri partnerki, saj sta še samska. S trdim delom in odrekanjem sem jih preživljala do srednje šole, tako da osnovno izobrazbo imajo. Naprej jim finančno žal ne morem pomagati, saj mi prihodki tega ne dopuščajo. Sem edinka in moram skrbeti še za svojo mamo, ki nima prihodkov. Lahko jim le svetujem in jih motiviram, da se učijo vsak dan.«

7. Kako ženske, domačinke v krajih, od koder prihajate, skrbite zase ob mesečnem perilu, glede na omejen dostop do higienskih izdelkov, vložkov, tamponov in tople vode?

»Že eno leto nimam menstruacije, čeprav sem stara šele 45 let. Imela sem zdravstvene težave, ki so se uredile, na srečo pa menstruacije nimam več. Drugače smo uporabljale higienske vložke, če je bil denar, skrbim zase, da jemljem vitamine in če me kaj boli, tableto proti bolečinam.«

8. Kaj storite, če zbolite? Kdo krije vaše zdravstvene stroške?

»Nisem zdravstveno zavarovana in če bi resneje zbolela, bi lahko obiskala zdravnika le, če bi to plačala. Po navadi mi najstarejši sin kupi zdravila, ko je to res nujno. Če zbolim, grem v bolnišnico Mazzini v Sonsonate. Vse si plačam sama, ker sem imela socialno-zdravstveno zavarovanje samo nekaj časa, daleč nazaj, ko sem 6 let delala v tovarni.«

9. Ali verjamete, da je izobrazba ključ do uspeha? Kakšno je vaše stališče do tega?

»Ja, mislim, da zelo pomaga napredovati, ker vidim, da obstajajo boljše službe z boljšim plačilom. Prispeva k blaginji družine in osebno.«

10. Bi si upali enkrat z nami obiskati Slovenijo? Bi radi videli sneg? Mislite, da bi uživali v dolgem poletu?

»Da, rada bi videla sneg. Na začetku bi me bilo poleta najbrž strah, a mislim, da bi uživala in bi se dobro pripravila, da me na letalu, niti na cilju, ne bi zeblo J Upam, da to kdaj doživim.«

11. Kakšne so lokalne tradicije, povezane z zaroko in poroko v Salvadorju?

»Nekateri pari se poročijo, v moji vasi skromno, a vendar se večina parov zdaj preprosto odloči za skupno življenje v svobodni zvezi brez poroke, a se s tem osebno ne strinjam. Verjamem, da je poroka nekaj zelo pomembnega in resnega, zaveza, ki jo daš drug drugemu.«

12. Ali razmišljate o prihodnosti, glede na to, da morda nimate pokojninskih prispevkov? Vas je strah, kako se boste preživljali, ko boste starejši?

»Tukaj je navada, da otroci skrbimo za starše in upam, da bodo tudi moji otroci pomagali  meni. Ni me strah. Prosim Boga, naj ne ostanem dlje, kot bi bilo treba, da ne bom nikomur v breme.«

13. Kako se spominjate svojih prejšnjih delodajalcev? Imate kakšno izkušnjo, ki se vam je še posebej vtisnila v spomin?

»Imela sem šefico, ki mi je za božič podarila darila za vso družino, za moje tri otroke, dala mi je veliko denarja in mi dovolila, da imam dolge počitnice, ki jih je vseeno plačala, kot da bi delala. Z njo sem se počutila odlično, bila je premožna in radodarna in nje ne bom nikoli pozabila, bila je čudovita ženska. Žal je že pokojna.

Slabih izkušenj je bilo več. Ena grozna je bila, ko so mene in moje sodelavce na šefovem rojstnem dnevu pustili brez hrane, ker so bili na prvem mestu gostje, mi pa smo delali ves dan. Bili smo lačni, zato smo naročili hrano in si jo tudi sami plačali, tako da mo skupaj zbrali denar. Ti so bili najhujši. Po navadi ima namreč družina več pomočnikov in gospodinj, od dva do pet, pa še vrtnarja in varuško za vsakega otroka. Zato smo pogosto stopili skupaj in si delavci med seboj pomagali.«

14. Ste kdaj razmišljali, da bi zapustili državo in odšli v tujino? Kaj bi vas k temu motiviralo? Konec koncev, zdaj imate potni list …

»Da, državo bi zapustila in šla v ZDA, da bi delala in imela boljši življenjski standard. Odšla bi, kljub temu da bi zapustila družino, ker bi jim bilo z mojo pomočjo na daljavo veliko bolje.«

15. Kaj je po vašem mnenju treba spremeniti v Salvadorju, da bi izboljšali življenjske pogoje? Kateri vidiki vam trenutno niso všeč?

»Upam, da bomo dobili boljše plače za poklice, kjer je zdaj plača minimalna. Domače delavke bi morale imeti socialno varnost, mi pa bi morali biti bolje obravnavani, saj smo tako rekoč slabo plačani in tisti, ki vzdržujemo dom in skrbimo za vse, hrano, čiščenje, otroke in tako dalje, težko shajamo z enim prihodkom za toliko ljudi. Država bi morala predpisati minimum in pomagati aktivneje. Tudi pri možnosti izobrazbe.«

16. Kako v vašem domačem kraju skrbite za higienske potrebe dojenčka, denimo vaše vnukinje, še posebej, če nimate dostopa do tople vode in otroških plenic? In kdo skrbi zanje, ko je mama na delu?

»Moji otroci so zdaj odrasli. Ko so bili majhni, je zanje skrbela večinoma moja mama, ker sem morala ves čas delati. Nismo uporabljali kupljenih otroških plenic za enkratno uporabo, saj si jih nismo mogli privoščiti. Zdaj je moji vnukinji boljše, vodo občasno pogrejemo, plenice tudi imamo občasno, tako da se da.«

17. Trixy, kakšne so vaše sanje in cilji za prihodnost? Kaj bi radi dosegli?

»Želim imeti svojo hišo, da bodo imeli vsi moji varno mesto, ko me ne bo. Želim, da bi bili moji otroci dobri, pošteni in da bi imeli službo in bili srečni.«

18. Kako ste premagovali ovire in se prilagodili življenju v okolju, kjer nimate vseh privilegijev, kot je topla voda in drugo udobje?

»Hvaležna sem Bogu za vse, kar imam, za zdravje, za življenje, za vse, kar mi daje. Mene to ne prizadene, ker tako živim vse življenje, in me sploh ne moti. Bog napolnjuje moje bitje z mirom in zame so to nepomembne stvari.«

19. Hišo torej najemate. Kakšna pa je ta hiša, koliko ima sob, kaj vam je tam všeč in kaj pogrešate?

»Ja, hišo najemam v vasi na drugi strani države. Tam je lepo, je mir in narava. Moja hiša ima samo eno sobo, je zelo majhna. Tam stalno živiva samo jaz in moj najmlajši sin. Imam eno omaro, eno mikrovalovno pečico in dve postelji, za umivanje je zunaj deževnica, ki je hladna, nimamo pa hladilnika, pomivalnega stroja ali štedilnika. Okoli je malo vrta, kjer si marsikaj pridelam, kuhamo pa večinoma na odprtem ognju zunaj. Imam tudi psa, mačke in nekaj kokoši.«

20. Kako skrbite za svoje duševno in čustveno zdravje, ko se soočate z izzivi vsakdanjega življenja? Kaj vam pomaga ohranjati pozitiven pogled na prihodnost?

»Vsako nedeljo grem v cerkev, ko sem doma, in vsak dan pokleknem, ko se zbudim in preden grem spat. Z Bogom se pogovarjam in prosim za zdravje zase, za otroke in mamo ter se mu zahvaljujem za vse, kar mi daje. Hvaležna sem, ker me nikoli ni zapustil in čutim, da me vedno posluša in mi daje mir v mislih in v duši. Tudi ko sem žalostna, prosim Boga, da mi pomaga, da mi da moč, da se počutim bolje. Ne bojim se prihodnosti, zaupam Bogu in preprosto uživam vsak dan.«

Pustite odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.