Nasveti za potovanja

2many4granny se odpravlja na jadranje ali na kaj moramo pomisliti pred jadranjem s petimi otroki?

Ali je jadranje s petimi otroki stresno ali ne, morate presoditi sami. Mi pa vemo, da smo se v lanskem letu znebili vseh predsodkov in prvič na jadrnici uživali kot le kaj. Lansko leto je bil Jaša star dve, Gaja štiri, Mija pet, Mihov sin deset in Živa trinajst let. Morda to v marsikaterem staršu še zmeraj vzbuja strah glede nevarnosti, napora ali stresa, mi pa smo v tem videli priložnost, da se preizkusimo tudi na jadrnici. In izzive smo na jadranju zamenjali z noro zabavo – veliko lovili ribe, raziskovali različne otoke in mesta ter se med aktivnostmi, ki so na “majhni” jadrnici še toliko pomembnejše, še bolj povezali.

Prvo jadranje

Lani, ravno po vselitvi v hišo, ko sva izpraznila vse zaloge, smo se znašli sredi korone, vsa naša podjetja zaprta, ljudje na čakanju in vsi prestrašeni kako bo naprej, ali bomo preživeli ali ne. Jaz pa sem si tako želela jadranja, prvega z otroki. Želela sem jim pričarati to brezskrbnost, lepote morja, mir, kotičke, ki jih dosežeš samo z ladjo in s kopnega niso dostopni. Ko sem iskala in iskala sem videla, da so zaradi korone na jadrnice tudi do 70% popusti, jadrnica s petimi kabinami je bila znižana iz skoraj 4.000 € na 1.100 €. Tako me je mikalo, a vedela sem, da si ne moremo in ne smemo privoščiti še skiperja za dodatnih 1.500 €. Pomislila sem, da ni vrag, da ni kup ljudi, ki imajo denar, ne rabijo zaslužka, nimajo pa družbe ali jadrnice, da bi šli jadrat. Dala sem iskren oglas na Facebook skupino Slovenski skiperji in v eni uri se je javilo šest prostovoljcev, vsi izkušeni skiperji, ki so bili pripravljeni iti brezplačno. S prvim smo šli na kavico in takoj je kliknilo. Tako je naš Boris postal veliko več kot skiper. Postal je naš prijatelj, celo leto smo se videvali in nikoli ne bom pozabila kako pozoren poslušalec je bil na prvi kavi. Zapomnil si je opombe, da Zoja Mija rada lovi ribe in, da je Jaša ljubitelj dinozavrov. Ko je prišel na jadrnico je iz torbe povlekel darila za vse, za Jašo pa plišastega dinozavra in ribiško palico za Zojo Mijo.

Danes ponovno jadramo skupaj, saj je Boris srčen in prijeten 75-letnik in zelo moder. Letos je vztrajal celo, da k jadranju nekaj prispeva, saj pravi da Miha že lahko samostojno jadra, Boris pa mu je v moralno oporo in ga usmerja. Predvsem se je potrebno zavedati, da imamo z Jadranskim morjem res veliko srečo. Tisti, ki morebiti še niste bili na jadranju vam lahko zaupam, da so 6 metrski brazilski valovi res nevarni, tokovi v Indoneziji resnično močni in meduze v Avstraliji skrajno neprijetne in nevarne. Zaradi monsunov so drugi deli sveta redko poseljeni čisto ob obali, kar pomeni, da vasic čisto ob vodi praktično ni (kakor je to recimo znano v Dalmaciji). Jadran si tako zasluži veliko pohvalo glede varnosti, dobre hrane ter vseh naravnih lepot in bogastev, ki jih nudi.

Od kod izkušnje kako se lotiti jadranja z otroki?

Hm, tudi za naju je bilo to lani na tak način prvič. A vseeno nekaj izkušenj imava. Miha je veliko jadral, ko je bil deček, jaz pa sem prve jadralske izkušnje nabirala v osnovni šoli, saj me je prijateljica, s katero sem jahala, večkrat povabila s seboj na jadranje z njenim očetom. V srednji šoli sem s sošolcem Matjažem, njegovim očetom in še nekaj sošolci odšla, dva ali trikrat, na enotedensko jadranje. Največ izkušenj sem dobila, ko sem nekaj mesecev preživela v Avstraliji. Najprej sem šla na organizirano jadranje z ogromno ladjo Apollo, ki je zmagala na regati od Melbourna do Tasmanije.

Takole smo uživale v Avtstraliji:

Potopisni dnevnik iz jadranja po Avstraliji

Na White Sunday, soboto 3. junija 1770, je kapitan Cook plul ob centralni obali današnjega Queenslanda, ko je opoldne tega dne njegova ladja po imenu Endeavour zaplula v ožino med celino in skupino otokov. Območje z otoki je poimenoval Whitsundays, po dnevu njegovega odkritja. Zato danes 74 otokov, ki se raztezajo med velikim koralnim grebenom in avstralsko celino, 1370 km severno od Brisbana, imenujemo Whitsundays. Sestavljeno iz tropskih plaž, sinjega morja in mokasto belega peska, kar je posledica vulkanske aktivnosti v ledeni dobi, ko so današnji otoki bili gore.

Dostop do otokov je iz obalnega mesta Airlie Beach, od koder takoj za Sydnejem, dnevno izpluje največ ladij in jadrnic. To letovišče oz. kot rečejo Avstralci “resort”, sestavlja le nekaj lokalov, gostilnic, ki so vedno polni mladih, nekaj elitnih ribjih restavracij, trgovin in vsaj deset turističnih agencij, ki izposojajo jadrnice in organizirajo od nekaj urne do nekaj dnevne izlete na otoke. Veze iz poznanstva, kar sem omenila že prej, so pripomogle, da tukaj nisva “backpackerki” oz. turistki, ki se potikava po hostlih in si sobo deliva z desetimi sotrpini.

Težko pričakovano jadranje se je približevalo. S sončno kremo visokega zaščitnega faktorja, brisačo, kapo, kopalkami in z nekaj pijače, sva se skupaj z 20 sopotniki vkrcali na 22 metrsko maxi jadrnico Apollo. Apollo je tekmovalna jadrnica, ki je leta 1984 zmagala na slavni regati od Sydneya do Hobarta (Tasmania). Skupaj z 8 Angleži, 2 Nizozemcema, 2 Nemcema, 2 Ircema, Italijanom, Francozom, Brazilko in Mehičanom, sva pod poveljstvom 4 članske posadke : kuharice Amande, deck-boya Benia, Rebecce in kapitana Dinota, izpluli iz Shut Harbourja. Kapitan Dino je razložil, da bo veter tisti, ki bo določal našo smer, saj na odprtem morju v času ciklonov ne moreš do natankosti predvideti poti. Rebecca nam je demonstrirala varnostna navodila, vključno z dvema izhodoma, na levo in desno. Dodelili so nam vsakemu svoj pograd v podpalubju in nas opozorili na omejene zaloge vode. Na otoku Hamilton smo videli hišo Julie Roberts, ki je s svojo rozkasto – pink fasado izstopala med drugimi vilami. Pozno popoldne smo vrgli sidro ob Whitehaven Beach – to je plaža, ki na karticah vzame dah vsakemu. In tudi nam ga je! Na sebe smo navlekli “stinger suits” – nogavičaste obleke, ki ščitijo pred opeklinami smrtonosnih meduz, ki jih v poletnih mesecih tukaj kar mrgoli in poskakali v mikavno turkizno-modro morje. Skupina delfinov je obplula jadrnico in želve so radovedno potiskale glave nad gladino. Pred nočjo smo morali vsi iz vode, saj je zgodnje jutro in pozen večer čas , ko se hranijo morski psi. V kolikor se še nismo spoznali čez dan, smo se ob nazdravljanju v devetih jezikih prav spoprijateljili. Ne vem, ali je bilo v podpalubju res tako soparno, ali za tem tiči drug vzrok (pregreta kri od vina), ampak jaz sem noč prespala na palubi.

V jutru brez oblačka smo dvignili jadro in veter nas je vodil do naslednje plaze, kjer smo se z gumenjakom zapeljali na otok s peščenimi sipinami. Čakali smo oseko in s tem boljšo vidljivost in naredili dva potopa in snorkljali nad koralnimi vrtovi. Kapitan je v morje tik ob nase glave metal kruh in privabil metrske ribe, ki sem jih v dokaz poslikala z vodno kamero. Amandina večerja in mornarske zgodbe so nas zazibale v drugo noč na odprtem morju. Drugi dan je veter pihal tudi nad 10 vozlov in vsi smo poprimili za vince, ki so škripali pod našimi vrtljaji. Glave smo umikali pred bumom in se učili mornarskih vozlov. Cudna atmosfera je vladala na jadrnici, medtem ko smo pluli nazaj. Vsi smo se veselili toplega tuša in postelje, ki se ne ziba, po drugi strani pa bi z lahkoto lahko preživeli se kak teden na morju. Poležavajoči na palubi smo se veselili le ene stvari: večernega srečanja v pubu Airlie Beacha, kjer smo nase druženje nadaljevali tudi na kopnem.

To mi je ostalo v nepozabnem spominu. Na ladji je bilo cca. 25 ljudi iz vseh koncev sveta, bila sem mlada okoli 20 let in videla sem najlepše kotičke sveta. White Haven Beach, jadrali smo ob koralnem grebenu, obiskali Hemiton Island in še in še. Naš kapitan je ogromno razlagal, pojasnjeval, z nami delil številne anekdote. Mislim, da sem se v jadranje prav takrat res zaljubila. Še nekaj se je zgodilo tistega davnega leta 2003. Na tej jadrnici sem spoznala Fabi, Brazilko, s katero sva ostali prijateljici vse do danes, ona je mnogokrat obiskala mene v Sloveniji in jaz njo v Brazliliji. V nadaljevanju sem z družinskim prijateljem, gospodom Cliveom vsaj še 8x jadrala po nekaj dni v prekasnem avstralskem morju. Tam sem dobila kar nekaj izkušenj morem pa priznati, da za razliko od Mihata jaz nimam velike želje po osvojitvi vsega znanja o jadranju, pomagam le pri osnvnih stvareh, več kot to pa me zaenkrat še ni zamikalo. Poznam osnove in jasno mi je kako poteka dan na jadrnici, kaj je treba paziti in kako se organizirati, da bo prijetno. Ko danes pomislim, je jadranje s petimi otroki po varnem in mirnem Jadranu pravi hec. V Avstraliji je vreme veliko bolj neprevidljivo povspod so morski psi, res so, predvsem pa so nevarne meduze, katerih dotik je smrtonosen. Zato je na vsaki avstralski plaži mesto z vinskim kisom, ki nevtralizira strup in deluje kot prva pomoč ob stiku z meduzo. Če kisa ni, pomaga, da se na opeklino polulaš in čim prej v bolnico. Prav tako je tam koralni greben in številne skrite čeri in skale, zaradi česar moraš bolj spremljati zemljevid in biti pozoren.

Kaj pakirati za 14 dni jadranja z otoki?

Preprosto. Spakira se toliko kompletov oblek, kolikor dni si na jadranju. Vse poletne in eno kombinacijo za mrzlo vreme, anorak, brisače. Posteljnina je vedno na jadrnici. Veliko vzamemo s seboj igrač, družabnih iger, iger za vodo, sup, maske ter veliko zdravil in kozmetike. Da to spakiramo potrebujemo približno dve uri.

Nato je potrebno vzeti še tehniko, kable, računalnike, telefone, očala, sprej za komarje, kaj lepega za večerni sprehod po mestu, knjige. Veliko pobarvank in barvic, tablico in seznam najprej predvidenih jedilnikov, saj se nakup opravi seveda v najbližji trgovini, v našem primeru v Splitu. Ključno se nam zdi, da jedilnik zapišeš doma, prav tako nakupovalni seznam. Na jadrnici ni neomejeno prostora in pametno je, če jedilnik predvidiš in imaš seboj vse potrebno. To je vse. Pa veliko dobre volje in nič strahu.

Kam smo se odpravili na jadranje?

To je v domeni Mihe in Borisa. Ker je letošnje jadranje razdeljeno na dve polovici in nekaj posebnosti. Izplulii smo iz Splita. Ker gre Miha po prvem tednu z letalom za eno noč v Ljubljano na bratovo 50-letnico, smo se odločili da prvi teden plujemo od Splita navzgor, na sever po Kornatih. Nato se sedmi dan spet parkiramo v Splitu, Miha gre na letalo in mi dokupit hrano za drugi teden. Boris nas po enem tednu zapusti in gre naprej na morje, Miha pa z letalom pripelje še svojo mamo in mojega očeta in pot nadaljujemo v južno Dalmacijo, do Dubrovnika in nazaj. Kje točno se ustavimo in kaj si ogledamo, tudi organizira Miha. Iskreno, gledamo na potrošnjo, spanje v marinah ni poceni in v marine se parkiramo na vsakih 4-5 dni. Tam napolnimo vodo, elektriko, gorivo, sicer pa spimo na bojah, saj nam je všeč »divje« in mir.

Varnost in najbolj ključno na jadrnici z otroki

Veliko ljudi nam piše in sprašuje, ali imajo otroci ves čas na sebi rešilni jopič. Iskreno, nismo ga še oblekli, niti enkrat. Zakaj? Ne vidimo potrebe. Ko se jadra, so otroci vedno v kokpitu, se pravi v največjem zunanjem prostoru jadrnice, kjer ni možnosti, da kdo kam pade. Ko plujemo na motor in je mirno, jadrnica pa se skoraj ne premika.

Kaj pa se nam na jadrnici zdi nevarno z otroki in svetujemo, da na to mislite najbolj?

  • Sonce. Ta je na jadranju največji sovražnik. Nujno zjutraj po umivanju temeljito namažite vse člane posadke od mezinca do ušes, nosite UV zaščitno majico in kapo.
  • Pasarela je lahko nevarna za zdrs. Ko je jadrnica parkirana na pomol, stopaš iz jadrnice po deski (pasareli) na kopno. Veste, da so betonski pomoli pogosto zaraščeni z ostrimi školjkami in če otrok zdrsne iz pasarele, je lahko velika nesreča. Zato mu ponudite roko in ne dovolite tekanja.
  • Odprta okna na krovu. Jadrnica ima veliko oken, tudi strešnih. Ta so pogosto odprta. Če se otrok preganja po palubi lahko pošteno pade v kabino skozi okno in se poškoduje.
  • Ko otrok spi v kabini, ne pustite preveč odprtega okna, saj se je že zgodio, da je kakšen malček splezal ven in, ko ga ni nihče videl, je padel v vodo.
  • Nujno naročite zaščitno mrežo, ki služi kot ograja in onemogoča enostaven padec v vodo.
  • Dovolj tekočine, ker piha in ne čutiš, da je vroče.
  • Vedno naj vsi člani posadke vedo, kje so shranjeni rešilni jopiči.

Na jadrnici si moramo pomagati

Zavedati se moramo, da je jadrnica vse v enem: spalnica, igralnica, kuhinja, kopalnica, počivalnica, lepotni studio, sušilnica perila,… Če bi bilo na 15 metrov dolgem plovilu devet ljudi, ki bi se brez vsakega reda in spoštovanja drug do drugega premikali in po možnosti za seboj tudi neredno pospravljali, bi se plovilo hitro spremenilo v “svinjak”. Ker so to za vse nas počitnice in želiva otroke vzgajati v duhu, da ko vsi poprimemo za delo, nam vsem skupaj ostaja več časa za uživanje, si zmeraj pripravimo plan dela po dnevih, kdo je zadolžen za kaj. Tako vsak opravi svoje delo v maksimalno 40 minutah dnevno in smo vsi zadovoljni:).

Komentarji so izklopljeni za 2many4granny se odpravlja na jadranje ali na kaj moramo pomisliti pred jadranjem s petimi otroki?