Sestra Fani Žnidaršič: ''Včasih mi tečejo solze od bolečine in žalosti, kaj vse morajo nekateri prestati, še posebej otroci''

Pred odhodom v Afriko smo organizirali veliko humanitarno akcijo, v kateri smo v sodelovanju s Slovensko karitas zbirali finančna sredstva za gradnjo zavetišč v Serowu, v Bocvani. Povezali smo se s tamkajšnjo misijonarko, sestro Fani Žnidaršič, ki je izbrala družine, ki bodo poslej imele streho nad glavo. Vabimo vas k branju zanimivega intervjuja z njo. Izvedeli boste, v kakšnih razmerah živijo tamkajšnji prebivalci in kakšno pomoč potrebujejo. Dotaknili pa se bomo tudi našega srečanja.

Kako se ocenjuje stopnjo revščine, kako bi jo vi opisali v primerjavi s Slovenijo?

Ne bi mogla primerjati stopnje revščine v Sloveniji z revščino v Bocvani, kajti tu so velike razlike. Odvisno je, ali živiš v mestu, v urbani vasi ali podeželski vasi. Bocvana ima program Nation Powerty Eradication oz. cilj za leto 2036. O stopnji revščine si lahko preberete uradni zapis na internetu.

Kaj je glavni namen misijonarjev nasploh in kako vi delujete v Afriki? Od kdaj ste v Serowu, kako se tam počutite, kaj je vaše delo?

Želimo prinesti Boga ljudem, Sveto pismo, izobraževanje in razvoj. V reviji Misijonska Obzorja si lahko več preberete o delovanju slovenskih misijonarjev, njihovem poslanstvu, življenju ljudi itd.

V Serowe sem prišla leta 2000. Od takrat pa do danes se je zgodil velik in zelo hiter razvoj. Tu se počutim doma, Bocvana je postala moja druga domovina, čeprav je še vedno težko, ker ne obvladam domačega jezika secvana. Ko sem prišla v Bocvano, sem delala kot prostovoljka v rehabilitacijskem centru pet dni na teden, v soboto in nedeljo pa sem imela katehezo za otroke in mlade, kasneje tudi za odrasle, potem je petek ostal rezerviran za obisk ostarelih in bolnih po domovih.

Komu je namenjena vaša pomoč? Čemu se najbolj posvečate?

Leta 2015 se je moje delo malo spremenilo, ni bilo povezano samo z delom z invalidi.

Kakšno mesto je Serowe?

Serowe je zelo velika vas, ki se razvija zelo počasi, z manj priložnostmi. Tu so trgovine, šole, bolnišnica, zdravstveni domovi, hoteli, državni uradi … Izdelujejo opeko. To je urbana vas s 50.000 prebivalci.

Kakšno je po vaših izkušnjah življenje tamkajšnjih družin? Kakšne težave jih najbolj pestijo?

Družinsko življenje je postalo drugačno in ne tako tesno povezano, kot je bilo včasih, kjer bi ljudje podali roko pomoči drugemu članu ali osebi v težavah.

Kakšne so razmere za tamkajšnje otroke v primerjavi z našimi?

To primerjavo bi zelo težko naredila, ker res ne poznam razmer zdaj v Sloveniji. Že samo tu, v naši vasi, so razlike zelo velike, še večje so razlike v primerjavi z našo mestno vasjo in mestom, te razlike pa naraščajo v primerjavi s podeželskimi vasmi in mestom.

Kakšno možnost šolanja imajo dekleta? Kaj je pravzaprav najpomembneje, da znajo, da preživijo?

Priložnost za izobraževanje imajo enakovredno fantje/moški in dekleta/ženske. Dekleta/ženske se soočajo s številnimi izzivi, kar vpliva na pridobitev ustrezne izobrazbe. Nekatere opustijo šolo. Izzivi vključujejo naslednje:

nekatere ustrahujejo in gledajo navzdol, ker so iz revnih družin,
spolne zlorabe s strani družine,
najstniška nosečnost,
pomanjkanje denarja za nakup šolskih potrebščin, kot so uniforma, čevlji in druge osnovne stvari,
so brez higienskih vložkov,
mnoga dekleta na koncu prevzamejo starševske vloge in skrbijo za mlajše brate in sestre iz več razlogov (ker so sirote, zapuščeni od staršev, ker so starši alkoholiki, številni drugi družbeni problemi).

Kako ženske urejajo menstruacijo in plenice za otroke?

Če nimajo denarja, uporabljajo toaletni papir ali tkanino, krpe.

Kakšna je zdravstvena oskrba za tamkajšnje prebivalstvo?

Zdravstvena oskrba je dostopna vsakemu državljanu Bocvane in ni plačljiva. Če je zelo nujno, jih država pelje na preglede ali zdravljenje v zasebne bolnišnice ali v Južno Afriko, če zdravljenje ni možno v Bocvani. Seveda pa tu ni nujnosti, vse poteka zelo počasi. Obstajajo zdravstveni domovi, kjer ljudje lahko poiščejo pomoč. Tja naj bi vsak mesec matere pripeljale otroke, stare od nič do pet let, da jih stehtajo. Tam jih tudi cepijo proti otroškim boleznim.

Kako je covid spremenil življenje pri vas?

Veliko ljudi je izgubilo službo, ker se nekatera podjetja ne želijo zapreti, nekatera pa zato, ker so v tej pandemiji zelo trpela. Življenjski stroški se dražijo, cene hrane in drugih stvari naraščajo in to v veliki meri negativno vpliva na revne z nizkimi dohodki. Mnogim so v tem obdobju (ko ni več izrednega stanja v državi, ki se je začelo septembra 2020 in se končalo septembra 2021) odklopili vodo.

Pripovedujem o naši vasi Serowe, kjer živim. Zagotavljanje storitev je tukaj slabo. Nimajo občutka za nujnost, zlasti v bolnišnicah, centrih za socialno delo in drugih vladnih uradih, kjer naj bi pomagali pri zmanjševanju revščine. Menim, da je stopnja revščine visoka, veliko ljudi živi iz rok v usta. Tudi tisti, ki delajo največ, zaslužijo pod minimalno plačo. Pandemija je stanje še poslabšala. Večina družin in sirote ne prejemajo vladne pomoči.

Kako dostopajo do vode?

Da vodovodno podjetje lahko napelje vodo, kjer ljudje živijo, morajo imeti dokument o zemljišču na ime enega od članov. Brez tega dokumenta ne napeljejo vode. Tisti, ki nimajo redne zaposlitve in dobijo delo prek programa Iphelegeng, ki ga izvaja država za pomoč revnim, morajo delati tri mesece in pol, da zberejo potreben denar za napeljavo vode. K tistim, ki imajo vodo, hodi veliko okoliških družin. Želijo si pomagati, vendar tu nastane težava, kajti cena za kubični meter vode se spreminja. Vsakih 5 kubičnih metrov je cena za kubični meter dražja. Na primer: do 5 m3 plačaš približno 2 evra, 10 m3 je približno 10 evrov. In to gre v višave … Kjer ne plačujejo vodarine, jim vodo odklopijo. Če bi imel vsakdo vodo na svojem dvorišču, potem bi se to izšlo. Na primer, družina je dobila vodo in jo je velikodušno delila s sovaščani. Tako je račun za prvi mesec znašal več kot 400 P (*1 bocvanska pula je enako 0,075 evrov), naslednji mesec več kot 500 P in potem so vodo odklopili …

Kako vse skupaj doživljate vi? Kako se vas dotaknejo njihove zgodbe, ko veste, da ne morete pomagati vsem, da ne morete izbrisati njihove revščine, lakote, pomanjkanje doma …?

Tega ni enostavno gledati in ne moreš pomagati … Tudi samo dajati ni rešitev. Tu pri nas so cene takšne kot v Sloveniji. Včasih mi tečejo solze od bolečine in žalosti, kaj vse morajo nekateri prestati, še posebej otroci. Toda v hiši imamo kapelo, prostor, kjer molimo, kjer me bližina Jezusa pomirja in sem polna zaupanja in vere v Njegov blagoslov. Prosim za blagoslov in pomoč za vse potrebne, bolne, bolniško osebje, vse sirote, vse, ki so sami doma in ki nimajo nikogar, ki bi jih imel rad, jih sprejel take, kot so, za vse dobrotnike. Vsak majhen dar šteje, še posebej, ko je dan z ljubeznijo.

Kako ste se ujeli z nami?

Z vašo družino sem se ujela zelo dobro, kot bi se že dolgo poznali, čeprav smo se prvič videli.

Kako bi nas opisali? Kakšen vtis smo pustili na vas?

Srečali smo se v četrtek zvečer. Preživeli smo skupaj petek in se v soboto zjutraj poslovili. Kratko, a sladko. Mladi starši, navdušeni. Vidva vse opazita in imata zelo lepo in dobro vzgojene otroke. Kljub temu da se Miha ni dobro počutil, tega ni pokazal. Ko se je pozno popoldne ulilo kot iz škafa, je bilo treba otroke peljati domov. Ali si lahko predstavljate veselje otrok, ki so se peljali v velikem ”kombiju” in celo pot prepevali od veselja, kljub dežju. Ste družina, ki ima vse, kar potrebuje, v obilni meri in ste pripravljeni deliti svoje z drugimi.

Kako ste doživeli najine otroke? Kako so oni po vašem mnenju sprejeli drugačen jezik, barvo kože, kulturo …? So se bali tamkajšnjih ljudi?

Otroci so dobro vzgojeni, vsak je drugačen in pride v stik z otroki in odraslimi na svoj edinstveni način. Ob stiku z drugimi otroki so se obnašali čisto naravno, ni jih ”motila” barva kože, las … Deklice so dovolile, da so otroci tipali njihovo kožo, ki je bela, blond lase … Vsi vaši otroci so se pridružili plesu.

So tudi oni sodelovali pri dobrodelnosti?

Otroci so sodelovali pri dobrodelnosti vsak na svoj način. Deklica se je poslovila od svoje ljube igrače in jo podarila invalidni deklici, ki ne more niti sedeti in vedno samo leži. Dali so to, kar njim nekaj pomeni, ne samo to, česar ne potrebujejo več. Dali so nekaj svojega, kar imajo radi. Njihova odprtost in otroška preprostost sta odprli tudi srca tukajšnjih otrok … Med sabo so se poskušali tudi pogovarjati v angleškem jeziku.

Kako ste izbrali družine, ki bodo dobile zavetišča? Zakaj prav njih?

Obstaja še vedno precej družin, ki potrebujejo zavetišče. Čeprav en prostor velikosti 4×4 metre ni idealen, ker so otroci skupaj s starši. Dokler so majhni, je v redu, ko pa so večji, pa ni. Je pa imeti to bolje kot ničesar. Sami lahko poskusite, koliko pohištva lahko daste v takšen prostor. In tu naj bi spalo veliko ljudi.

Zavetišče je za tri dečke, ki so ostali brez mamice. Da ne bodo gledali nanje kot na veliko breme. Gre za zavetišče, ki ga je pred leti zgradila s. Zora (zdaj smo zamenjali vrata in okenska stekla, kjer so bila razbita). V njem pa živijo še mama s svojim partnerjem, njihovih pet otrok s svojimi otroki.

Druga družina je mati s tremi otroki in njena mati. Parcela je na njeno ime. Živela pa je v drugi vasi zato, ker tu ni bilo nobenega zavetišča. Izbrana je bila zato, ker je imela papirje za zemljo.

Če zgradimo zavetišče na zemlji, za katero nimajo dokumenta, bo lastnik tega zemljišča imel v lasti tudi zavetišče, ki bi ga zgradili. Torej, treba je najprej urediti to. To pa vzame zelo zelo veliko časa.

Kaj zavetišča pomenijo njim?

Varnost pred dežjem in vetrom. Tako osebni dokumenti ne bodo uničeni (zdravstvene kartoteke otrok, starih do pet let, v katerih vsak mesec v zdravstvenem domu napišejo njihovo težo, spričevala, ki jih vsako leto dobijo na listu papirja). Zavetišče je pomembno tudi za otroke, saj tako lahko šolsko uniformo, ko jo operejo, dajo v prostor, kjer se ne bo umazala.

Zakaj je zunanja pomoč dobrodošla tamkajšnjemu prebivalstvu? Kaj najbolj potrebujejo? Bi si želeli več takšne pomoči?

Zunanja pomoč je še vedno dobrodošla, saj se tako lahko pomaga najbolj potrebnim. Potrebujejo osnovne stvari: vodo, hrano, oblačila, stanovanje in stranišče. Zdaj, ko so dobili zavetišče, so vprašali, kdaj bodo dobili stranišče. Raje prejmejo denarno pomoč, s katero lahko tu kupijo določeno stvar ali pa gredo po njo v večje mesto. Uvoz stvari brez carine zahteva res veliko, veliko dela, in seveda tudi časa. Za vse to je treba iti v glavno mesto, ki je 320 kilometrov stran od nas. Vsaka pomoč je dobrodošla.

Koliko časa še nameravate ostati v Afriki? Kdaj se boste vrnili v Slovenijo?

Nameravam ostati do konca svojega življenja, seveda pa je to odvisno od mnogih dejavnikov, tudi od zdravstvenega stanja. Kdaj se bom vrnila v Slovenijo, ne morem reči. Upam, da bom prišla na obisk naslednje leto, če bo Bog dal.