Prvi vtisi o potovanju po Južni Afriki

Zdaj je za nami že prva tretjina poti in smo že kar malce utrujeni. Vsak dan je na števcu novih 500 kilometrov, ki jih premagujemo z občasnimi postanki, da si lahko Miha, ki je naš glavni voznik, malo pretegne noge, medtem ko mu jih jaz zmasiram z Akupres gelom Favna, ki mu pomaga, da ga zvečer manj bolijo noge po napornih vožnjah.

Ko smo 15. oktobra pristali v Johannesburgu, smo bili vsi že zelo neučakani, da ugledamo prve lepote Afrike. Seveda pa smo morali prej urediti še kup papirologije, da smo lahko prevzeli naša avtomobila, ki sta bila naš drugi dom naslednjih sedem dni. Med urejanjem papirjev so bili otroci sami pod budnim nadzorom najstarejše Žive. Žal smo že na začetku doživeli tudi slabo stran Afrike, ko so Živi na stranišču ukradli telefon in nekaj denarja. Še dobro, da smo pred potovanjem sklenili zavarovanje za vso tehnično opremo, kar upam, da bomo lahko po vrnitvi uveljavili. Prvi postanek smo naredili kar v Johannesburgu, kjer smo obiskali mojo dolgoletno prijateljico Fiono. Sprejela nas je z odprtimi rokami, pa tudi mi smo ji prinesli kar nekaj dobrot – naše salame, otroške igrače Malih zakladov, kozmetično torbico in kreme Malih zakladov. In seveda naše vino.

Pretoria

In tako se je naše raziskovanje začelo … Najprej smo si ogledali botanični vrt v Pretorii, ki se razteza na 76 hektarjih. Vau, toliko južnoafriških rastlin smo videli, da vam jih niti ne morem našteti. Dolgo, dolgo sem stala pred alojo in drugimi cvetočimi rastlinami, otroci pa so si pozorno ogledali največji herbarij v Južni Afriki. V vrtovih je bilo izjemno sproščujoče, pozabili smo na vse skrbi … Seveda smo obiskali tudi njihov znani spomenik Voortrekker, visok kar 40 metrov, ki nas je zelo prevzel in je uvrščen na seznam južnoafriške nacionalne dediščine. Postavljen je bil v spomin Voortrekkersom. V tem trenutku je uživala predvsem Zoja Mija, ki je velika ljubiteljica zgodovine. Zato smo si ogledali tudi tamkajšnji Park svobode, Zid imen, na katerem smo prebrali, kdo vse je padel v konfliktih v tej deželi. Melrose House nas je popeljal v čas 19. stoletja, ko je bila tam podpisana mirovna pogodba. V Pretorii na vsakem koraku začutiš delček zgodovinske nostalgije. Dan je minil prehitro in naslednjega dne nas je že čakalo prvih 500 kilometrov vožnje. Naš prvotni načrt je bil obiskati Lesotho, ki je manjša država v Južni Afriki z zelo lepo pokrajino, a smo jo morali žal izpustiti zaradi slabih koronavirusnih razmer in posledičnega zaprtja meje.

Lesoto

V Lesotu smo si želeli ogledati kraljevsko palačo Maseru, ki je bila zgrajena leta 1976, katedralo Mati zmage, največji kolidž v državi. Tudi rudnika diamantov Letseng na nadmorski višini 3100 metrov nam ni uspelo videti. Na našem seznamu ostaja slap Maletsunian, po pričanju mnogih eden najlepših v Afriki.

Bloemfontein

Začrtali smo si novo pot, ki nas je vodila do Bloemfonteina, mesta vrtnic (vrnemo se še enkrat za festival vrtnic, definitivno), sedmega največjega v Južni Afriki, sodno prestolnico. Tam živi približno 520.000 prebivalcev in Miha dobro ve, da so tam leta 2010 gostili svetovno prvenstvo v nogometu. Ko bodo otroci večji, mesto zagotovo spet obiščemo, ker tam stoji umetniška galerija Oliwnhuis, kjer si je mogoče ogledati tako dela sodobnih kot starejših umetnikov. Tu so številni muzeji, prvi digitalni planetarij, observatorij …

Frankfort

Med vožnjo smo se spomnili, da nekje v tej smeri živita naša prijatelja Ksenija in Dejan Kastelic, ju hitro poklicali in dobili povabilo za obisk samotne turistične kmetije sredi savane v Frankfortu, Free State, ki so jo vzeli v najem za vikend obiske. Takoj sva začela z Miho razlagati otrokom, da je Frankfort majhno kmečko mesto, ki leži na bregovih reke Wilige. Mesto so zgradili leta 1869, Albert van Gordon pa mu je izbral ime. In ja, ime je dobilo po nemškem mestu Frankfurt.

Ko smo zavili v njihovo smer, se je cesta iz asfaltne hitro spremenila v kamniti off-road, ki je za naša dva cestna avtomobila predstavljal pravi izziv. Ko smo vendarle prispeli, smo doživeli prvi t. i. ”rain in Africa”, ki ga opeva znana skupina Toto, in si ogledali manjši slap sredi ravne savane, ki je zelo redek pojav sredi tako velikega travnatega območja.

Otroci so bili navdušeni tudi nad jahanjem konjev in pokušanjem prvih afriških sladkarij. Naš dan se je zaključil z najbolj spektakularnim sončnim zahodom, kar smo jih kadarkoli videli. Ste videli objavo na našem Instagramu?

No, vsaj tako smo mislili, dokler nista naša snemalca pri spoznavanju novega avtomobila ugotovila, da se rezerva na njunem avtu prižge zelo pozno, bencinske črpalke pa v Afriki niso na vsakih 100 km, kakor smo tega navajeni v Sloveniji. Ker sva z Miho že izkušena popotnika, sva našla varno zavetje, kjer smo lahko počakali, da nam je lastnica ”guest housa”, kamor smo se odpravljali spat, poslala nekega gospoda s kantico bencina. Ko smo se končno primajali do našega prenočišča, so bili otroci že tako utrujeni, da so popadali v postelje, medtem ko se je delo za nas ostale šele začelo. Začeli smo pripravljati video material in Nikon res dela kvalitetne fotografije, ki jih posledično nastane tako veliko, da urejanje vzame veliko časa. Hvalabogu, da smo si pred potovanjem priskrbeli novi notesnik HP Fury, ki je to delo olajšal.

Na naših počitnicah tako doživljamo pestrost podnebja, nihanja temperatur, ganljivih trenutkov, raznovrstnost kultur, drugačnost življenja …

Gariep Dam

Naslednji dan nas je pot popeljala mimo 88 metrov visokega jezu na reki Oranje Gariep Dam, ki je največji rezervoar v Južni Afriki. Njegov primarni namen je namakanje, za domačo in industrijsko uporabo ter proizvodnjo električne energije. Prvotno se je imenoval Hendrik Verwoerd, po predsedniku vlade. Po koncu apartheida pa je bilo to ime neprimerno. Pogled na jezero pod njim nam je dal občutek potovanja in svobode, otroci so bili veseli in razigrani in same pohvale, kako super popotniki so.

Ta dan je bil zaznamovan z dolgo vožnjo do prenočišča v kraju Graaf Reinter. ”Guest housi” so velike hiše, v katerih po navadi živijo upokojenci, in oddajajo del hiše oz. le nekaj sob. Vedno nam pripravijo domač zajtrk, kar je super, da lahko potem siti odrinemo naprej.

Še dobro, da so otroci imeli pri sebi igrice trgovine TojeTo, ki so jim krajšale čas.

Ko smo končno prispeli na cilj, sta se Miha in naš snemalec Martin bližje spoznala z lokalno skupnostjo, ko sta se mimo kontejnerjev, v katerih prebivajo, odpravila v trgovino. Glede na situacijo smo se odločili, da bomo to izkoristili za naše prve dobrodelne namene in domačinki z novorojenčkom podarili mleko Novalac in nekaj pleničk Violete. Zelo ganljivi trenutki, ki ste jih lahko videli na družbenih omrežjih 2many4granny.

Graaf Reinter

Naslednje jutro se je dan začel za Miho in Živo nekaj ur prej kot za ostale, ki smo si privoščili malo daljši spanec. Onadva sta se skupaj s snemalcema odpravila na ogled Graaf Reinterja – nacionalnega parka, ki je znan po svojem ogromnem kanjonu, ki mu rečejo tudi mini Grand Canyon. Meni je bilo kar malo žal, ko sem na slikah občudovala poglede, ki sta jih videla. Še dobro, da sta naša dva snemalca ujela celotno doživetje z dvema kamerama Nikon. Prepričala sta se, da Nikon ponuja resnično vrhunske fotoaparate in fotografsko opremo, s katero lahko ujameš v objektiv čudovite fotografije. Nudijo poglobljeno izkušnjo pravega profesionalca z inovativno optično tehnologijo, še posebej Nikonovi revolucionarni brezzrcalni fotoaparati serije Z in objektivi NIKOR Z. Iz tebe prebudijo talente in ti dajo možnost ustvariti vizionarska dela.

Za zajtrk so si otroci zaželeli kakav BenQuick, ki pa smo ga imeli zapakiranega na dnu ogromnega kupa prtljage, ki smo ga vzeli zraven za dobrodelne namene. Tako da smo morali razpakirati celoten avto, da smo se dokopali do njega. A na koncu je bil ves napor poplačan, ko so se otroci lahko posladkali s kakavom BenQuick, midva pa sva si moči napolnila z Benquickovo žitno kavo. 

Addo elephant national park

Takoj po zajtrku smo odhiteli proti atrakciji, ki so se je otroci najbolj veselili – Addo elephant national park, ki je že od leta 1931 eden najbolj priznanih parkov. Je tretji največji nacionalni park v Južni Afriki. Nastal je iz težnje po tem, da bi ohranili široko paleto biotske raznovrstnosti, pokrajine, živalstva in rastlinstva. Zraven karte za park smo dobili tudi zelo domiselno igro, ki obljubi tistemu, ki opazi največ živali, sladoled. Sprva smo bili razočarani nad skopim številom živali, dokler nam ni poti prekrižal slon. Otroci so bili navdušeni, moja prva misel pa je bila: ”Še dobro, da smo se pred odhodom zavarovali pri zavarovalnici Vzajemna, če se kaj zgodi.” Tudi mrčesa je bilo nekaj več in nismo še jemali antimalarikov. Po tem dogodku smo se s tropom slonov počasi premikali dalje in videvali vedno več živali – zebre, antilope, leve in žirafe. Iz parka smo se odpeljali z veliko nove avanturistične motivacije, ki nas je napolnila z vprašanji, kaj vse naš še čaka na naši nadaljnji poti.

Port Elizabeth

Odgovore smo dobili že takoj naslednji dan, ko smo se v mestu Port Elizabeth zbrali v vrsti pred vstopom na ladjo, ki nas je odpeljala na ogled delfinov in kolonije pingvinov. To je glavno pristaniško mesto in najbolj naseljeno mesto v provinci Eastern Cape. Imenuje se tudi Prijazno ali Vetrovno mesto, za katero je značilno toplo oceansko podnebje. Znano je po številnih plažah z modro zastavo in velja za zelo priljubljeno mednarodno in lokalno počitniško destinacijo. Ima bogato in raznoliko kulturno dediščino.

Ne moremo mimo naših slavnih pingvinov. Ste vedeli, da so pingvini pravzaprav starodavne ptice, ki so se razvile pred približno 65 milijoni let? In čeprav vsakdo misli, da jih najdemo le v mrzlih območjih, so doma tudi tu, saj so se prilagodili vročini, njihovo perje je odličen izolator (čisto mimogrede – njihovo perje je tudi krajše kot pri antarktičnih pingvinih). Afriški imajo na sebi posebno črno črto, ki je ukrivljena na vrhu prsnega koša. Na kopnem delujejo okorni, ampak v vodi so izjemno spretni plavalci, ki dosežejo celo 24 kilometrov na uro, pod vodo ostanejo eno minuto in pol in plavajo do 35 metrov globoko. Noro, kajne?! In ne plavajo z nogami, kot druge vodne ptice, ampak s krili, ki so kot plavuti. Mrežasta stopalca jim služijo le pri plavanju na površini vode. Živijo povprečno od 10 do 11 let, včasih pa tudi 24 let. In tudi tu se pozna človeška roka … Na žalost … Zaradi komercialnega ribolova so bili prisiljeni prilagoditi svojo prehrano. Jedo majhne ribe in dnevno to znese 300 gramov, v določenih obdobjih pa tudi več kot 1 kilogram. In tudi pri pingvinih so razlike med samci in samicami. Hihihi, kdo je lepši? No, vsi so prekrasni, samci imajo pa malce večji in daljši kljun. In tudi dolga leta so si zvesti, ločijo se, če paritev ne uspe. Hm … hm … Samica znese eno do dve jajci letno. Malčki imajo modrosiv hrbet, na sprednji strani pa so beli. Ja, prav ste prebrali. Niso tipično črno-beli kot njihovi starši. Hihihi … In ko gre prvič mladiček na odprto morje, je to zanj nevaren podvig. Šele pri treh ali štirih letih se vrne domov, pripravljen za parjenje.

No, da nadaljujem … Tja smo prispeli ¨fashionably late¨, saj je z družino s petimi otroki biti pravočasen vedno velik izziv, sploh ko si otroci zadnji trenutek zaželijo pet jajčk na oko, ki so pri bolj počasnem ritmu lokalnih kuharjev narejena v trikratnem času, kot bi jih dobili v Sloveniji. Še dobro, da so zato tudi bolj potrpežljivi in so nas počakali. Ko je po 5 minutah vožnje z ladjo še pri obali iz vode pokukal prvi delfin, so bili naši vodiči še bolj presenečeni kot otroci, saj so nam pojasnili, da je kaj takšnega redek pojav in jih po navadi srečamo šele nekaj kilometrov stran od obale. Tudi drugi smo bili navdušeni, saj so nam kmalu za tem začeli slediti in se igrati s kar nekaj skoki čez valove, ki so jih lovili ob ladji. Bil je krasen dan, otroci so uživali v vsaki minuti, midva pa tudi, ko sva jih gledala tako srečne in razigrane.

Splošno navdušenje se je še povečalo, ko smo na otoku zagledali prve pingvine. Vodička nam je povedala, da jih je včasih bilo mnogo več in da so prekrivali cel otok, vendar se je zaradi pomanjkanja hrane, ki so ga povzročili lokalni ribolov in večkratna razlitja nafte, populacija pingvinov precej zmanjšala. To so otroci doživeli različno. Najmlajši so bili žalostni, medtem ko sta starejša debatirala o tem, kako se svet spreminja.

Na naše razočaranje nismo mogli stopiti na otok, da bi lahko pingvine videli tudi od bližje, smo pa zato hitro ugotovili, da je to mogoče na plaži Boulders beach v Simon Townu, ki smo ga takoj dodali na seznam destinacij, ki jih bomo obiskali v prihodnjih dneh.

Simon Town

Simon Town, mesto v zahodnem rtu v Južni Afriki, morate obiskati! Res morate zaviti na obalo False Bay! Mimogrede, mesto je poimenovano po Simonu van der Stelu, prvem guvernerju rta kolonije.Lahko samo rečemo uau! Uau! Črno-beli gospodje in gospodične ob turkizni barvi oceana so nam vzeli sapo. Občudujoče smo jih opazovali, kako se igrajo, plavajo, hranijo in skrbijo za mladičke, ki so takoooo ljubki. Afriški pingvini so resnično nekaj posebnega, so drugačnega videza in se drugače vedejo kot tisti v Južni Ameriki.

Plettenberg

Pot smo nadaljevali do zaliva Plettenberg, z vzdevkom Plet ali Plett, ki je primarno mesto krajevne občine Bitou v južnoafriški provinci Western Cape. Po popisu leta 2001 tam živi 29.149 prebivalcev. Zgodnji portugalski raziskovalci so ga prvotno poimenovali Bahia Formosa (“lep zaliv”) in leži na južnoafriški vrtni poti 210 km od Porta Elizabeth in približno 600 km od Cape Towna.

Čeprav se je zaliv Plettenberg izognil večini nasilja, povezanega s koncem apartheida, je atentat na Chrisa Hanija aprila 1993 privedel do protestnega pohoda v mesto iz mesta KwaNokuthula, med katerim so bili industrijski prostori na obrobju mesta požgani. Uradna ločitev je prenehala z razveljavitvijo zakonov o apartheidu, vendar so posledice predhodno ločenega lastništva nepremičnine še vedno zelo vidne.

Zaliv Plettenberg gosti eno največjih rejnih kolonij galebov ob južnoafriški obali ob izlivu reke Keurbooms, poimenovano po avtohtonem drevesu keurboom. Na tem območju je veliko pelagičnih ptic, pa tudi ogroženi afriški ostrigar, ki živi ob obali.

Knysna

Knysna (verjetno iz besede Khoisan, ki pomeni “kraj lesa”) je mesto s 76.150 prebivalci od leta 2019 v južnoafriški provinci Western Cape. Leta 1878 je zaznamovalo pomembno odkritje. Zlati grumen so našli v reki Karatari pri Ruigtevleju. Kmalu so v Millwoodski gozd v iskanju zlata prispeli lovci na bogastvo z vsega sveta in Millwood je prerasel v živahno mesto. Millwood je bil razglašen za zlato polje, prvo v Južni Afriki.

Ob tej priložnosti sem se spomnila, da tudi midva z Miho varčujeva v plemenitih kovinah in zaupava podjetju Elementum. Svetujejo mi pri nakupu in prodaji naložbenega zlata in srebra najboljše kakovosti iz najboljših kovnic. Svojim otrokom želiva omogočiti lepo prihodnost, v smislu, da jim bova pomagala na poti do znanja, zato za vsak rojstni dan, krst, praznike … dedki, babice, tete, strici … kupujejo zlatnike in srebrnike. Sama tako močno verjamem v finančno opismenjevanje v najzgodnejšem otroštvu, finančno stabilnost družine in razpršitev premoženja, da sem postala tudi njihova ambasadorka. Všeč mi je njihova ideja o Otroškem zakladu in pri nas je aktualna. Vas zanima več o tem? Izpolnite prijavnico in kontaktiral vas bo njihov svetovalec.   

Da nadaljujem … Vendar kmalu ni bilo pridobljenega dovolj zlata za vzdrževanje rastočega mesta in rudarska industrija na tem območju je propadla. Nekateri rudarji so se preselili v Knysno in s seboj prinesli svoje hišice. Ena od hiš, znana kot “hiša Millwood”, danes deluje kot muzej.

7. junija 2017 je tu divjala huda nevihta z močnim vetrom in izbruhnil je požar, ki je zajel mesto in okolico. Brez doma je ostalo približno 10.000 ljudi iz vseh družbenih slojev, ki so se izselili, pozneje pa je bilo ugotovljeno, da je bila vzrok požara strela.

V zadnjem času je mesto postalo tudi priljubljena destinacija med igralci golfa, saj se kraj ponaša z več igrišči za golf svetovnega razreda, vključno z igriščem Pezula, igriščem Simola in uveljavljenim igriščem za golf Knysna ob laguni. Je v bližini mest Plettenberg Bay in George, kjer so letališča. Knysna je tudi dom Mitchellove pivovarne, čeprav podjetje v mestu ne vari več piva. Gozd, reke, estuarij in ocean, ki obkrožajo mesto, so posejani s pohodniškimi potmi in številnimi možnostmi za aktivnosti na prostem. Pohodniki, tekači, kajakaši, plavalci in ribiči so značilni za Knysno.

Vse to sva z Miho zaupala otrokom in poslušali so naju odprtih ust. Obožujejo takšna zgodovinska predavanja, zato se morava nanja vedno dobro pripraviti, ker naju v nasprotnem primeru zasujejo s tisoč in enim vprašanjem.

Sedgefield

Peljali smo se skozi Sedgefield, ki je obalno mesto na Garden Route v provinci Western Cape v Južni Afriki. Mesto je bilo razglašeno leta 1929 na kmetiji Sedgefield, ki je bila leta 1894 poimenovana po istoimenski vasici v Veliki Britaniji, kjer se je rodil oče (Henry Barrington) takratnega lastnika kmetije.

Glavna gospodarska dejavnost mesta se vrti okoli turizma, sekundarne dejavnosti pa so osredotočene na potrebe lokalnih prebivalcev in kmetov. Sproščeno kmečko vzdušje se odraža v motu mesta, kjer “želva določa tempo”.

Krasen oddih smo si privoščili v Swellendau, mestu s 17.537 prebivalci, ki je v provinci Western Cape. Mesto ima več kot 50 mestnih dediščin, večina so stavbe z nizozemsko arhitekturo. Tukaj smo bivali v Topphill Guest House.

Penzioni ”Guest house” so poceni in najboljši način bivanja v Južni Afriki. Ena nočitev stane manj kot 150 evrov za vseh nas devet na noč, po navadi z okusnim zajtrkom. Sami smo si naredili večerjo. Dostavili so nam ogromno lokalne hrane in svežega mesa ter solate. Miha je naredil ogenj in smo pekli na žaru. Njami! Spominjalo nas je na našo peko na žaru pred hišo … Malo se je v nas prebudilo domotožje … A ne za dolgo!

Robertson

Pot smo nadaljevali v Robertson, ki je včasih slovel po reji nojev, vendar je ta panoga kmalu po prvi svetovni vojni propadla, kmetje tega območja pa so se preusmerili v vinogradništvo in sadjarstvo. Kasneje je bilo ustanovljenih več uspešnih kobilarn. Kmetijstvo tukaj ostaja prva gospodarska panoga.

Robertson ima več kot 20.000 prebivalcev.

Outdshoorn – noji

Ta dan sem komaj čakala že nekaj časa. Šli smo si namreč ogledat kmetijo z noji. Ko sem bila pred leti sama v Afriki, je bil to eden izmed mojih najljubših dni. Ta dan sem pa dobila priložnost, da ga delim še s svojimi otroki. Hitro sem jih zbudila in oblekla in že smo bili na več sto kilometrov dolgi poti do Outdshoorna, ki je znan kot svetovna nojevska prestolnica s približno 60.000 živalmi. Ko smo zavili z glavne ceste proti izbrani kmetiji, so bili otroci že zelo neučakani. Iz avtomobila so stekli tako hitro, da nam jih niti ni uspelo ujeti v objektiv kamere. Jaz pa takoj za njimi … Videli smo noje vseh starosti, tudi mladičke, ki so bili otrokom najbolj všeč. Čeprav je zaradi zaščite živali jahanje nojev prepovedano, pa so upravljavci kmetije to dovolili našemu najmlajšemu, Jaši, ki je tako dobil nepozabno izkušnjo, ki je marsikdo ne bo mogel nikoli. Drugi otroci pa so lahko ”potežkali” nojevo jajce in videli, kako trdo je. Lupina nojevega jajca lahko vzdrži tudi do 200 kilogramov in se ne zlomi.

Po eni uri ogledovanja smo se lačni odločili poskusiti nojevo meso. Med čakanjem na naše kosilo smo si ogledovali žirafe, ki so mirno jedle z dreves. Hrana je prispela po lokalnem urniku – čez eno uro. Čakanje pa ni bilo zaman, saj je bilo sveže pripravljeno nojevo meso prava poslastica. Za vrhunec našega dneva pa so bili na kmetiji tako prijazni, da so nam eno izmed praznih jajčnih lupin dali za domov.

Hermanus

Na opazovanje belih morskih psov iz neposredne bližine s potapljanjem v kletki smo odšli iz krasnega obmorskega mesta Hermanus na južni obali južnoafriške province Western Cape. Znan je tudi po opazovanju kitov v času od zime do pomladi. Kite je mogoče videti s klifov po vsej obali že junija in običajno odidejo v začetku decembra. Nekoč so jih lovili v bližnjem mestu Betty’s Bay, danes pa so zaščiteni, da se zagotovi njihovo preživetje.

21. oktobra se je Miha zbudil ves prepoten. Sanjal je, da ga je pojedel morski pes. Njegov strah pa ni izginil s koncem sanj, saj je vedel, da ga tisti dan čaka potapljanje z morskimi psi. Otroci so glasno protestirali že dva dneva, ker zaradi svoje starosti ne morejo z nami v kletko. Ker nismo bili edina skupina, nam je na izhodiščno točko prvič uspelo prispeti pravočasno. Pred stavbo, kjer smo imeli uvodno predavanje, je bila velika kletka z navodili, kako ravnati ob potopu. Gaja in Mija sta bili čisto prestrašeni, saj sta bili prepričani, da bodo očka pojedli morski psi. Komaj smo ju prepričali, da sta se malo umirili, in že smo bili na ladji, ki nas je popeljala proti odprtemu Atlantskemu oceanu.

Na točki spusta sta Miha in naša najstarejša Živa dobila v roke potapljaške obleke. Oblačenje le-teh na ogromnih valovih, ki so majali tla ladje, ni bil mačji kašelj. Ko jima je končno uspelo, sta kot najbolj pogumna na ladji prva stopila v kletko groze. Jaz in otroci smo nervozno opazovali, kako naši vodiči z mesom mrtvih rib privabljajo morske pse, ki so obkolili kletko tako od blizu, da sta morala paziti, da ju kateri od njih ni udaril s plavutjo skozi rešetke. Po 15 minutah sta se v vodo podala tudi naša snemalca, ki sta morske pse posnela čisto od blizu.

Ja, res smo videli belega morskega psa, ki mu pravijo tudi beli morski volk. Noro – dolg je okrog šest metrov in težek 200 kilogramov. Iz oči v oči z največjo plenilsko ribo na svetu! O, ja, živijo pa ob obalnih in odprtih vodah (temperature med 12 in 30 stopinj Celzija). Gibljejo se zelo radi v bližini svojega plena – tjulnjev, morskih levov, delfinov, drugih morskih psov, velikih rib kostnic. Plavajo 1280 metrov globoko, a zelo radi so na površini. Plen zaznajo z vonjem in sluhom, ob napadu pa z vidom, seveda iz zasede. Saj ste gledali film Stevena Spielberga Žrelo, kajne? Uf …

Po uspešnem ”plavanju z morskimi psi”, smo vsi zbrani na ladji dobili lizike, ki so dobro opravile svoj namen, preprečevanje slabosti zaradi močnega majanja ladje. Vsi potapljači so se strinjali, da je bila to nora izkušnja, a da je bil najbolj neprijeten del zelo mrzla oceanska voda.

Rezervacijo smo opravili pri White Shark Diving Company, ki je specializirana za ekskluzivne pustolovske izlete v Južni Afriki. So edino podjetje za potapljanje z morskimi psi, ki ponuja ekskluzivne in zasebne oglede z omejeno količino sedežev za dodatno udobje, varnost in čas potapljanja! White Shark Diving Company se zavzema tudi za zaščito velikega belega morskega psa.

Boulders Beach

Oceanska voda nas je precej utrudila, vendar nas je še isti dan čakala vožnja proti Boulders Beachu. Na srečo je Miha spil mono lokalno kavo, saj časa za pripravo Benquick žitne kave žal ni bilo, in nas varno pripeljal do naših apartmajev. Tam pa nas je pričakalo presenečenje. Pred našo nastanitvijo je bila plaža z imenom Foxy Beach, ki je bila dom koloniji 3000 pingvinov. Tam smo se zadržali okoli dve uri in opazovali tudi sončni zahod. Ena ura je bila namenjena poskusom približevanja pingvinom, ki so bili precej manj sramežljivi, kot smo si predstavljali. Pa vendar so nas spustili blizu le na en meter. Občudovali smo njihovo neverjetno hitro plavanje in opazovali prekrasno peščeno plažo. To je bil dan, ki nam bo še dolgo ostal v spominu.

Cape Town

Zadnji dan v Južnoafriški republiki nas je spremljalo slabo vreme. To pa nas ni ustavilo pri ogledu Rta dobrega upanja. Čeprav to ni najbolj južni del Afrike, kot je pogosto napačno interpretirano, je pogled, ki ga ponuja, dih jemajoč. Pod visokim klifom se razprostirajo peščene plaže, nebeško lepe. Gor smo zaradi močnega vetra šli z žičnico, kar pa nas ni prikrajšalo za lepe razglede po poti. Cape point je tudi prebivališče več kot 250 vrst ptic, ki so spretno premagovale veter in nam lepšale razgled.

Nato smo se odpravili proti Cape Townu in vzpetini Table Mountain (Mizasta gora), ki pa je bila žal zaradi slabega vremena zaprta. Ampak, kaj smo zamudili? Gre pravzaprav za goro z ravnim vrhom – Table Mountain, od koder je razgled na Cape Town. In ja, gre za izjemno pomembno turistično atrakcijo. Ali bi mi šli peš na vrh? Hm, ne vem … verjetno bi vsi navijali za žičnico. Prepričana pa sem, če bi videli vseh slovitih 8.200 rastlinskih vrst, bi ostali brez sape. 

Omenila sem že v prejšnjem blogu, da je Cape Town eno od treh glavnih mest Republike Južne Afrike. Leži ob Atlantskem oceanu in skupaj s predmestji ima 3,5 milijona prebivalcev. Ne, ni največje, pač pa drugo največje mesto v državi. Leta 2014 mu je pripadel laskavi naziv najboljše turistične destinacije, za kar je zaslužen The New York Times. In spet bo sledilo nekaj zgodovinskih podatkov, saj so naše male in velike glavice radovedne. Starejša otroka sta si zapomnila, da je mesto ustanovila nizozemska vzhodnoindijska družba, ki je od tod ”spodila” plemeni Khoi in San. To je bila postojanka za trgovske ladje, ki so plule do Indonezije. Drugim otrokom je bilo fascinantno, da se zaradi slabega vremena to območje imenuje tudi Rt neviht. No, in Nizozemci so imeli tudi sužnje, danes so njihovi potomci Kapski Maji. A še ni bilo konec različnih vladavin. Sledili so jim Angleži. V obdobju apartheida je bilo žalostno, večetnična mesta so jim šla v nos in so jih tudi rušili, niso želeli tam črncev in mulatov. Zgodovina je bila kruta in v podrobnosti se raje nisva spuščala. Ampak dejstvo je, da so prisilno izgnali 60.0000 ljudi. Jaša ne bo pozabil, da je v Cape Townu 3100 sončnih ur (približno kot recimo v Los Angelesu, Atenah in Madridu).    

Skratka, uspeli smo se odpočiti in pripraviti na težji del našega potovanja, ki je bil tik pred nami. Naslednji dan zgodaj zjutraj nas je namreč čakala 12-urna vožnja proti Namibiji … Kaj nas čaka v prihodnjih dneh? Sledite nam na Facebooku in Instagramu in izvedeli boste …

Pripravili: Jasna Žaler Culiberg in Lea Rogelšek

Podporniki projekta 2many4granny na poti v Afriko