Pristne in pravljične fotografije v Božičkovi delavnici
Vsako leto občudujem družinske božične fotografije in letos sem se odločila, da bodo takšne krasile tudi naš album. Med brskanjem po svetovnem spletu sem naletela na izjemno fotografsko ponudbo. Ne samo, da so končni rezultat osupljivi utrinki, ujeti v objektiv, ampak je celotno fotografiranje obogateno z božično dogodivščino. Maja Dodič ima pravzaprav posebno Božičkovo delavnico, v kateri lahko otroci in starši srečajo Božička, pomagajo škratom pri izdelovanju igrač in še marsikaj zanimivega.
Fotografira že od rane mladosti
Maja Dodič je izjemna fotografinja, njene fotografije prikažejo nevidno povezanost med tistimi, ki se imajo radi. Fotografiranje je njena strast že od mladosti, približno od 17. leta. ”Na začetku sem fotografirala gasilske vaje (v naših krajih smo skoraj vsi gasilci), prijateljice, nečake, živali, nato pa trenirala tudi na svojih otrocih.” Na začetku je imela navadni digitalni fotoaparat, pred približno 11. leti pa je pri svojem fantu (sedaj je to njen mož) našla svojo prvo DSLR kamero. Takrat je tudi obiskala začetni tečaj fotografije. In od takrat dalje pridno vadi. Kasneje je obiskala še kar nekaj izobraževanj, fotografskih delavnic, zamenjala kar nekaj kamer in objektivov … ”Če te nekaj veseli, te zanima in greš dalje. Verjetno se nikoli ne ustaviš, nikoli nisi povsem zadovoljen s svojim delom. Je pa fino spremljati napredek. Včasih si pogledam kakšno fotografijo, za katero sem pred enim letom mislila, da je to zame zelo dobra fotografija – pa sem potem seveda povsem drugačnega mnenja. 🙂 Kar je dobro. Več znaš, bolj ugotavljaš, koliko še ne znaš, več te zanima in nekako “rineš” dalje. 🙂 Rada spremljam ostale fotografe in se učim od njih,” mi je navdušeno pripovedovala.
Upošteva želje strank in jim svetuje
”Hmm … koliko strank sem imela … To je težko povedati … Zelo sem hvaležna, da imam veliko stalnih strank, ki pridejo vsako leto ali celo večkrat letno. Po navadi strankam svetujem, da se za termin prijavijo približno en mesec ali mesec in pol vnaprej in dva meseca vnaprej za božična fotografiranja. V naravi fotografiram samo ob sončnem zahodu, tako da sprejmem eno družinico na dan, v studiu zato fotografiram v dopoldanskem času. Pri poročnem fotografiranju sprejmem do 10 porok letno.” Pri fotografiranjih v naravi ali na dogodkih uporablja dva fotoaparata, saj tako najhitreje ulovi trenutke. Na vsakem fotoaparatu je drugačen objektiv. V posebni hišici ima med letom vse potrebno za studijsko fotografijo, različna ozadja, garderobo za izposojo … Upošteva pa želje strank, jim svetuje …Pri parih se lahko po želji še posebej potrudi – naredi posebno postavitev v boho stilu, priredi piknik v naravi s svečkami, blazinami, mizico, suhimi rožicami, sadjem, čokolado, penino … Na družinska fotografiranja prav tako lahko prinese s seboj odejo, da se lahko posedejo tudi na tla, piknik košaro, piškote, sadje, milne mehurčke … Ostalih pripomočkov ne nosi s seboj, ker se drži načela: manj je več. Fotografiranja v naravi so bolj spontana. Lokacijo fotografiranja izberejo skupaj. Če stranke nimajo ideje, kje bi se želele fotografirati, jim ponudi nekaj predlogov.
”Stranke rada povabim, da mi sledijo na Instagramu, kjer dnevno preko storijev objavljam, kako in kaj delam, predstavim moj način dela … ali na Facebooku, kjer večkrat naredim tudi malce daljšo objavo v obliki bloga. Prav tako imam svojo spletno stran, kjer si stranke lahko ogledajo moj stil fotografije in vse ostale informacije.”
Veliko fotografij nastane v posebni hiški, ki je pravzaprav hkrati njen studio, pisarna in v ”korona časih” tudi pisarna njenega moža. Zanimalo me je, od kod je dobila idejo za tako ljubko hišico. ”Od nekdaj so mi bile všeč tiste angleške vrtne hiške. Kotiček, v katerem si lahko privoščiš kavico ali čaj, si spočiješ oči in misli ob opazovanju lepe okolice in miru. 🙂 Pa sem si zamislila, da bi tudi jaz imela takšen kotiček – še bolje, naj bo to kar studio. Kjer se stranke lahko spočijejo in so zato lahko fotografije veliko bolj pristne. To so seveda bile takrat le sanje – mogoče pa, enkrat, nikoli ne veš. :)” Verjela je v svoje sanje in življenje jo je popeljalo na pravo pot k njihovi uresničitvi. Pustila je redno službo in se s to idejo prijavila v program Spodbujanje ženskega podjetništva. Prejela je subvencijo in odprla svoje podjetje. Njen mož, ki sicer nima oz. ni imel izkušenj z gradnjo oz. tesarstvom, se je ponudil, da ji hiško zgradi kar sam. In uspelo mu je! Vsi so pomagali, celotna družina je bila vpeta v ta projekt. Vsak prosti trenutek so posvetili hiški. Začeli so maja leta 2019 in končali 1. novembra 2019. Želela je še istega leta začeti z božičnim fotografiranjem. Tudi ta želja se ji je uresničila.
Fotografiranje v Božičkovi delavnici
Razložila mi je, zakaj božično fotografiranje poteka ravno v Božičkovi delavnici. ”Ko zapade sneg, postanem kar precej pravljična. Obožujem božične filme, glasbo, lučke, vzdušje … najbolj pa obožujem te iskrice v otroških očeh. To, ko zares verjamejo, ko pričakujejo, še posebej, če imajo res veliko željo in celo leto čakajo na to, da jih končno pričaka pod smrečico. Zakaj potem ne bi ustvarila ene takšne Božičkove hišice (delavnice), ki jo lahko okrasim kot v filmih, kjer se otrokom zares zasvetijo oči, se hitro sprostijo in nastanejo lahko tako zelo pristne in pravljične fotografije. Otroci se najlažje sprostijo skozi igro. Zato sem se domislila, da bi fotografiranje potekalo med samim doživetjem. Družina tako ne pride na fotografiranje, vendar obišče Božičkovo delavnico, kjer škratek Fotografek ujame nekaj pristnih trenutkov, medtem ko celotna družina (ali samo otroci) pomagajo škratkom pri izdelavi igrač, z Božičkom berejo pravljico, se pogovarjajo z Božičkom, raziskujejo delavnico, pišejo pismo Božičku (vsako leto je malce drugače).”
Ampak ni samo v Božičkovi delavnici čarobno. Tudi okolica je pravljična! Tam je Severni pol – Božičkova Krčma. Tja povabi družino na čaj in piškotke (če jim le vreme ne ponagaja). Ker pa je tudi ta del družinam zelo všeč, seveda naredi tudi tu nekaj fotografij. Posede jih na sani, kjer si lahko privoščijo tudi čaj, in ujame še kakšen trenutek v objektiv. Otroci lahko tudi malce “popravijo” okraske na smrečici. Potem pa se kar hitro odpravijo na toplo, raziskovat Božičkovo delavnico. Izdala mi je, da je tudi stojnico oz. krčmo izdelal mož, vse skupaj pa je okrasila sama. Njene priprave na božično fotografiranje se začnejo že avgusta.
”Moje stranke so res super stranke. Vsaj večina. 🙂 Nad hiško so navdušeni. Vsako leto se trudim, da čim bolj predstavim svojo idejo – da to le ni tipično fotografiranje, da je doživetje. Da lovim te iskrice v otroških očeh, pristne nasmehe, trenutke, srečo, družinske trenutke … Mislim, da tega še ne razumejo vsi. Veliko jih namreč vseeno pričakuje, da jih usmerjam, da jih “postavim” v določene poze … Zato se seveda malce prilagodim – naredimo nekaj takšnih spontanih in seveda tudi nekaj takšnih malce bolj nastavljenih. 🙂 Še vedno pa se trudim, da je čim več spontanih oz. da niso samo fotografije, temveč zgodba. Všeč mi je, kadar se mi družine res prepustijo, takrat ustvarimo zgodbo. Nekateri pa bi raje samo pozirali. Če to izvem že v povpraševanju, jim raje svetujem, da obiščejo kakšnega drugega fotografa. V Sloveniji je zares velika ponudba raznoraznih božičnih fotografiranj. Prav vsi imajo čudovite scene. Izbira je ogromna. In popolnoma razumljivo je, da ta moja zgodba ne paše prav vsakemu. 🙂 Včasih pa si vseeno želijo fotografij v moji hišici, pa ne bi želeli toliko doživetja – mogoče so otroci še premajhni, ali pa preveliki … Takrat jim seveda tudi ustrežem in naredimo mini fotografiranje. Ker je hišica bolj majhna, pa žal za ta fotografiranja studijske luči pospravim (tudi, da je bolj pristno, da luči otrok ne motijo). Zato tiste pozirane niso takšne kvalitete, kot če bi jih naredili v studiu. Če zaključim – vsako leto privabim več strank, ki mojo idejo razumejo in pridejo prav zaradi tega – ker je zares pristno. Ne treba, da je vse popolno. Prav te nepopolnosti so včasih najlepše. 🙂 In te stranke se vrnejo prav vsako leto,” mi je povedala Maja Dodič.
Večinoma pridejo k njej družine, kakšen par in kakšen podjetnik/podjetnica, ki si zaželi bolj božičnih fotografij oz. ki mu ta stil ustreza pri njegovem/njenem poslu. Načeloma pa je božično fotografiranje namenjeno družinam z majhnimi otroki, ki še verjamejo v Božička. In kako družine izvedo zanjo? Večinoma se zgodba o njenem fotografiranju širi prek družbenih omrežjih. Ne vlaga veliko v promocijo. Želi si, da jo nekoč opazijo sami. Verjame, da tako pritegne res tiste prave stranke. No, po drugi strani pa misli, da mogoče za promoviranje še ni zbrala dovolj poguma. Letos je naredila tudi video, s katerim prikaže, kako vse skupaj poteka. Pogledate si ga lahko na Facebooku in Instagramu.
Moji vtisi o Maji in fotografiranju v Božičkovi delavnici
Lahko rečem, da sem v zadnjih letih sodelovala vsaj s 50 fotografi. Nekaj jih je bilo vrhunskih, nadpovprečnih, nekaj povprečnih, tu in tam pa se s kakšnim tudi nismo ujeli. Redko pa srečaš koga, ki je fotografsko zgodbo in poslanstvo zato popilil in šel korak dalje, ustvaril unikatno sceno in ima hkrati velik čut za otroke.
Maja ima v svoji hiši za vsako situacijo pripravljeno rešitev, kreativne igre in delavnice, z vsake police ravno ob pravem času potegne zvonček, kitaro, keks ali robček, da preusmeri pozornost otroka in ga pritegne k sodelovanju. Nevsiljivo, mirno in sproščeno. Otroci pogosto jamrajo, da se jim ne da več, in sprašujejo, zakaj se spet fotografiramo, od Maje pa kar niso hoteli oditi in nihče se ni pritožil, čeprav smo bili pri njej debelo uro in pol.
Ob res prijetnem doživetju in pedagoškem pristopu do otrok je scena dovršena v vseh pogledih, ključno pa je, da je tudi sam izdelek, fotografija krasna. Maja ne dela na način, da se objektivu nastaviš, ampak kot muhica kroži med in nad živimi modeli in ujame trenutek takrat, ko sploh ne veš. Mislim, da je tak spontan in naraven način na fotografiji moč začutiti in izdelek je toliko bolj edinstven in naraven. Odkritje Maje je zagotovo začetek našega sodelovanja tudi v prihodnje.