“Pretirano zaščitniška vloga staršev je nekaj najslabšega za otroka”

V intervjuju z razvojno psihologinjo dr. Ljubico Marjanovič Umek na N1 SLO so
obravnavane pomembne teme, vključno z branjem.

Razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek je spregovorila tudi o tem, da nas v
Sloveniji kar precej muči bralna pismenost. ”To ni problem samo zaradi rezultatov na
primerjalnih raziskavah. Bralna pismenost je orodje za pridobivanje znanja, pomembna je pri
razumevanju družbe, pri razumevanju dogajanja v naravi. Če bralne pismenosti otrok od prvega
razreda ne bomo sposobni zadržati na visoki ravni, se nam, ne glede na to, koliko predmetov
imamo in kakšne, na ravni izobraženosti ne piše najbolje.”
V intervjuju je povedala, da se otroci pri branju pravljic zelo hitro vživijo v vloge junakov.
”Prepoznajo pozitivna in manj pozitivna čustva, saj so pravljice običajno prikazane zelo črno-
belo, ter navijajo za tiste, ki se trudijo, a ne dobijo tega, kar bi si zaslužili, za tiste, ki jih je nekdo
prizadel. Na ta način zelo daleč razvijajo svoje empatične zmožnosti. Empatijo, ki jo čutijo do
teh junakov, znajo prenesti tudi v realno življenje in jo tam “testirati”. Tako se učijo tudi
socialnih interakcij.”

Novinarka je v prispevku poudarila, da imamo pravljic danes zelo veliko, pogosto je večja težava
čas za branje. ”Staršem primanjkuje časa za vse, kar bi radi opravili v dnevu. Tudi sicer se zdi,
da je čas, v katerem živimo, nenaklonjen vzgajanju vrednot, kot so strpnost, sočutje, pomoč in
sodelovanje. Kako to privzgojiti otroku?”
Razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek ji je odgovorila, da misli, da se lahko vsako
od teh vrednot približa otroku tudi v vsakodnevnem življenju. ”Za to si ni treba posebej vzeti
časa. Na marsikaj otroke lahko opozarjamo na sprehodu, v trgovini, na poti … Zlasti pri mlajših
otrocih je pomembno podčrtovanje, poudarjanje tega, kar otrok opazi. Prav tako je pomembno,
da se odzovemo tudi na njegova pozitivna, ne le na negativna ravnanja. Ko recimo otrok pristopi
do drugega otroka, ki joka, in ga vpraša, kaj mu je. To je dolgoročno osnova za to, da bo
razumel, zakaj so sodelovanje, strpnost, razumevanje različnosti nekaj, kar nam vsem omogoča
bolj kakovostno življenje.”

Dodala je, da kar zadeva izgovore, kako nimamo časa, je odgovor zelo enostaven: si ga pač
moramo vzeti. ”Če razmišljamo dolgoročno, si moramo vsaj zvečer vzeti deset minut do pol ure
in otroku brati. Bomo šli zato toliko pozneje spat? Morda, morda pa ne bomo naredili nečesa
drugega, kar smo želeli. Ta element storilnosti, kaj vse moramo mi narediti, je nekaj, kar
prenašamo tudi na otroka. Življenje bi morali na kakšni točki malo umiriti, si vzeti čas za branje,
pogovor, igro z otrokom. Lahko je to zelo kratek čas, pomembno pa je, da smo takrat res v
dejavnosti z otrokom. Pomembno je tudi, da to postane del našega vsakdanjika in da ne nazadnje
začnemo v tem uživati.”
In da zaključimo z modrimi mislimi strokovnjakinje: ”Katerim staršem uspe veliko brati? Tistim,
ki tudi sami uživajo v skupnem branju. Kateri starši se pogosto igrajo z otrokom? Tisti, ki tudi
sami uživajo v igri, ne pa da jih morajo otroci prosjačiti za to.”

Celoten članek si lahko preberete TUKAJ.