Otroke učiva, da denar ne raste na drevesu

Zelo pomembno nama je, da naju otroci vidijo, kako služiva denar, da si lahko potem po svojih sposobnostih omogočimo dobrine. Vedo, da denar ne raste na drevesu. Tudi v trgovini jim vsak dan sproti razlagava, koliko kaj stane, videla sta naju že plačevati položnice, letalske vozovnice … V kreativnem otroškem mestu Minicity so v banki pod okriljem NLB že pripravili svoj varčevalni načrt za želeno igračo in na pravem bančnem avtomatu z bančno kartico dvigovali Toli evre, ki so jih zaslužili z opravljanjem različnih nalog v malem mestu. Tudi sama sva zvesta pravi banki NLB, kjer dobiva vsa finančna znanja. Sva zelo radovedna, tako da imava ob obisku finančnega svetovalca vedno veliko vprašanj, na katera nama prijazno odgovori. O tem, kako pomembno je finančno opismenjevanje otroka, kdaj je pravi čas za žepnino in kako varčevati, smo se na 2many4granny pogovarjali z mag. Ano Vezovišek, finančno mentorico in spec. za financiranje in proračun.

Kdaj je čas, da začnemo finančno opismenjevanje otroka? In kako? Skozi igro?

Otrok se od nas začne učiti praktično takoj po rojstvu. In med učenjem je tudi finančno opismenjevanje, pri čemer pa se navadno starši tega sploh ne zavedamo. Kako se vedemo v trgovini, na tržnici, plačujemo položnice, se pogovarjamo o denarju, s partnerjem načrtujemo dopust … To vse je že del učenja, zato bi morali biti starši pozorni na to, kakšna sporočila dajemo. Manjši kot so otroci, bolj se moramo potruditi pri razlagi. In ni lepšega spontanega učenja kot je igranje »trgovine«. Ko otrok prevzame vlogo prodajalca, pri tem uporablja nepravi denar (ki mora otroku vseeno predstavljati prave vrednosti), izstavi račun, zamenja bankovec, vrne razliko. Obstaja torej veliko načinov učenja, a je najbolj pomembno tisto spontano, ko otrok nima občutka, da ga dejansko učimo, ampak je to del našega vsakdanjika.

Je prav, da mu čim prej odpremo bančni račun?

Z računom osebno ne bi hitela, zato ker je občutek, ko imamo denar pred sabo in ga vidimo, popolnoma drugačen. Tudi sicer je znano dejstvo, da veliko več zapravimo, če plačujemo s kartico, ker nas to manj »boli«. Otroci so zelo neučakani, zato jih moramo najprej naučiti potrpežljivosti. In ni ga lepšega, kot da mu pomagamo določiti kakšen cilj in otrok potem spremlja napredek. Prav tako mu je veliko lažje pojasniti, kako naj bi denar razporejali in imeli nadzor nad njim.

Kaj pa če smo osnovnošolsko obdobje zamudili? Kako mladostniku prikazati resnejši pristop do denarja?

Za mladostnike je dobro, da sami že prevzamejo del odgovornosti (če govorimo o recimo 15-letnih otrocih in naprej). Zelo je zaželeno, da razpolagajo z vsaj delom denarja. Če jim dajemo žepnino, se moramo z njimi dogovoriti, kako jo razporediti. Katere obveznosti so tiste, ki jih mora sam plačati in s kakšnim delom potem lahko sam razpolaga. Primer: če v šolo hodi z avtobusom, naj si sam plača vozovnico, naj bo to njegova obveznost. Prav tako naročnina za telefon. Ostalo pa je odvisno od višine žepnine in od tega, čemu je namenjen preostanek žepnine. Mladostniki imajo navadno potem že malce višje cilje, zato jim moramo pokazati tudi pot, kako do prvega zaslužka. Kakšne možnosti ima in na kakšen način lahko hitreje pride do svojih ciljev.

Kako pravzaprav naučiti otroka, da denar ne raste na drevesu?

Skozi pogovor in v vsaki dani situaciji. Izkoristiti moramo vsako priložnost, ko lahko načnemo ta pogovor. Že plačilo položnice, dvig gotovine na bankomatu, plačilo nakupa v trgovini … To vse so situacije, s pomočjo katerih lahko otroku pojasnimo, da smo v večini omejeni z denarjem (ga imamo toliko, kolikor ga zaslužimo), da moramo porabo načrtovati, da ne smemo porabiti več, kot zaslužimo … Majhni otroci res mislijo, da gremo po denar enostavno na bankomat in ga vzamemo, kolikor hočemo. Ne bom pozabila primera, ko je ena mamica otroku rekla, da si nečesa ne morejo privoščiti, ker trenutno nimajo dovolj denarja. Otrok ji je odvrnil: »Pa pojdi na bankomat.« 🙂 Morda se nam tisti trenutek to sliši simpatično, a vemo, da je v resnici lahko tudi boleče. Prav je, da jim pojasnimo tok denarja, ker je ta pomemben. In pa seveda, da je v prvi vrsti odvisno od nas, koliko denarja bomo imeli in kaj bomo z njim naredili.

Ali je prav, da za pomoč doma, opravljeno delo, otroku plačujemo?

Osebno sem proti nagrajevanju opravil. Zakaj? Ker je to čisto ameriški sistem, mi pa ne živimo tam. Nismo takšni kot oni. Če bomo otroke za vsako stvar nagrajevali, bodo težko kaj naredili brez pričakovanega plačila. Ko gremo enkrat v službo, pa vemo, kako je … marsikdaj je treba narediti tudi kaj, kar morda ni ravno v naši domeni. Pa dobimo za to vsakokrat plačano? Navadno ne. Delitev obveznosti znotraj družine je nujno potrebna za samo vzgojo. Gre za občutek pripadnosti, pomembnosti, sobivanja. Nagrajujemo izredno delo (pomoč drugim, pomoč na delovnem mestu, itn.). Veliko je možnosti, ko otroci lahko zaslužijo in si potem izpolnijo svoje želje.

Kdaj je čas, da otroku damo žepnino, in kakšen naj bo znesek?

V prvi vrsti takrat, ko je otrok dovolj zrel in odgovoren. In ko bomo z njim opravili najprej pogovor in mu pojasnili, čemu je žepnina namenjena. Kot že omenjeno prej, je višina žepnine odvisna od tega, katere obveznosti bo prevzel in pa seveda od naših zmožnosti. Nikar ne pretiravajmo, saj bo potem otroku veliko težje. Še posebej, ko se bo soočil s prvim zaslužkom in videl, koliko ur dela mora opraviti za recimo 200 evrov. Torej, odvisno od naše situacije, saj tukaj ni univerzalnega pravila.

So po vašem mnenju pametne kazni – če ne pospraviš sobe, ne boš dobil žepnine?

Tisti, ki delo nagrajujejo, bodo verjetno uporabili tovrstne kazni. A ker sama nisem temu naklonjena in sem zagovornica tega, da je žepnina v prvi vrsti namenjena učenju ravnanja z denarjem in prevzemanja odgovornosti, potem takšna kazen ni primerna. To, da nas otrok ne upošteva in ne izpolni svojih obveznosti, je vprašanje vzgoje in bomo morali poiskati druge vzvode.

Kdaj je otrok dovolj odgovoren, da začne samostojno uporabljati bančno kartico? Je dobro, da imamo še vedno starši takrat pregled nad njegovimi izdatki?

Ključno je, da otrokom zaupamo. Če bomo že prej poskrbeli za to, da bo otrok znal ravnati z denarjem, potem ne bomo imeli problema, da mu popolnoma zaupamo bančno kartico in nimamo pregleda. Prav ni nič narobe, da naredi kakšno napako. Pravzaprav je zaželeno, da jih naredi čim prej. To še ne pomeni, da ni odgovoren. Vse napake so več kot dobrodošle in prav je, da jim omogočimo to izkušnjo. Glede na to, da tako ali tako začnejo upravljati manjše zneske, nas ne bi smelo skrbeti. In kdaj je pravi čas za bančno kartico? Najbolje bomo to vedeli mi kot starši, ki poznamo svojega otroka. A prej kot pred koncem osnovne šole je zagotovo še ne potrebujejo.

Ali smo po vašem mnenju Slovenci na splošno slabo finančno pismeni? Kaj lahko storimo odrasli, da se to še izboljša?

Na podlagi številnih raziskav, ki smo jih tudi sami izvedli, na splošno velja, da je finančna pismenost ljudi na zelo nizki stopnji. Glavni razlog moramo pripisati »nefinančni« vzgoji s strani naših staršev in pa šolskemu sistemu, ki nas o tem ni učil kaj dosti. Odrasli se v veliki meri ukvarjamo z napačnimi vzorci in s prepričanji ter strahom pred slabimi izkušnjami, česar ni tako lahko odpraviti in je za to potreben čas. Prvo, kar lahko naredimo, je to, da sami sebi priznamo, da imamo na področju osebnih financ še veliko prostora za rast. Da moramo začeti pri temeljih, da gremo potem lahko naprej. Nič ni narobe, če smo v preteklosti naredili kakšno napako. Ključno je, da jih znamo odpraviti in da jih ne bomo več ponovili.

Ali je v osnovnih in srednjih šolah sploh izpostavljena vzgoja o denarju oz. finančno opismenjevanje? Učitelji sploh obravnavajo to snov?

Da, v nekaterih osnovnih in srednjih šolah obstaja izbirni predmet, nekje celo obvezni predmet, kar je zelo pohvalno. Sicer je šol, ki bi to omogočale, na žalost še zelo malo, saj je od učiteljev odvisno, ali se želijo dodatno izpopolnjevati na tem področju ali ne. Poleg tega tudi učitelji sami priznavajo, da jim je včasih težko podajati snov, ki ni tako enostavna in terja določeno prakso in redno spremljanje finančnega trga. Verjamem, da se bo to še spremenilo in bo v prihodnosti tega več.

Kaj bi svetovali tistemu, ki želi varčevati v teh časih? Je to sploh izvedljivo? Naj varčuje na banki, v skladih, naj naloži denar v plemenite kovine ali je bolj varno, da denar hrani ”v nogavici”?

Varčevanje je nujno potrebno, če želimo živeti brez finančnega stresa. Obdobje, v katerem smo se znašli v zadnjem letu dni, nam je zelo dobro pokazalo, zakaj moramo biti pripravljeni na nepredvidljivo in kako zelo pomembni so močni finančni temelji. Kje varčevati, pa je vprašanje, ki terja veliko daljši odgovor, kot pa ga imam na voljo. 🙂 V naši ekipi namreč zagovarjamo najprej izdelavo načrta skozi obdobja, torej da najprej ugotovimo, kje smo danes in kaj moramo narediti, da se bomo premaknili v naslednje obdobje. Šele, ko bomo vedeli, kam želimo priti in kdaj, bomo vedeli, kakšno varčevanje je najbolj primerno. Kakršnakoli izbira produkta brez ustreznega načrta je zgolj igra na srečo – ali bomo izbrali dober produkt ali ne. V večini ravno zaradi nenačrtovanja ljudje izgubijo veliko denarja in imajo slabo izkušnjo. K varčevanju je treba torej pristopiti celostno in načrtovano.