Ne zatiskajte si oči! Ne glejte stran! Pomagajte!

Oktobra se podajamo na enomesečno pot po Afriki. Prepričani smo, da lahko z majhnim doprinosom vsak posameznik naredi velik korak, zato bomo z dobrodelno akcijo zbiranja finančnih sredstev v Serowu omogočili gradnjo zavetišča, ki so ga tamkajšnji otroci nujno potrebujejo. Vanj shranijo svoje rojstne liste in osebno premoženje ter se tja zatečejo, ko so vremenske razmere slabe. 2many4granny vas skupaj s Karitasom poziva, da pošljite SMS CLOVEK1 na 1919 in darujete 1 EUR ali SMS CLOVEK5 na 1919 in darujte 5 EUR.

Čut za druge mi je bil položen v zibelko …

Jasno se spomnim zgodb moje babice Tončke, mamine mame, ki je izhajala iz velike družine na Dolenjskem. Velikokrat mi je razlagala o tem, kako težko je bilo življenje v njenem otroštvu in kako pogosto niso imeli hrane. Mnogokrat jo je zeblo, celo tako, da si je grela noge v kravjem blatu. Izredno pomanjkanje v njeni mladosti je botrovalo temu, da je postala trdna in odločna ženska z izredno velikim srcem. Ne samo do nas, vnukov, sorodnikov, ampak tudi do vsakega mimoidočega. Bridke solze so ji tekle po obrazu, kot bi ji pred njega postavil vrečo olupljene čebule,  vedno, ko je videla koga v krivici, pomanjkanju ali bolečini. Ker me je kot majhno deklico velikokrat čuvala in je bila moja ”najboljša prijateljica”, sva skupaj preživeli tudi ogromno časa. Njena dobrodelnost se je zagotovo delno prenesla tudi name. Vedno, ko sva se sprehajali po ulicah Maribora, je ob pogledu na brezdomca, Romkinjo ali invalida nekako reagirala. Vedno je odprla denarnico in jim stisnila kakšen bankovec. Vedno, ko jo je nekdo nekaj prosil, je stekla domov. Spomnim se, kako sva v hipu pripravili vrečo hrane in oblek ter jo odnesli nazaj neznancu, ki je potreboval pomoč. Mislim, da je to naredilo neke zametke, da sem od nekdaj želela pomagati.

Spomnim se, da sem pri sedmih letih bila v bolnišnici v Mariboru, kjer so mi operirali slepič. Zraven mene je v postelji ležala izredno lepa romska deklica, stara štiri ali pet let. Moje police so se šibile pod težo sladkarij, sadja, igrač, knjig, pobarvank … ki so mi jih prinesli starši, babica in ostali sorodniki, na žalost pa ona ni imela ničesar. Tudi njeni obiskovalci so jo redko prišli pogledati. Samoiniciativno sem, ne glede na to, da sem bila tudi sama še otrok, spodbudila starše, babico in sorodnike, da smo za deklico nabrali poln prtljažnik različnih stvari, ki jih ni imela. Odpeljali smo jih k njej v romsko naselje v Prekmurju.

Ko sem študirala na Finskem, sem stkala prijateljstvo z Asio, mlado žensko iz Pakistana, katera je spremljala svojega moža na doktorskem študiju. Z njima je bila tudi zelo majhna hčerka. Živela sem v večjem stanovanju sama, oni pa so se gnetli v majhni sobici v študentskem naselju. Ko so me za novo leto obiskali starši, so precej plačali za pretežko prtljago na letalu. Svoje imetje sta mama in oče ”stlačila” v en kovček, dva druga pa sta bila po mojem naročilu bila polna s hrano, oblačili, igračami za to pakistansko družino.

Ne gledamo stran … Ne zatiskamo si oči … Pomagamo!

Takšnih akcij, manjših in večjih, smo v privatni izvedbi ali v sklopu podjetij organizirali še veliko. Verjetno pa je naša dobrodelnost dobila največjo razsežnost skozi podjetništvo, pri čemer je to seveda lažje. V Minicityju, najinem prvem skupnem podjetju z možem Miho, smo že od nekdaj dobrodelni. Večkrat smo se pridružili zbiranju in podprli projekt organizacije Anina zvezdica. Nekaj let smo imeli v Minicityju tudi stalno točko oz. kotiček Anina zvezdica, kjer smo zbirali dobrine za ljudi, ki so se znašli v stiski. Zadnja leta z večjimi finančnimi zneski podpiramo Zvezo prijateljev mladine in Porodnišnico Postojna (z zbranimi kotizacijami od dogodkov Okrogli trebuščki). Pogosto se na nas obrnejo posamezniki, društva, klubi, šole in vrtci, ki si vstopa in obiska kreativnega otroškega mesta Minicity ne morejo privoščiti, zato jim vedno odobrimo prost vstop. Pomagali smo tudi društvu Sladkorčkom in otrokom s sladkorno boleznijo. Tudi v Srbiji bomo z organizacijo dogodka Okrugli stomačići in zbranimi kotizacijami donirali organizaciji Budi human.

Otrokom želiva biti dober zgled, zato so naša potovanja vedno tudi dobrodelno obarvana.

Ko sem začela odkrivati svet in bistveno revnejše države od Slovenije, sem ”določila politiko” potovanj naše družine. To pomeni, da med letom zbiram v veliki omari oblačila, ki niso več modna, so ”sprana”, z mini luknjo, madežem ali so mojim otrokom premajhna, promocijske kape in majice ter podobno. Otroci se pred vsakim potovanjem z velikim veseljem, kar je pri nas resnično veliki dogodek, odpovejo precejšnjemu kupu oblek, igrač, barvic … Vse zbrano vzamemo s sabo na potovanja v države tretjega sveta in darujemo. Ponavadi poiščemo lokalno sirotišnico ali šolo. V Indiji sva našla kar družine na cesti in sva jim kupila večjo količino riža in moke, hkrati sva jim v roke stisnila kakšen dinarček. Na obraz se mi izriše nasmeh ob spominu – ko so z Mihovimi športnimi copati, ki so jim bili tri številke preveliki, tekli fantki po Indoneziji. Njihova hvaležnost je bila brezmejna. Takšen način potovanja, da delimo, je že od nekdaj z nami, ampak žal lahko to lahko osreči le od pet do deset ljudi. To so majhne geste, ki jih lahko naredimo …

Naše tokratno družinsko potovanje v Afriko z dobrodelno noto

Ob pripravah na pot v Afriko naju je prevzel občutek, da odhajamo v še toliko bolj ubogi svet. Razmere za otroke so resnično žalostne. Mnoge družine nimajo strehe nad glavo, niti enega suhega kotička, kamor bi se lahko skrili pred dežjem in shranili svoje osebne dokumente. Manjkajo jim čevlji, obleke, svinčniki, kalkulatorji, šolske torbe, volna, da matere ustvarijo obleke, prva pomoč in seveda hrana, a slednje žal zaradi inšpekcije ne moremo poslati dol.

Zato želiva z Miho pomagati bolj organizirano, v vasi Serowe, v Bocvani, želiva zgraditi zavetišče za otroke. Finančnih sredstev, da bi pomagala vsem, žal nimava. Zato sva izhajala iz ideje. Dala sva to, kar imava. Možnost komunikacije, pogum, sposobnost, dejstvo, da naju ni sram ”prosjačiti”, kontakte posameznikov, prijateljev, znancev, podjetij, s katerimi sodelujeva … Prosiva jih, da donirajo kot podjetja ali posamezniki.  

Pošljite SMS CLOVEK1 na 1919 in darujte 1 EUR              SMS CLOVEK5 na 1919 in darujte 5 EUR   Če imate službeni telefon, lahko donirate poljubni znesek prek QR kode, ki odpre plačilni nalog, katerega lahko plačate prek e-banke ali mobilne banke.     Finančna sredstva (višja od 5 EUR) lahko nakažete tudi na TRR, ki je odprt pri Slovenska karitas: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 02140-0015556761, sklic: SI 00 220, namen: Pomoč Bocvana

Odločila sva se, da dobrodelna akcija poteka transparentno, v sodelovanju s Slovensko karitas. Poudarjava, da niti en evro zbranega denarja ne bo končal na najinem bančnem računu. Želiva, da je vse pravilno vodeno, tako kot mora, preko organizacije, ki ima ugled in še več znanja za potek takšne akcije. Vložila sva svoja finančna sredstva za kritje različnih stroškov, čas in trud. Zahvaljujeva se tudi podjetju Print Point in Europlakat, ki je omogočilo tisk letakov in izpostavitev plakatov. K pomoči in sodelovanju pri dobrodelnem projektu bova prek SMS sporočil, elektronske pošte in vseh zasebnih družbenih omrežij povabila tudi vse svoje prijatelje, sorodnike, znance … Prav tako bova tudi na kanalih kreativnega otroškega mesta Minicity širila glas o dobrodelnem projektu, saj delava dobro za otroke, ne glede na to, ali živijo v Sloveniji ali Afriki. Z veliko neprespanih noči in ogromno ogromno dela, stroškov, telefonskih razgovorov, nenehne vožnje s sestanka na sestanek bova z največjim veseljem in srcem poskušala spodbuditi posameznike in podjetja, da skupaj naberemo znesek, ki ne rabi biti velik. Ne zbiramo 100.000 evrov! Zbiramo za malo zavetišče, za malo število ljudi. Za približno 10, 15 ljudi stane izgradnja takšnega zavetišča (v celoti z materialom) približno 3.000 evrov. Izgradnja večjega pa stane okrog 12.000 evrov. Najin cilje je, da zgradimo vsaj enega majhnega in enega velikega. Če bo zbranih finančnih sredstev na računu Slovenske karitas še nekaj ostalo, pa bo po pogodbi namenjeno isti vasi. S preostankom denarja bodo potemtakem kupili šolske torbe, ostale nujne pripomočke, hrano in oblačila. Vsak cent bo šel tako za dober namen!

Pozdravljava Slovensko karitas, s katero na takšen način prvič sodelujemo. Najino pobudo so sprejeli profesionalno (s pogodbami, sestanki, dogovori) in nama dali jasne smernice, da je vse transparentno. Pregledali so vse dopise, vizuale in komunikacijske dopise, s katerimi nagovarjava širšo javnost, da je vse skupaj usklajeno in da je vse pripravljeno tako, kot mora biti.

Komaj čakava, da se srečava z ljudmi v Serowu, jih objameva in jim seževa v roke. Veseliva se srečanja z misijonarko Fani Žnidaršič, ki je naš lokalen kontakt pri sami izvedbi dobrodelnega projekta. Srčno upava, da bo najin cilj izpolnjen. Res pa je, da ga sama ne moreva doseči, ampak prepričana sva, da nam bo z vašo pomočjo to uspelo. Spremljajte najine objave na vseh kanalih 2many4granny, kjer bomo redno poročali o poteku dobrodelne akcije.   

Pošljite SMS CLOVEK1 na 1919 in darujte 1 EUR. Pošljite SMS CLOVEK5 na 1919 in darujte 5 EUR! Pomagajte zgraditi zavetišče v vasi Serowe, v Bocvani, kjer je izmed 60.000 prebivalcev zelo veliko revnih. Hvaležni vam bodo, ker boste izbrisali vsaj eno njihovo skrb.

Pošljite SMS CLOVEK1 na 1919 in darujte 1 EUR              SMS CLOVEK5 na 1919 in darujte 5 EUR   Če imate službeni telefon, lahko donirate poljubni znesek prek QR kode, ki odpre plačilni nalog, katerega lahko plačate prek e-banke ali mobilne banke.   Finančna sredstva (višja od 5 EUR) lahko nakažete tudi na TRR, ki je odprt pri Slovenski karitas: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 02140-0015556761, sklic: SI 00 220, namen: Pomoč Bocvana

Podporniki projekta 2many4granny na poti v Afriko