Afrika

Naša pustolovščina se nadaljuje v Namibiji

Prepričana sem, da spremljate naše enomesečno popotovanje, in tokrat vam želim predstaviti, kako se imamo v Namibiji, kaj vse smo tukaj videli in doživeli. Tukaj vsak dan doživimo nekaj novega. Ne samo da nas je osupnil narodni park s številnimi divjimi živalmi, hkrati smo veseli, da smo spoznali ljudstvo Himbi, ki živi povsem drugače kot mi. Obenem smo videli eno najlepših puščav in se tudi ustavili v Swakopmundu, kjer smo preživeli do sedaj najlepši počitniški dan. Vas zanima, kaj smo počeli? Vabljeni k branju novega bloga.

Kakšni so naši prvi vtisi v Afriki, si preberite v prejšnjem blogu. Izvedeli boste, kaj smo doživeli v Južni Afriki. Zdaj pa vas vabim, da spoznate naše doživljanje nadaljevanja poti. Po Cape Townu nas je čakala dolga, dolga vožnja v Namibijo. Še pred prestopom meje smo se morali testirati, tudi otroci. Ja, spet na koronavirus. In tukaj so cene testiranj vrtoglave, če imaš pa veliko družino, je strošek seveda velik (450 evrov). Hvaležni smo, da smo imeli s seboj debetno kartico Mastercard, da nam ni treba imeti pri sebi toliko gotovine. Kako je bilo, si poglejte na posnetku, ki smo ga delili na Instagramu. Videli boste tudi srčen objemček med sestrico in bratcem. 🙂

Miha je odličen voznik, do namibijske meje nas je čakala 12-urna pot. Otroci so spali, vmes so se malce igrali družabne igre iz trgovine To je to. Starši, brez iger definitivno ne smete na pot z otroki. Pa brez kakšnih knjigic. Mi smo si naredili zalogo knjig založbe Morfemplus. Tako ne boste ves čas poslušali tarnanja in jamranja, ampak bo vožnja čisto umirjena. In seveda ne pozabite na slastno zalogo malice. Naši zvesti spremljevalci so vedno namazi Argeta, ki nam pridejo prav, ko se v naših trebuščkih prebuditi lakota, daleč naokrog pa ni nobene trgovine ali restavracije.

Sveta Helena

Za postojanko na naši poti smo izbrali krasen zaliv Svete Helene in ker je to ribiško mesto, smo obujali spomine na naše poletje, ki smo ga preživeli na Hrvaškem, in si privoščili ribje kosilo. Jahtarji, kanuisti in deskarji obožujejo tukajšnje vode. Ampak ne samo oni! Tudi ribiči, zato to območje spada med najpomembnejša ribolovna območja. Domačini se z ribolovom preživljajo, za ribice pa so hvaležni tudi delfini in kiti. Kar smo izvedeli, pa je fascinantno. Tukaj sonce vzhaja čez zaliv. Vzrok se skriva v edinstvenosti območja, ki je ob samem mestu obrnjeno proti SV in skoraj proti S. V bližini je raj za golfiste – Shelly Point. Leži v mirnih vodah zaliva, zaradi česar je idealen tudi jadranje in spet – ja, ribolov. Tudi družine prihajajo sem, saj je plitvina super za čofotanje otrok in nabiranje školjk. No, vsi željni wellnessa, tudi pridejo na svoj račun. Tu sta vam zagotovljena počitek in mir.   

Čisto mimogrede, da boste vedeli – za slovenske državljane je za Namibijo nujen turistični vizum. Uredili smo si ga na Dunaju, potrebovali pa smo potni list, veljaven vsaj še šest mesecev in s tremi praznimi stranmi, dve fotografiji, načrt potovanja, kopijo letalske vozovnice, obrazec in potrdilo, da smo cepljeni proti rumeni mrzlici. Miha ima s seboj mednarodno vozniško dovoljenje, ker brez tega tu ne gre. Uradna valuta je namibijski dolar in samo z njim lahko plačuješ, na evre smo lahko kar pozabili. Pa seveda – vedno in povsod je z nami debetna kartica Mastercard

In v Namibiji nič več ne spimo v ”guest housih’, pač pa v kampih. In ja, so poceni. Spimo v naših šotorih na strehi džipov in v enem majhnem šotoru, ki se ga postavi en dva tri. Intersport res ponuja najboljšo opremo tudi za kampiranje.  

Kanjon reke Fish

Kanjon reke Fish je dolg 161 kilometrov, širok 27 kilometrov in globok do 550 metrov. Je drugi največji kanjon na svetu, za Grand Canyonom v Združenih državah Amerike. Gibanje tektonskih plošč je ustvarilo globok jarek, ki je nastal na gorski planoti. Zaradi trde kamnite plasti planote reka ni mogla slediti ravni poti. Zato reka ni samo poglobila kanjona, ampak je ustvarila tudi ovinke. Osupljivo! Osupljivo! Toliko podatkov – še enkrat – otrokom je treba o vsem, kar vidijo, na dolgo in široko razlagati. 🙂 Ampak piko na i so naredili še ledeniki, ki so ga samo še poglobili. Na pohod ob reki Fish River se lahko odpravite od aprila do septembra, traja pa štiri do pet dni. Pot je dolga 85 kilometrov, spust v kanjon pa je dovoljen samo obiskovalcem, ki se podajo na pohod. Ob kanjonu, od izhodišča pohoda pri Hobasu, ponuja več razglednih točk res čudovit razgled na kanjon. Mi smo bili nad njim navdušeni!

V bližini je tudi kamp Hobas, kjer je tudi možnost peke na žaru (tako ne boste pogrešali priljubljenega slovenskega običaja.:)). Dobro je imeti v mislih, da se po 22. uri ugasne generator in ste brez elektrike. Ampak nič zato, mi smo se vsi skupaj umirili in prisluhnili zvokom iz narave. Hm, kar nekaj živali smo slišali, vseh nismo prepoznali. Ko se zjutraj zbudiš pod milim nebom, je pa tako ali tako neprecenljivo. Bi se lahko vsak dan tako zbujala? Ne da bi slišala zvok avtomobilov? Jaaaaa!

Sossusvlei

Nov dan – nova dogodivščina. Seveda v Namibiji ne moreš mimo njihove največje in najbolj spektakularne atrakcije – Sossusvleia, ki je v največjem narodnem parku v Afriki Namib-Naukluft. Zaznamujejo ga velike rdeče sipine in veljajo za ene najvišjih na svetu. Nekatere so visoke tudi do 400 metrov!

Vsi dobro poznajo sipino Big Daddy, ki je visoka 325 metrov, in deskanje po pesku je tu nekaj povsem običajnega. J Pa tudi sankanje in spuščanje po ritkah. To so bile naše mini predpriprave na zimo, ki jo poznamo v domačem kraju. Otroci so bili veseli, saj jih pri tem ni ovirala zimska oprema.J Vriskali so na ves glas. Ste nas slišali do Slovenije?J Takšne skupne družinske trenutke si bova z Miho za vedno zapomnila. Skupaj pod soncem uživamo in smo srečni. Brez kakršnih koli igrač in sodobnih napravic. Te sipine v tebi prebudijo otroka in priznam, tudi sama sem uživala v ogromni dozi adrenalinskega spusta po sipinah.

Fotografije, ki so nastale tukaj, so neverjetno lepe. In čeprav prevladujejo puščavske razmere, dobri opazovalci lahko najdejo tudi rastline in živali (majhni plazilci in sesalci, antilope, noji, ptice selivke), ki so se jim prilagodile. Zagotovo se razlog skriva tudi v mnogih podzemnih in kratkotrajnih rekah. Med sezono poplavijo korita, nastanejo močvirja, potem pa se posušijo in ostanejo bele solnate ”posode”. Drugi razlog je verjetno jutranja megla v puščavi, ki prihaja z Atlantskega oceana.

Dejstvo je, da so temperature čez dan okrog 24 stopinj Celzija, zato smo tudi mi bili primerno oblečeni in seveda dobro zaščiteni pred nevarnimi sončnimi žarki (sončna krema je obvezna oprema!). Je pa ponoči zato brrr, okrog 10 stopinj Celzija. Takšna temperaturna razlika je! Top, top, da razmišljam vnaprej. Odgovorna mama tudi sredi puščave. Večslojno oblačenje nam je prišlo prav. Za takšna popotovanja v divjini so idealna oblačila in obutev McKinley.

Sipina Dune 45 je zvezdna sipina na območju Sossusvleia v puščavi Namib. Ime je pravo – je na 45. kilometru ceste, ki povezuje Sesriem gate in Sossusvlei. Si predstavljate, da je sestavljena iz pet milijonov let starega peska?! Res hudoooo … 🙂

Swakopmund

Swakopmund je glavno mesto pokrajine Erongo in ima približno 44.000 prebivalcev. Znan je kot center aktivnosti v Namibiji. Swakopmund je primer nemške kolonialne arhitekture, zgodovina pa se kaže tudi z nemškimi imeni ulic, dnevnim časopisom in jezikom, ki ga govorijo nekateri prebivalci. Mesto je odlično ”igrišče” za nekaj zeloo zabavnih dejavnosti.J Mi smo se podali na vožnjo s štirikolesniki in deskanje po sipinah. Do sedaj naš najljubši dan. V puščavi Namib ob kraju Swakopmund smo si izposodili štirikolesnike in se v zgodnjih jutranjih urah, ko vročina še ni pripekala, dve uri preganjali po puščavi. Bilo je adrenalinsko, saj so spusti po sipinah skoraj vertikalni. Poskrbeli smo za udobna oblačila McKinley, ki so nas ščitila pred soncem, zavarovali pa smo se tudi s čeladami. Vrhunec pa je bil spuščanje po sipinskih hribih z deskami, namazanimi z mastjo. Lahko dosežeš hitrost tudi do 40 km/h in čisto vsi otroci so si upali sami (razen Jaše). Našo dogodivščino lahko vidite na Instagramu. Ni brezplačno, ne. Stalo nas je 180 evrov in spet smo z debetno kartico Mastercard kar sredi puščave poravnali naše adrenalinsko doživetje.

Seveda so vredni ogleda tudi zapor Altes Gefängnis,muzej Swakopmund, nacionalni morski akvarij, kristalna galerija in spektakularne peščene sipine v bližini Langstranda južno od reke Swakop. Ljubitelji golfa pa boste uživali na fantastičnem golfskem igrišču sredi puščave Rossmund Desert. Blizu stoji kmetija, kjer se lahko peljete s kamelami. Velika atrakcija sredi puščave je parna lokomotiva Martina Luthra iz leta 1896.

Spitzkoppe

Ne, ni še konec. Nov dan, nova avantura.:) Vsak dan nekaj novega. Juhuhu!:) Otroci zjutraj komaj čakajo. Tako smo se odpravili proti Spitzkoppe – seveda spet nemško poimenovanje. Koničasta kupola!Iz granitnih vrhov. Tudi ti segajo daleč v zgodovino, visoki pa so približno 1728 metrov. Zanimivo je vse skupaj gledati. Povsod je ravnina, koničaste kupole pa ti kar presekajo pogled.In tukaj smo se soočili z drugačnim načinom življenja. Takšnim, ki je nam tuj in bi ga pripisali filmskemu.

Tu živi namreč avtohtono ljudstvo Himbi. Štelo naj bi okoli 50.000 pripadnikov. Vsi nosijo tradicionalna oblačila, ki so prilagojena njihovim življenjskim razmeram. Prevladuje namreč polsušno podnebje. Oblečeni so v trebušni predpasnik iz nape ali sodobnejšega tekstila. Na nogah imajo včasih sandale s podplati, pogosto narejenimi iz starih avtomobilskih gum. Ste videli naše objave na Instagramu? Poglejte in videli boste, kako lepo so nas sprejeli, kako so bili otroci sproščeni ob njih, kako smo se naplesali kar na prostem … Ženske se nikoli v življenju ne umivajo z vodo. Umivajo se le z dimom in mažejo s kremo iz zelišč, s katero se zaščitijo tudi pred izredno vročim in suhim podnebjem, pa tudi pred piki komarjev in drugih insektov. Zanimivo je, da imajo na nogah “obroče”, ki so zaščita proti vbodi kač. Na sprednji strani goleni, nad gležnjem, ima obroč eno ali dve črtici. Ena črtica pomeni, da ima ženska enega otroka, dve črtici pa, da ima dva otroka ali več. Prehranjujejo se z močnikom in drugimi mlečnimi stvarmi. Na sredini svojega naselja imajo narejeno ogrado kot nekakšen hlev, kamor ponoči zaprejo živino. Zraven stoji neke vrste svetišče, kjer opravljajo obrede in se poročajo. Pretreslo me je pa naslednje spoznanje … Ko imajo ženske menstruacijo, gredo čez dan iz naselja in sedijo nad luknjo ves dan. Ponoči si iz gline, ki jo imajo tudi v kitah na laseh, naredijo “vložke”, s katerimi si pomagajo čez noč (lahko smo hvaležne, da imamo me vložke in tampone). Sprednja dva spodnja zoba Himbam izpulijo, da lažje izgovarjajo glasove njihovega jezika. Ponoči ne spijo pokriti, pogrnejo si na eno rjuho. Njihova hiša je narejena iz blata. Njim ni čudno, da imajo moški več žensk. Moški hodijo na lov, medtem ko so ženske ves čas doma. Tudi glede izbire partnerja oz. moža je drugače. Mlado dekle (po 13. letu ali na začetku pubertete) se poroči z moškim, ki ji ga izbere oče.

Kaj nas čaka v nadaljevanju? V tem blogu vam ne izdamo … 🙂 Hihihi, malce moramo biti skrivnostni … 🙂 Spremljajte nas še naprej na Facebooku in Instagramu. V nočnih urah ustvarjamo zanimive posnetke in kmalu vas razveselimo tudi z novim blogom na 2many4granny.

Podporniki projekta 2many4granny na poti v Afriko