Maja Novak: »Svet jahtinga je zares nekaj posebnega!«

Maja Novak je nedvomno fascinantna sogovornica. Z mano je odkrito delila svojo izjemno življenjsko pot in bogate izkušnje, ki si jih je pridobila pri delu na jahtah po vsem svetu. Razkrila je, kako so potovanja vplivala na njeno poklicno pot, izbiro študija in odločitev za kariero v turizmu. Njena zgodba se začne ob koncu srednje šole, ko je v iskanju svoje poklicne poti odpotovala v Maroko. Tam je odkrila svojo strast do spoznavanja drugih kultur, učenja jezikov … To spoznanje je oblikovalo njeno odločitev za študij in za gradnjo kariere v panogi ‘hospitality’. Delila je tudi svoje misli o življenju in delu v različnih kulturah, razkrila je, kako ohranja stik z domačimi ter kako se sooča s stresnimi situacijami in ohranja ravnovesje v dinamičnem okolju. Sledil je tudi njen nasvet za mlade, ki razmišljajo o delu v tujini, ter poudarek na pomenu pridobivanja izkušenj, jezikovnega znanja in prilagodljivosti na poti do uspeha v tujini. Vljudno vabljeni k branju nepozabnega intervjuja!

Kako se je začelo vse skupaj? Si vedno sanjala o življenju v tujini ali je bila to spontana odločitev?

Začelo se je ob koncu srednje šole, ko preprosto nisem vedela, kaj bi sama s sabo, v čem sem sploh dobra, kaj mi je všeč in kam se vpisati na fakulteto. Vzela sem si eno leto prosto in odpotovala na svoje prvo potovanje v Maroko, med katerim sem pravzaprav ugotovila, kako rada spoznavam druge kulture, se učim tujih jezikov, spoznavam ljudi, okušam lokalno kulinariko in odločitev je bila jasna: vpis na višjo strokovno šolo za turizem in gostinstvo. Lahko bi rekla, da so mi potovanja pomagala do lažje odločitve, kaj želim študirati in da gradim kariero v ‘hospitality’ industriji.

Od kod ideja za delo na jahtah? To je precej nenavadna kariera. Kako si prišla do te priložnosti?

Po končanem študiju in po letu in pol dolgem obdobju, ki bi mu lahko rekli ‘gap year’, med katerim sem delala v kampu v ZDA, bila au-pair na Novi Zelandiji, se udeležila prostovoljstva v Latinski Ameriki, sem želela začeti graditi kariero. Vedela sem, da želim kariero glede na izkušnje v turizmu, glede na izobrazbo, a lahko hkrati tudi dobro zaslužim in obenem potujem. Želela sem se prijaviti na delo na križarki, ko mi je prijateljica predstavila osebo, ki mi je rekla: “Ma ne, Maja, ti imaš dovolj izkušenj in znanja za delo na jahti, ne hodi na križarke.” Takrat sem prvič izvedela, da obstaja kariera v jahtni industriji. Naredila sem pomorske tečaje, se odpravila na francosko riviero in pridobila svoje prvo delo na jahti. Tam sem ostala deset let.

Verjetno je delo na jahti precej zahtevno. Je naporno živeti in delati na jahti? Kakšni so bili izzivi, s katerimi si se soočila?

Je izredno naporno, ker je to delo za najbogatejšo klientelo, ki ima včasih neverjetne zahteve, prav tako pa potrebuješ ogromno znanja za delo na jahti. Vse mora potekati na najvišji ravni, saj nič ne sme biti prepuščeno naključju in napakam. Imeti moraš odgovore na vsa vprašanja. Največji izziv, s katerim sem se soočala, je bilo zagotovo življenje s posadko, ki je zelo mednarodno raznolika, vsak ima svoje navade, nekateri so izjemno nevoščljivi in te namerno želijo zatreti. Na mnogih barkah je veliko drame, konzumiranja alkohola, kar je mene zelo motilo. Sem bila pa na nekaterih barkah, kjer je posadka postala praktično moja družina. Življenje na barki je kot življenje samo − včasih lepše, včasih manj lepo.

Kako ostajaš v stiku z domačimi? Kako in kdaj se vidiš s prijatelji, starši, sorodniki …? Ti je sodobna tehnologija (Skype, Zoom, Viber, Telegam …) v veliko pomoč?

Whatsapp je aplikacija, ki je na mojem telefonu v uporabi vsaj tri ure dnevno. Veliko mi pomeni tudi komunikacija z mojimi sledilci na Instagramu, saj smo ustvarili eno super skupnost, kjer se podpiramo, delimo informacije in je na splošno ena taka lepa energija. S prijatelji in družino smo se že od nekdaj slišali skoraj vsak dan, vedno pa sem skrbela, da sem se v Slovenijo vračala na vsake tri do štiri mesece in si tako tudi razporedila pogodbe v tujini.

Kje je pravzaprav tvoj dom? Si razvila poseben odnos do katere od dežel, v katerih si živela, ali imaš stalno ‘bazo’?

To je vprašanje, s katerim sem se dolgo ukvarjala. Vedno bo moj dom Slovenija. Nikoli se nisem počutila doma na lokacijah, kjer sem dlje časa bivala, sem pa iz vsake lokacije naredila energijo doma, da sem se dobro počutila. Sedaj, ko sem že štiri leta v stabilnem partnerstvu, je moj dom, kjer je moj partner, najina ljubezen in prostor, kjer se lahko odpočijeva in kultivirava mir in navdih za najine ideje. Zaenkrat se zaradi vseh najinih projektov še nisva lotila grajenja najinega doma, ker nama bo to vzelo vsaj dve leti. Odločila sva se, da najprej zgradiva stabilni karieri in samostojna posla, ko bo to stabilno, pa bova celoten fokus usmerila v gradnjo fizičnega doma.

Ali obstaja delo v tujini, ki ga nikoli ne bi prevzela? Kaj bi bila tvoja meja glede vrste dela ali destinacije?

Zanimivo vprašanje, nisem še nikoli pomislila na to. Rada delam, rada se učim in rada spoznavam nove prijeme dela in sodelovanje z ljudmi. Delo jemljem kot samoizpolnitev in mi veliko pomeni. Iskreno zelo nerada delam na področju marketinga in digitalnega oglaševanja in verjetno je to nekaj, česar nikoli ne bi delala za plačilo, ne doma ne v tujini. Me ne veseli. Zase to delam, ker pač moram. 😉

Kako ti je bilo delati v različnih kulturah? Kakšne so tvoje izkušnje z medkulturnim delom in kako si se prilagodila novim okoljem? 

Poučno in tudi kdaj težko. Od vsakega sem se nekaj naučila. Delo z Američani me je naučilo, kako optimalno sestankovati in voditi neko enakopravno klimo v ekipi. Delo z arabskimi narodi me je naučilo, da nikoli ne moreš vsega načrtovati vnaprej in se moraš naučiti improvizirati v danem trenutku. Delo z Avstralci in Novozelandci me je naučilo, da se moram med delom tudi zabavati in ne vzeti vsega tako resno. Delo z Italijani me je naučilo, da je bistvo življenje “il dolce far niente”, se pravi uživanje v danem trenutku in da delo ni vse v življenju. Delo s Hrvati me je naučilo, da kar lahko pustiš za jutri, pusti, ker ti jutri morda tega sploh ne bo treba storiti, hehe. Delo v jahtni industriji in z najbogatejšimi gosti na splošno pa me je naučilo, da lahko sanjam veliko in da so sanje uresničljive, če se le dovolj trudimo zanje.

Katera destinacija ti je najbolj ostala v spominu? Ali imaš najljubšo deželo ali mesto, kjer si živela, in zakaj?

Roadtrip po Omanu je bil eno izmed najlepših doživetij mojega življenja. Šestmesečno bivanje na Sejšelih je bilo nekaj, za kar bom za vedno hvaležna, saj marsikdo nima te priložnosti, da lahko reče, da je živel v raju. Mehika pa je dežela, kamor bi se lahko celo življenje vračala, ker je tako raznolika in kultura je naravnost izjemna.

Ali imaš kakšno posebno izkušnjo, ki ti je še posebej ostala v spominu? Morda smešna, nenavadna ali navdihujoča anekdota s tvojih potovanj in dela v tujini?

Seveda se jih je nabralo kar nekaj. Morda ta, ko sem bila na poziciji ‘interior manager’ in sem menedžirala dve jahti, eno na Mediteranu in drugo na Sejšelih. Ko je bil čas poletne sezone na Mediteranu, je bila jahta na Sejšelih v ladjedelnici ‘out of order’. Lastnik jahte se je zadnji hip odločil, da želi vseeno na en hiter izlet na Sejšele in s posadko na otoku smo imeli le devet ur za pripravo jahte, kar po navadi traja tedne. V roku nekaj ur sem morala spakirati s francoske riviere in odleteti na Sejšele. Jahtna agentka mi je rezervirala sedež v poslovnem razredu, a ker je bil ta zaradi rezervacije v zadnji minuti zaseden, so mi let nadgradili v prvi razred in to na Emirates! Tako sem doživela tudi ta del načina potovanja, najverjetneje prvič in zadnjič.

Vsako delo zahteva veliko mero odgovornosti. Kako se soočaš s pritiskom pri delu? Kako se spopadaš s stresnimi situacijami? Delo na jahti in življenje v tujini verjetno prinašata številne nepričakovane izzive. Kako se odzivaš na spremembe?

Najbolje delujem v zmernem stresu. Predpriprava je 90 odstotkov uspeha, zato imam pripravljene rešitve od A do Ž, če bi šlo karkoli narobe. Zelo velik poudarek pa dajem tudi skrbi za psihofizično zdravje. Če nisi zdrav in pri sebi, ne moreš dobro funkcionirati. Vsaj enkrat, najraje dvakrat letno, se odpravim na ‘retreat’, na duhovni odmik, kjer naredim detoks oz. kar reset organizma. Skrbim pa, da nekajkrat na teden treniram, meditiram, terapevtsko pišem in vsakodnevno jem polnovredno hrano ter jemljem prehranske dodatke. Na spremembe se z leti odzivam slabše kot poprej, je pa res, da je prilagodljivost v moji naravi in da sem na splošno veliko bolj prilagodljiva kot povprečen človek.

Kako dolg je tvoj delovni dan? Imaš sploh urnik? Je v njem prostor za hobije, družino …?

Sedaj, ko imam svoj posel, je vsak moj dan drugačen. Ko sem v Sloveniji, sem veliko na terenu po sestankih, ko pa sem s partnerjem v Dalmaciji, poskušam slediti neki rutini, vendar mi to ne gre vedno najbolje od rok. Zelo veliko časa posvečam primarni družini, prijateljem in partnerju, tudi za hobije in prost čas nikoli ne zmanjka časa. Res pa je, da načeloma v svojem delu uživam in že recimo snemanje podkasta in pogovor z zanimivimi ljudmi mi predstavlja na nek način hobi.

Ali imaš kakšen ritual ali navado, ki ti pomaga ohranjati ravnovesje v tako dinamičnem okolju? Kako skrbiš za svoje duševno zdravje in dobro počutje?

Lepo si rekla: RITUAL. Mislim, da je tako pomembno, da si v življenju postavimo rituale, ki nas prizemljujejo in dajejo namen vsemu, kar počnemo. Kava je moj jutranji ritual. Pitje obrednega kakava in terapevtsko pisanje je moj večerni ritual enkrat do dvakrat tedensko. Meditacijo obožujem in je na urniku skoraj vsak dan. Sprehodi ob morju ali v hribe mi pomenijo ogromno. Čas, preživet z najbližjimi, je moja prioriteta in mi predstavlja vir podpore, ki jo vsi v življenju potrebujemo. Ko sem delala in živela na jahti, je bilo ravnovesja zelo, zelo malo, ampak sem ga takrat ohranjala na letni ravni, ne dnevni. Noro delo tri do štiri mesece, potem oddih, retreati in čas za moje bližnje, hobije in potem zopet noro delo tri do štiri mesece.

Kaj bi svetovala mladim, ki razmišljajo o delu v tujini? Kakšni nasveti bi bili ključni za tiste, ki se odločajo za podobno pot?

Danes je toliko priložnosti za delo v tujini in če imajo vsaj malo ambicij in želje po tem, naj si to uresničijo v svojih dvajsetih, ko so še brez odgovornosti in imajo svet na dlani. Težko je obrazložiti, kaj ti da tujina. A v svetu, v katerem živimo danes, kjer lahko podjetje zaposli na daljavo praktično kogarkoli, se moramo zavedati, da ko vstopamo na trg dela, je naša konkurenca praktično ves svet. Delo v tujini nam da toliko znanja, novih, sodobnih pristopov do dela, tehnologij, ki jih v Sloveniji sploh še ne uporabljamo. In izkušnja iz tujine je praktično tvoja konkurenčna prednost. Dobro znanje tujega jezika danes ni več samo zaželeno, temveč nujno. In kje se bolje naučiš jezika kot v deželi, kjer bivaš med delom. Izkoristite vse izmenjave, prakse v tujini. Ne pozabimo, da te življenje v tujini nauči tudi večje odgovornosti, da ti samozavest in širok pogled na svet.

Delo in življenje v tujini imata verjetno svoje pozitivne in negativne plati. Kakšne so prednosti in slabosti dela v tujini? Kaj bi izpostavila?

Vse, kar sem zgoraj naštela, so prednosti. Največja pomanjkljivost je zagotovo domotožje. A na to vedno odgovorim z mislijo, da je zdravo, da človek neko obdobje življenja preživi tudi sam s sabo, stran od varnega zavetja, kjer se nauči, da se lahko vedno zanese nase in pridobi veliko mero neodvisnosti in samozavesti. Ni pa takšna izkušnja za vsakogar in nekateri pač ne bi zmogli toliko samote oz. odtegnjenosti od domačega okolja.

Kako lahko pomagaš mladim, ki si želijo delati v tujini? Kakšne možnosti ponujaš ali kako lahko prispevaš k njihovemu uspehu?

Največ moje pomoči dobijo v obliki podkasta Potovanja in delo v tujini, kjer z gosti delimo zanimive zgodbe, priložnosti za delo v tujini in tudi kakšne življenjske teme. Že s poslušanjem lahko pridobijo vse, kar naj bi vedeli o tujini. 

Na Instagramu mayita.si se pogovarjamo, rešujemo dileme in dvome pred odhodom. Na storyjih delim aktualna delovna mesta in izkušnje, ki si mi zdijo zanimivi za mojo publiko. Polovica mojih sledilcev so mladi v starosti 18−35 let, ki iščejo izkušnje dela zase, 40 odstotkov jih je med 35 in 50 letom in iščejo izkušnje za svoje otroke ali pa se spogledujejo s spremembo svoje kariere. 

Prek e-tečajev, ki sem jih skreirala na podlagi 17-letnih izkušenj s tujino, učim, kako varno v tujino in kako urediti predpripravo, da potem v tujini, če gre kaj narobe, ne pride do panike. Od zavarovanj, prijavljanja dohodkov, odpiranja bančnega računa, urejanja financ, do ureditve rezidentstva in papirologije. V drugem e-tečaju učim tudi sodobne tehnike pisanja življenjepisa za tujino, ki mora biti konkurenčen, in predvsem snemanja videopredstavitve, ki v tujini postaja stalnica. V tretjem pa, kako do dela na kvalitetni in priznani jahti. Pomagam tudi z usmeritvijo, če mi napišejo e-mail ali pa se dobimo na video klicu, če je treba resneje postaviti strategijo pridobivanja dela.

Kako pomembni so izobrazba, opravljeni tečaji, veščine in znanje pri iskanju dela v tujini? Ali se delodajalci osredotočajo na izobrazbo ali jim je bolj pomembna praktična izkušnja?

Izobrazba je seveda še vedno pomembna, a v tujini večinoma največ štejejo izkušnje, praksa in rezultati. V večini primerov ti bo v tujini dobro priporočilo bivšega delodajalca bolj koristilo kot diploma. V tujini ni toliko važna diploma, kdo so tvoji starši in kakšen priimek imaš. V tujini je važno, iz kakšnega testa si. Tečaji so absolutno dobrodošli, ampak same informacije ne pomenijo nič, če jih ne spravimo v prakso. Lahko se leta učiš, kako recimo delati digitalni marketing za podjetje, ampak če sčasoma ne prikažeš nekih izkušenj, ali še bolje rezultatov, potem te nihče ne bo jemal resno. Ne pozabimo, da je v tujini konkurenca ubijalska. Zato tudi pozdravljam pripravništva in prakso v tujini pri uspešnih podjetjih, ki so lahko super vstopna točka na trg dela za mlade.

Kako pomembno je znanje jezikov pri delu v tujini? Ali jezikovna spretnost igra ključno vlogo pri pridobivanju dela in prilagajanju v novem okolju?

Na bolj resnih, ‘front-end’ pozicijah, kjer je komunikacija res na visokem nivoju, mora biti znanje jezika izredno dobro. Za sezonska dela, pripravništva, au-pair, kulturne izmenjave pa je lahko znanje malce slabše, saj ga bo kandidat nadgradil prek izkušnje v tujini. Se mi pa zdi, da so Slovenci zelo prestrašeni, ko pride do govorjenja v tujem jeziku. Strah jih je posmeha in se zato nehote prikrajšajo za marsikatero priložnost. Sama tega strahu nisem imela nikoli in sem zato hitro napredovala pri učenju jezikov, saj sem se zavedala, da ko bom naredila napako, me bo nekdo že popravil in tako se bom lahko naučila, kako je prav. Če pa se nam kdo vseeno posmehuje, pa ta oseba samo izraža svojo lastno negotovost in to nima zveze z nami. Pomembno je, da nas oseba na drugi strani razume in ne bo naše slovnice ocenjevala od 1 do 5 kot v šoli.

Kakšen CV naj napišejo tisti, ki se prijavljajo za delo v tujini? Ali obstajajo posebni vidiki, na katere bi morali biti pozorni?

Po več kot tisoč pregledanih življenjepisov v zadnjih petih letih moram priznati, da je pisanje življenjepisa pri nas zelo slabo. CV ni samo navajanje podatkov in izkušenj, ampak se moramo znati pohvaliti, zapisati dejanske uspehe, rezultate, ki so usmerjeni v pozicijo, na katero se prijavljamo. So tudi občutno predolgi in marsikdo se ne zaveda, da delodajalci, če vidijo tri strani popisanega življenjepisa, ne bodo niti brali. Treba je napisati motivacijsko pismo, ki nas predstavi osebno in navduši delodajalca, da nas pokliče na razgovor. Najbolj pogumni pa naj se lotijo priprave 120-sekundne video predstavitve, kjer lahko prikažejo tudi svojo energijo, pozitivo, znanje jezika. In ne pozabiti na vsaj tri priporočila bivših delodajalcev, ki so v tujini vredni svoje teže v zlatu.

Ali se delo na jahti razlikuje za ženske in moške? Obstajajo specifične vloge ali naloge, ki so bolj primerne za en spol kot za drugega?

Zelo se razlikuje. Ženske imajo običajno več stika z gosti, skrbijo za dobro počutje in organizacijo celotnega dela, za čistočo, toplino. Moški so bolj tehnični in opravljajo poklice, kot so kapitani, inženirji, tehnično osebje in mornarji. Da lahko barka deluje nemoteno in brez okvar. Recimo kuharji so po večini moški, in to zelo dobri in cenjeni. Je pa odvisno tudi od lastnika jahte. V arabskem svetu sem delala na barkah s samimi ženskami, ker je bila ta barka namenjena samo šejkam (ne šejkom!), da so se lahko kopale v bikiniju brez pogledov moških. Nekateri kolegi pa so recimo delali na barki, kjer so samo moški, ker madame (lastnica ali žena lastnika) ni želela imeti zaposlenega ženskega spola ali lepših žensk od sebe. Zanimivo, kajne?! Svet jahtinga je zares nekaj posebnega!

Katera dela so bolj privlačna za ženske in katera za moške v tujini? Ali obstajajo poklici, ki so bolj primerni za en spol?

Delo au-pair ali varuške v tujini je praviloma bolj privlačno za punce, je pa tudi nekaj moških, imenovanih manny. Zaposlujejo jih mame otrok, ki v svojem vsakdanu nimajo veliko stika s svojim očetom, ker je ta ves čas zaposlen. Tako ima otrok v svojem življenju vsaj malo več moške energije, ki predstavlja disciplino, moč, pogum, strogost.

Od katerega leta priporočaš, da se mladi odločijo za delo v tujini? Ali obstaja optimalna starost za začetek tega avanturističnega življenjskega sloga?

Če bi želeli na šolanje v tujini, lahko že šolanje v srednji šoli opravijo v tujini. Teh je kar nekaj in me redno kontaktirajo. Sicer pa z 18. leti, ko uradno in legalno lahko delajo v tujini. Vendar priporočam, da samo v primeru, ko že imajo vsaj približno razvito osebnost in dobro podporo doma (ne toliko finančno, ker se danes da dobiti štipendije, ampak predvsem psihološko podporo). Če pa si prav poseben talent, tako kot je bil Luka Dončić, ko je s 13 leti odšel v Španijo, pa lahko tudi takrat, zakaj pa ne. Po izkušnjah se za konkreten korak odločajo med 22. in 24. letom, kar se mi zdi idealno. Nemalo pa je tudi tistih, ki se opogumijo po 30. letu in tudi za take obstajajo priložnosti.

Ali se mladi Slovenci pogosto odločajo za delo v tujini? Kakšen je trend in ali opažaš večje zanimanje v zadnjih letih?

Zanimanja je manj, kot bi ga lahko bilo, glede na to, da imamo potni list, ki nam odpira res ogromno vrat, ter čudovite programe dela, izmenjave, vizumov ‘working holiday’ ipd. Bo pa trend z leti samo rasel, saj je generacija Z veliko bolj odprta kot prejšnje generacije, socialna omrežja pa so nam omogočila, da lahko vidimo, da tujina ni bav bav. Veliko ljudi postaja precej nezadovoljnih v Sloveniji z delovnimi pogoji in socialno naravnano državo, zato bodo priložnosti iskali drugje. V porastu je seveda tudi delo na daljavo, kar pomeni, da lahko delamo na oddaljeni destinaciji.

Kakšna je ponudba del v tujini? Ali so mladi bolj naklonjeni delu v turizmu ali obstajajo tudi druga privlačna področja, morda digitalno nomadstvo?

Delo v turizmu je zelo iskano, predvsem na tropskih otokih ali recimo v zimskih kočah. Digitalno nomadstvo je zelo zaželeno, kar potrjujejo tudi statistični podatki, saj želi 70 odstotkov generacije Z delati kot freelancer ali začeti svoj start up. Nisem pa prepričana, ali se zavedajo, kako težek je pravzaprav tak način dela in da uspeh po navadi ne pride takoj, ampak povprečno šele v dveh, treh letih. Kot freelancer si v bistvu podjetnik in moraš skrbeti za davke, finance, imeti izjemno disciplino, vzpostaviti ravnotežje v dnevu, se nenehno učiti in prilagajati, iskati nove stranke ali naročnike in se včasih ukvarjati tudi z nepredstavljivimi izzivi.

Kakšen vpliv ima digitalno nomadstvo na potovanja? Kako se razlikuje način potovanja, ko delaš na daljavo?

Ali si za to ali pa nisi. Nekdo si niti slučajno ne more predstavljati, da bi na dopustu, kjer bi si moral spočiti, delal. Spet drugi pa lahko to priložnost vidi kot neomajen vir svobode, da lahko potuje kamorkoli in potem oddela tisti delavnik in kasneje že skoči s surfom na valove. Različni smo si in prav je tako. Pomembno tukaj je predvsem to, da poznaš sebe in si priznaš, ali je stil digitalnega nomada zate in ali boš to zmogel. Ker kot digitalni nomad nimaš prav veliko stabilnosti v vsakdanu in to ti mora biti v redu. Lahko pa to opravljaš samo nekaj let, si na ta način ogledaš svet in nato ustališ nekje, kjer ti je všeč.

Bi lahko rekli, da tudi ti spadaš med digitalne nomadke? Kateri dejavniki so zate ključni pri izbiri krajev, kjer želiš delati in obenem raziskovati?

Kaj pa vem. Po kriterijih zagotovo sem, ker lahko res delam od kjerkoli. Ampak meni je bolj blizu ‘staycation’, da sem na neki destinaciji nekaj mesecev in se ne premikam. Ne bi recimo mogla vsakih nekaj dni iskati nove nastanitve, pa loviti dober internetni signal ipd. To je zelo težko, sploh če imaš veliko spletnih sestankov ali recimo snemanj podkasta, v mojem primeru, ko mora biti signal vrhunski. Je pa res, da izredno rada opravljam fizična dela in delam v ekipi in se ne vidim, da bi celo življenje samo sedela za računalnikom. 

Ali vidiš, da je prihodnost v digitalnem nomadstvu? Tudi za starejše? Morda, ko se v Sloveniji že upokojijo?

Ne vem, ali je, ker spet to ni za vsakogar. Tudi če bo vedno več dela na daljavo, nekateri še vedno nimajo neke velikanske želje po življenju v tujini. V bistvu res težko odgovorim na to vprašanje.

Tvoj vzdevek Mayita je postal tvoj osebni brand. Kako si zgradila svoj osebni brand? Kako ti je uspelo ustvariti prepoznavnost?

Ime Mayita sem dobila med potovanjem po Mehiki leta 2009 in pomeni mala Maja. Ime se mi je tako priljubilo, da sem ga kar obdržala kot nekakšen psevdonim in sedaj osebni brand, ki predstavlja neskončne možnosti po svetu in svobodo, po kateri vsi tako hrepenimo. Sem pa potem, ko sem pisala svojo prvo knjigo, ugotovila, da je v Sloveniji 68 Maj Novak in če bo kdo poskušal poguglati o mojem delu, me najverjetneje sploh ne bo našel. Samo zato se pojavljam kot Mayita. 😉 

Brand se je gradil sam, brez nekega načrta. Na povpraševanja in zanimanja ljudi sem proizvajala informacije, ki sem jih delila v dveh knjigah, na predavanjih, svetovanjih, sedaj tudi v podkastu. V bistvu se samo odzivam na želeno s strani moje publike in potem nastaja, kar nastaja. Zelo organsko, nevsiljivo, nikogar ne želim prepričevati o ničemer, samo deliti svoje znanje in izkušnje, odpirati vrata v svet. Prepoznavnost gradim preslabo, ker načeloma ne maram prevelike pozornosti na sebi in je niti ne potrebujem. Pa še ne želim s svojo miselnostjo preveč drezati v sicer precej nevoščljivo slovensko okolje, ki BI, pa si ne upa ali ne verjame, da se da in zato svojo greznico zliva na vse okoli sebe. Zato se pojavljam tam, kjer vem, da so ljudje, ki bodo za moje informacije in pomoč hvaležni in bodo to spravili v realnost ter tudi sami odšli na kakšno takšno izkušnjo.

Katera knjiga ali film te je najbolj navdihnila na tvoji poti? Ali obstaja oseba v tvojem življenju ali idol, ki te je še posebej zaznamoval?

Moja najljubša knjiga je definitivno Men’s Search for Meaning, filme gledam poredko in večinoma samo z mojim partnerjem, nisem filmofil. Raje si pogledam dokumentarce o tehnologiji, umetni inteligenci, biografijah svetovnih osebnosti, duhovnosti, še najraje pa poslušam podkaste.

Idolov nimam in nikogar ne kujem v zvezde, se pa poskušam od vsakogar, ki ga srečam na svoji poti, česa naučiti, tudi če je izkušnja slaba. Mogoče imam v smislu idola največje spoštovanje do vseh dobrih mam na tem svetu, ker se mi zdi, da je biti mama in vzgajati človeško bitje nekaj najbolj odgovornega in hkrati čarobnega na svetu, čeprav sama še nimam otrok.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Ali si si zastavila nove izzive ali cilje, ki jih želiš doseči v prihodnosti, morda že v tem letu?

Deloma se na področju kariere odpravljam na tuji trg po nove izkušnje, tokrat na drugačen način. Ne bom še nič delila. Največji cilj za to leto je, da ostanem praktična in ne kompliciram ter da ohranjam to, kar sem zgradila do danes − uspešne in pristne odnose z bližnjimi, odlično psihofizično zdravje, ljubeče partnerstvo in zadovoljujoče delo. Kratkoročni-dolgoročni načrti so tudi zgraditi svoj dom in družino ter napisati svojo tretjo knjigo.

Za zaključek … Kako bi opisala svoj življenjski slog v treh besedah? Kaj so ključne značilnosti tvojega edinstvenega načina življenja?

Svoboda, avtentičnost in obilje na vseh področjih.