Kako otrokom pomagam premagati strahove pred temo?

Zelo pogosto se otroci bojijo teme, tudi naši so se. Ko pade mrak, si v svojih malih glavah predstavljajo, da se bo takrat prikazalo nekaj strašnega in neznanega. Kako pri nas premagujemo strah pred temo?

Otroka pomirim in se pogovorim z njim.

Ko mi eden izmed otrok zaupa ali sama opazim, da ga je strah, ne podcenjujem njegovih čustev. Ne jezim se nanj, sploh pa se ne norčujem iz njega. Prisluhnim mu, ga objamem, poljubim in mu povem, da se v mraku ne skriva pošast. Dam mu vedeti, da je ob meni varen, četudi nisem ves čas ob njem v otroški, ampak dnevni sobi.

Namestila sem nočne lučke v otroške sobe.

Včasih strah pride na plan predvsem ponoči in zato se je recimo Zoja Mija zbujala. Ampak sem njej (in tudi ostalim) zraven postelje postavila nočno lučko. Včasih sveti ves čas, včasih pa si le prižge, ko si sama tako zaželi. Spoznala je, da so v njeni sobi le stvari, ki jih ima rada. Sčasoma se je prepričala, da se pod njeno posteljo ne skriva ”strahec”. Lepe okrasne lučke v obliki živali smo kupili pri Malih Zakladih. Dajejo krasno nežno, ne preveč močno svetlobo in še lepe so zelo, čez dan lepo okrasijo otroško sobico. 

Vedno spijo z najljubšo igračko, ”pliškotom”.

”Pliškoti” so njihovi zaščitniki v temi, zato si vsak vzame enega tudi s sabo na potovanje. Prav so nam prišli v Afriki, kjer je bila resnično trdna noč in nas niso obsvetljevale cestne luči. Stisnejo se k njim in skupaj so nepremagljivi prijatelji. Nekateri ”pliškoti” se v temi še svetijo, kar je tudi tolažilno za njih.

Ne berem jim strašnih zgodb.

Našo večerno rutino, ko se vsi skupaj najprej stisnemo na veliki postelji, imajo otroci zelo radi. Takrat beremo otroške pravljice. Vedno izberem takšno, ki nima groznih zapletov, v kateri nastopajo prisrčni junaki in se srečno konča.

Gledajo risanke in filme, primerne svoji starosti.

Ne dovolim, da gledajo risanke in filme, ki niso primerni njihovi starosti. Četudi me želijo mogoče pretentati, sem pozorna. Še predvsem pri najmlajšem, Jaši. Njegova domišljija je bogata in v temi se stopnjuje. Če bi gledal nekaj strašnega, mu to ponoči ne bi dalo miru in bi prišel k meni in Mihi v zakonsko posteljo. Nihče od nas se potem ne bi dobro naspal, saj se naš mali fantič neizmerno premetava gor, dol, levo, desno.

Nekoč sem Gaji naročila naj nariše temni strahec, potem pa sem ga polepšala z nasmejanimi usti.

Gaja je svoj strah pred temo prikazala z risbico. In ko je njena pošast ”prežala” nanjo, sem jo okrasila z nasmejanimi usti. Pomagala sem ji razumeti, da ta pošast sploh ni neprijazna. 

Skupaj smo se v mraku odpravili na sprehod.

Večkrat smo se na počitnicah zvečer z baklami odpravili na sprehod. (Priporočam, saj je nora pustolovščina. :)) Opazovali smo sence, ki se izrišejo na tleh. Poskrbela sem, da so se ob njih počutili prijetno in sproščeno, četudi ni svetilo sonce.

V vseh otroških sobah je dovolj dnevne svetlobe.

Otroške sobe sva zasnovala tako, da so dovolj svetle. Velika okna jim omogočajo, da tudi ponoči ni popolnoma temno. Obenem vsi skupaj redno skrbimo, da so naša okna čista in umazanija ne preprečuje vdora sončnih žarkov in posebne svetlobe zvezd ter lune.

Danes sem spregovorila o strahovih naših otrok pred temo, a to niso edini, s katerimi smo se morali soočiti. Seveda jih je bilo tudi strah višine, a sem tudi za to našla rešitev. Kot ste že lahko zasledili v naših objavah na Instagramu in Facebooku, se pogosto odpravimo v hribe in gore, od koder potem občudujemo neopisljivo lep razgled na dolino in mesto. Gaja je tako postala navdušena nad takšnimi podvigi, da sedaj želi hoditi v plezalno šolo. In ko smo pred kratkim poskusili, je noro uživala med plezanjem. Sploh je ni bilo strah višine. Želela je višje in višje, ampak jo je trener pravočasno ustavil. 🙂

Strah jih je bilo tudi živali, ki so včasih nepredvidljive. Tudi to smo premagali. Večkrat smo se odpravili v živalski vrt, v Afriki smo celo živali opazovali zelo od blizu v naravnem rezervatu. Prepričana sem, da je pomagalo tudi to, da smo se večkrat ustavili na kakšni kmetiji in se počasi približali konjem. Danes obe hčerki jahata in se živali resnično ne bojita. Jaša postopoma spoznava, kako se mora spoprijateljiti s konjem. Prav tako jih tudi učim, kako naj se vedejo, ko srečamo kakšnega kužka (ki si ga mimogrede neskončno želijo :)).  Ne bi mi bilo prav, da bi jih bilo strah psa samo zato, ker je velik, ampak želim, da premišljeno ravnajo v njegovi družbi.

K čemerkoli pristopamo počasi, po korakih, v nič jih ne silim, ne želim, da kar v sekundi premagajo svoj strah. Verjamem pa, da jim bo slej ko prej uspelo, če uberemo pravo pot.

Najina Zoja Mija je imela vedno velik strah pred tekom. V bistvu niti ne strah, bolj jo je skrbelo dejstvo, da je bila zmeraj med zadnjimi. Že lani sva imeli pred zadnjo preizkušnjo v šoli tako velik izziv. In kako je premagala ta strah? Preberite si naš blog Otroci in šport.