Afrika

FOTO: Dobrodelni na poti po Afriki

Izraz dobrodelnost po SSKJ pomeni opravljanje, izkazovanje dobrih del, dejanj. ”Charity” – velikodušnost in ustrežljivost, zlati do trpečih in pomoči potrebnih. Zasledila sem, da so v 12. in 13. stoletju v Evropi doživeli pravo dobrodelno revolucijo. Bogati pokrovitelji so ustanovili veliko bolnišnic za revne in bolne. Pojavile so se nove bratovščine in verski redi, katerih primarno poslanstvo je bila dobrodelnost. Zanimivo je, da Združene države Amerike na primer Mjanmar, Šri Lanko in Indonezijo uvrščajo med države z nižjim srednjim dohodkom, po drugi strani pa so te države med desetimi najbolj dobrodelnimi državami na svetu. Med njimi so še Združene države Amerike, Nova Zelandija, Irska, Avstralija, Kanada, Velika Britanija in Nizozemska.

Sama se sprašujem, ali je dobrodelnost res dobrodelna ali pa ima veliko mero egoizma. Ker s tem, ko daruješ, najbolj osrečiš sebe in te to napaja. Včasih rečejo, da so najbolj zlomljeni ljudje najbolj dobrodelni. Oz. del terapije celo pravi, da vsak dan naredi nekaj dobrega za drugega in se boš počutil dobro.

Revščina v Afriki je še globlja, še bolj črna

V svojem otroštvu sem pod vplivom babice vedno rada pomagala. Skozi moje lastno razvijanje je to raslo naprej. Najbolj me ganilo, ko sem na potovanjih videla drug nivo revščine, ki je globlji od revščine, ki jo poznamo v Sloveniji, kjer na primer nekateri otroci do 10. leta ne vidijo morja, nimajo denarja za šolske potrebščine, nimajo kakovostne hrane, ki bi jo moral mlad človek imeti … Nikakor ne podcenjujem potreb pomoči potrebnih v Sloveniji in že leta se odzovem na različne klice na pomoč. Revščina, ki sem jo videla po svetu, pa je globlja, drugačna. Kar smo videli v Afriki, je še nivo višje, še bolj črno, še bolj ganljivo. Govorimo o tem, da otroci, družine, do 20. leta nimajo niti enkrat vložka, ne plenic, zobne ščetke ne poznajo, tekoče vode ne vidijo, razen ko dežuje, živijo v plesnivih stanovanjih, košček mila dobijo poredko … Že samo zagotoviti si na dva, tri dni en obrok – močnik (”porige”, kot polenta) je zanje boj. Otroci ne uživajo sadja, mlečnih izdelkov … Igračk, mehkih postelj … ni. V Bocvani, kjer smo bili mi, je tudi 3, 4, 5 stopinj Celzija. In oni spijo zunaj. Imajo tri stene iz pločevine ali lesa, pokrite s streho, skozi katero pronica voda. Na golih tleh imajo kakšno staro, umazano odejo, ki je leta in leta niso oprali. In to je njihov dom. Nad glavo jim visi vrvica, na katero obesijo nekaj rezervnih oblačil, ki jih imajo. Perejo enkrat, dvakrat na mesec ročno, drugače so ves čas v istih oblačilih. Ničesar drugega nimajo. Tu nima vsak svoje žlice, krožnika, ni omare, stranišča, elektrike … Tukaj ni ničesar … In kar je še najbolj pomembno, nimajo znanja in izobrazbe.

Razmišljam … Kljub temu da nimajo ničesar, če ima družina 13 otrok, imajo vsi skupaj 40 kosov oblačil. Vsak ima tri. In imajo nekaj odej, nekaj posode in nekaj čevljev. Če bi jih nekdo naučil, kako naj s tem ravnajo, kako naj to zložijo, zakaj odeja čez dan ne sme biti na tleh, kako se jo stepe, prezrači … Kako se naredijo grablje in se notranjost te hiške pograbi, da so tla bolj ravna … Kako se papirčki mečejo na en kup, ne pa povsod … Se pravi, nimajo niti osnovne izobrazbe, znanja in spretnosti, kako bi lahko iz tega minimalizma naredili neko spodobno bivališče. Vse je umazano, natlačeno … Nikoli jih ni nihče naučil, kako se pere, zlaga, briše, čisti … Nihče jih ni naučil, kako skrbeti za svojo higieno … Dobro bi bilo, da bi se začeli zavedati, da bodo z učenjem pisanja in računanja v šoli dobili neko znanje in si tako lažje poiskali službo. Se lažje zavedali svojih pravic in priložnosti v življenju. Mogoče bodo tako bolj odprti za kakšne ideje, kako obdelovati zemljo in priskrbeti družini raznovrstno hrano.

Misijonarka Fani nam je predstavila družine, ki smo jim pomagali

Skratka, revščina tukaj je resnično grozna. Ker smo iz Slovenije in nismo poznali družin, ki potrebujejo pomoč, nam je pri tem pomagala misijonarka Slovenske karitas Fani Žnidaršič, ki tam živi več kot 20 let. Ona družine pozna in ve, kakšno življenje imajo. Izbrala je družine, ki se soočajo s pretresljivimi življenjskimi usodami. S sabo smo imeli 300 kilogramov dodatnih dobrin, toliko, kolikor smo imeli možnost vzeti na pot z letalsko družbo. Razdeljevali smo jih sproti, veliko pa v kraju Serowe. Ogromno materialnih dobrin (zaščitne maske, očala, bidone, žoge, kalkulatorje, šolske torbe, pisala, oblačila, volno, rabljene mobilne telefone, čevlje, namaze, kakav …) pa smo zbrali v Sloveniji s pomočjo podjetij. Hvaležni smo vsem, ki so nam pomagali nabrati stvari za kar štiri velike palete. Z lastnimi finančnimi sredstvi sva jih poslala prek logističnega podjetja Schenker v Južno Afriko in nato Bocvano.

In če ste nas spremljali na družbenih omrežjih, ste lahko videli, da so pri dobrodelnosti sodelovali tudi najini otroci. Zelo srčno so iz njihovih rok v roke tamkajšnjih malčkov romale sladkarije, igračke, oblačila in drugo. Njihove razmere so jih ganile, mislim, da bodo še bolj znali ceniti to, kar imajo oni sami. Objeli so jih, kot da se poznajo že mnogo let. Kljub temu da naši otroci ne poznajo njihovega jezika, so se nekako sporazumevali z njimi. Domov smo se vrnili s praznimi kovčki. Tam so pustili najljubše igračke in svoja oblačila tistim, ki so jih potrebovali, s sabo pa so prinesli spoznanje, da se morajo učiti, da nekaj dosežejo.

V nadaljevanju z vami delimo fotourinke.

Na fotografijah lahko v vrečkah vidite, kaj smo jim nesli. Darovali smo jim tudi zaščitne maske. V Bocvani so namreč obvezne. V vrtcih, šolah, kjerkoli se gibaš, so obvezne. Kdo pa ima denar, da jih kupi? Nihče. Prav tako jim pridejo prav poleg zaščitnih mask tudi zaščitna očala. Stari mobilni telefoni so dobrodošli za učitelje, da lahko vsaj nekdo komunicira s svetom. Potrebujejo tudi oblačila in čevlje. Mi smo jih razporedili po velikosti oz. ustrezno starosti. Antibiotike in zdravila resnično potrebujejo. Tu lahko tudi spoznate srčno sestro Fani.

Otrokom smo v Serowu predvajali filmček Visit Ljubljana. (Poglejte si na Instagramu, kako je bilo videti naše druženje.) Prikazali smo jim lepote Slovenije, jim razložili, kje leži naša dežela. Pojasnili smo jim, da imamo pozimi sneg. Tudi zaupali smo jim, katere živali so pri nas doma in katere ne. S sabo smo imeli odličen projektor Epson, ki jim je omogočil to nepozabno izkušnjo. Družili smo se štiri, pet ur. Otroci so bili presrečni. Zraven smo jim postregli prigrizke in sokove, za domov smo jim dali tudi številne toaletne izdelke in oblačila. Zanje je bil to najlepši praznik zadnjih deset let. Ker so imeli otroci do doma dolgo pot, ponoči pa bi bila ta zanje prenevarna za pešačenje, smo jih kar mi odpeljali. Kako smo se imeli, si poglejte na Instagramu.

Obiskali smo mamico, ki živi v grozni podrtiji iz pločevine, brez elektrike, vode in stranišča. Ima dojenčka in še dva otroka. Izročili smo ji ključe ”shelterja”, ki so ga zgradili s pomočjo donacij, zbranih v Sloveniji. Ko je vstopila v mini mini hiško z vrati in okni, velikosti 4×5 m, je bilo res ganljivo. To je zavetišče, ki nima elektrike in vode, ampak vanj ne bo deževalo, na suhem bodo, skriti pred mrazom. Izvedeli smo, da bo v njem živela z otroki, možem, babico, dedkom in drugimi sorodniki.

V Serowu smo obiskali tudi babico, ki si pri hoji pomaga z berglami in skrbi za svoje otroke in vnuke. Skupaj živijo v šotoru. Spoznali smo tri njene vnuke, ki jim je oče umoril mamo pred očmi in jih zaklenil v njihovo ”’hiško”. Sosedje so slišali kričanje in jih rešili. Najmlajši je tako majhen, da še niti ne hodi … Fantki so ob našem obisku jokali, bili so napol razgaljeni, umazani … Tej družini smo tudi izročili ključe drugega zavetišča, ki smo ga zgradili z vašo pomočjo. Tja ni možno napeljati vode in elektrike, imeli pa bodo streho nad glavo.

S sredstvi, zbranimi v Sloveniji, se bodo zgradila še predvidoma tri zavetišča za družine.

Jure je na poti podaril paket zbranih dobrin. Nato si je slekel majico in jo dal dečku.

Plemenu Himbi smo podarili razne dobrine. Kako je videti njihovo življenje, smo natančno predstavili v blogu V družbi s pripadniki plemena Himbi. Vabljeni k branju!

Afriške otroke smo presenetili z različnimi stvarmi, ki smo jih zbirali pred odhodom na potovanje.

Gaja je iz avtomobila delila bonbone med afriške otroke. Njihovo veselje je bilo nepopisno.

Otroke smo obdarili tudi z žogami, kopalnimi plašči, hrano in kompleti prve pomoči … Srečali smo jih na poti in se ustavili. Kar naenkrat je bila okrog nas cela množica otrok. Bili so nam neizmerno hvaležni. Njihovi nasmehi pričajo, da so doživeli nekaj neprecenljivega.

Obiskali smo družino in ji prinesli posode z vodo. Vidite lahko posodo, v kateri kuhajo. Postavljena je na nekaj vejic in to je njihov ”štedilnik” na prostem. Živijo na tleh, na odeji.

Obdarovali smo družino, ki spi v šotoru. V hiški imajo dnevno bivališče in kuhinjo. Oblekli smo jih, predvsem so bili veseli majic. Deklici, ki ima cerebralno paralizo, smo dali mehko blazino in odeje.

Na fotografijah lahko vidite, kako smo kupovali hrano.

V Serowu smo najprej obiskali malo šolo, kjer smo z otroki, starimi od 3 do 7 let, ustvarjali prstne odtise, ki jih bomo odnesli v vrtec Domžale. Obdarili pa smo jih tudi s temperami, papirjem, voščenkami, bonboni, oblekami in drugimi uporabnimi stvarmi. Prav tako smo jih razveselili s prstnimi odtisi otrok iz vrtca Domžale.

V Serowu smo otrokom delili različne dobrine.

Na poti smo obiskali še eno družino in ji darovali plenice, zaščitne maske, vložke, odeje … Opazite lahko, da živijo v domu, kjer so stene narejene iz blata. Družina resnično nima ničesar. 

Domov smo se vrnili srečni, ker smo lahko pomagali, obenem pa žalostni, ker nismo mogli pomagati vsem. Na prvi pogled smo imeli veliko materialnih dobrin za darovanje, po drugi strani pa so kupi zelo hitro kopneli. Če bi imeli več, bi podarili še več. Srca so se nam parala, ko so se na nas obrnili še drugi otroci, pa jim žal nismo imeli več ničesar dati. Hudo mi je, da nismo zbrali še več … Zato v teh dneh poskušam zbrati dodatno pomoč zanje in jim jo poslati v začetku prihodnjega leta. Prav tako misliva kot poslovneža skupaj z Miho nekako podpreti malo šolo v kraju Serowe. Zakaj? Trenutno je zaprta, a njena vloga je za tamkajšnje otroke izrednega pomena. Tam se naučijo osnovnih življenjskih naukov, vrednot, naučijo se preprostih stvari, kot na primer kaj je higiena, ob tem pa otroci tam dobijo obrok hrane. In verjameva, da je treba že majhne izobraževati, da bodo v življenju lahko dosegli več, kot so njihovi starši. Da bodo z izobrazbo pustili revščino za sabo …

Podporniki projekta 2many4granny na poti v Afriko