Bocvana skozi naše oči

Naše afriško potovanje je imelo prav poseben namen – na koncu smo se odpravili v Bocvano in predali ključe zavetišč, zgrajenih s sredstvi, zbranimi v dobrodelnem projektu. V tej državici so ogromne razlike – v mestih sta razkošje in blišč, v vaseh pa globoka revščina. Zanimivo je, da gre za gospodarsko eno najbolj razvitih držav v Afriki, zahvaljujoč pridobivanju diamantov.

V Bocvani so kar štiri najbogatejša nahajališča diamantov na svetu, kar jo uvršča na drugo mesto med največjimi proizvajalkami diamantov, takoj za Rusijo. 85 odstotkov izvoza so prav diamanti, obenem pa gre na njihov račun v državno blagajno kar ena tretjina prihodkov. Po BDP-ju sodi država med bolj bogate, kar pomeni, da dobi manj subvencij in pomoči, kar revne pahne v še večjo revščino, peščica pa se na drugi strani bogati.

Država pa ni bila vedno tako bogata. Pred osamosvojitvijo in odkritjem nahajališč diamantov so Bocvano pestile suša, slinavka, parkljevka, visoka stopnja brezposelnosti … Veljala je za eno najrevnejših držav na svetu, bila je zanemarjena, odvisna od kmetijstva, imela je nizek kapitalski razvoj.

V Bocvani se trudijo izkoreniniti revščino in izvajajo program Nation Powerty Eradication. Pomoči potrebni so veseli kakršnekoli pomoči. Gre za globoko, temno revščino. Nekateri do 20. leta ne vidijo zobne krtačke, koščka mila. Oni nimajo stranišča, tekoče vode, elektrike, spijo na tleh brez odeje in vzglavnika. V takih razmerah spijo tudi pozimi. Mnogi so podhranjeni. Izobrazbe nimajo, zemlje kljub rodovitnosti ne obdelujejo.

Veliko si o tem lahko preberete v našem intervjuju s sestro Fani Žnidaršič.

Prestopanje meje nam je vzelo kar nekaj časa, saj smo dolgo čakali na rezultate testov, in predvsem denarja. Za nami je že bilo veliko poti, bili smo precej utrujeni.

Bocvana nekoliko bolj zelena dežela, napol savanska. In ne glede na to, da spada med bogate države, smo mi videli največjo revščino prav tukaj. Ceste so v najslabšem stanju. Ker se živali grejejo na toplem asfaltu zvečer in ponoči, je vožnja v temi praktično nemogoča, saj na sto kilometrih poti srečaš več kot tisoč oslov, krav, konjev, zeber, antilop … Tudi podnevi, a se jim imaš vsaj možnost izogniti, ker jih vidiš. Prav nam je prišla wc vrečka, da je Jaša lulal kar v avtomobilu in se nismo toliko ustavljali. Pot je bila dolga, vmes smo spali, peli, klepetali, otroci so si pogledali risanko in se kratkočasili ob Junirjevih dogodivščinah … Miha je bil izjemno osredotočen na vožnjo, jaz pa sem ustvarjala vsebine in scenarije.

Mihove težave …

Miha je dobil trombozo, zato smo morali tudi obiskati lokalno bolnišnico. Kako bi se izšlo, če se ne bi pred potovanjem odločili za zavarovanje pri Varuhu zdravja, Vzajemna, ne vem. Hvaležna sem za Multitrip paket, ki med drugim krije nujno medicinsko storitev tudi v zdravstvenih ustanovah, ki niso del javnega zdravstva. Ker, kot vemo – višji standard države bi za nas pomenil tudi višji strošek zdravljenja. Vsi ostali smo bili popolnoma zdravi, kar pripisujemo tudi rednemu uživanju probiotikov Waya. In če že razpredam javno o naših tegobah, ne morem mimo tega, da ne povem, kar ste lahko videli tudi na Instagramu, da je Miho zaradi dolgih voženj bolela tudi rama. Izjemno so mu pomagali izdelki podjetja Favn, izpostaviti pa moram resnično vrhunski Turbo gel F23.

Kasane

Za tri noči smo se nastanili v kraju Kasane, blizu afriških “štirih vogalov”, kjer se srečujejo štiri države: Bocvana, Namibija, Zambija in Zimbabve. Je na skrajnem severovzhodnem kotu Bocvane, kjer služi kot upravno središče okrožja Chobe in ima dobrih 9.000 prebivalcev. Kasane je postal za kratek čas tudi mednarodno prepoznaven, ko sta se leta 1975 tukaj ponovno poročila Elizabeth Taylor in Richard Burton. Ponuja številne kampe in prenočišča (nastanitve, namenjene poslovanju safarija). Ti ponujajo enodnevne izlete v narodni park Chobe in na Viktorijine slapove ter izlete z ladjo po reki Chobe.

Vse naslednje oglede smo delali iz tega kraja. Zgodaj zjutraj smo odrinili na izlet, zvečer pa smo se vrnili nazaj v kamp.  Od tod smo se odpravili tudi na izlet v Zambijo in Zimbabve. Mislili smo, da bo nam bo za ti dve državi ostalo na voljo več dni, a nam žal ni.

No, da povem, da smo tudi tukaj v kampiranju uživali, saj je bilo zelo urejeno, zaradi epidemije koronavirusa pa ni bilo gneče. Spali smo v šotorih na strehi džipov, zaviti v tople spalne vreče. Krasno doživetje! Na trenutke je bilo celo zelo romantično ob posebnih lučkah. Edino jutra so pri njih zelo mrzla, tako da nam je prav prišla tudi topla jakna. Otroci pa so se pogreli kar s kakavovim napitkom, ki jih je spominjal na topel dom.     

Nacionalni park Chobe

Nad Nacionalnim parkom Chobe smo bili navdušeni. Narava je resnično osupljiva, opaziti pa je ogromno živali. Dejansko nam je bil bolj všeč od nacionalnega parka Etosha. To velja za eno najboljših mest v Afriki za ogled slonov, še posebej ob vodi in v njej. Ne samo, da tu lahko vidiš cele slonje črede (naj bi jih bilo okrog 50.000), srečaš se lahko tudi z bivolom, bradavičasto svinjo, opicami, žirafami, pavi, zebrami, impalami, gnuji, gepardi, tu je doma tudi nosorog. Nas je presenetila še levja družinica. Ker je vse ob vodi, smo videli tudi čudovite pelikane, flaminge in druge ptice. Priznati pa moram, da smo se odločili prav, da smo s sabo vzeli dva daljnogleda Nikon, saj so bile nekatere živali izredno daleč in bi jih mimogrede lahko spregledali.

Vsem popotnikom resnično priporočamo obisk tega parka, ker česa takšnega ne doživiš vsak dan in se nikakor ne more primerjati z obiskom živalskega vrta. Če se odpravite na takšno avanturo z otroki, pa obvezno imejte s sabo zalogo malice. Saj veste, da so neprestano lačni. No, vsaj najini so. In super je imeti s sabo nepokvarljivo hrano, pakirano v priročni embalaži. Naši so vedno veseli, ko iz nahrbtnika potegnem namaze Argeta, ki jih jedo s kruhom ali krekerji.  

Tudi ta park smo si prvič ogledali povsem v lastni režiji, iz džipa. Pravijo, da so razmere na cesti v tem parku nepredvidljive oz. zelo odvisne od sezone in količine padavin. Definitivno priporočajo vozilo s štirikolesnim pogonom. Ob reki Chobe se namreč v sušnih mesecih, še posebej ko se temperatura dvigne, gost pesek kar ”lepi” na kolesa, medtem ko v deževnem obdobju postanejo ceste ob reki povsem blatne. Drugič pa smo se odločili za organizirani potep. Popolna safarija! Za vedno se ju bomo spominjali.  

Viktorijini slapovi

Viktorijine slapove, ene največjih na svetu, smo si pogledali iz obeh držav in tudi iz helikopterja. Čudoviti slapovi so na reki Zambezi, na meji med Zambijo in Zimbabvejem. Slapovi so široki približno 1,7 km in visoki 128 m. Izvedeli smo, da je škotski raziskovalec David Livingstone slapove obiskal leta 1855 in jih poimenoval po kraljici Viktoriji, čeprav so jih domačini pred tem že imenovali z izrazom Mosi-oa-Tunya oziroma »dim, ki grmi«. Definitivno je to ena glavnih turističnih atrakcij Afrike. In uvrščeni so celo med naravne spomenike svetovne dediščine (UNESCO). Posebnost se kaže v ozki kotanjasti razpoki, kamor pada voda. Slapove smo videli kar v dveh narodnih parkih: zambijskim Narodnem parku Mosi-oa-Tunya in Narodnem parku Viktorijinih slapov Zimbabveja. Primerjajo jih s severnoameriškimi Niagarski slapovi, a so po pretoku in po obsegu mnogo večji. Kosajo se celo z južnoameriškimi Iguasujski slapovi. Zelo veliko si lahko o njihovi lepoti in značilnostih preberete na Wikipediji. Najini otroci ne samo da so bili zaslepljeni z njihovo lepoto, vse informacije so zelo zbrano poslušali. Dan smo obogatili še s kopanjem, povrh vsega pa smo v tamkajšnjem parku videli še slona, leoparda, bivola, antilopo in noja.

Nata

Iz Kasane do Nate smo se vozili po zelo tresoči cesti kar štiri ure in pol. Prišle so nam prav družabne igre iz trgovine Tojeto, da smo se zamotili. Tu je bil čas za Nata Bird Sanctuary, zaščiteni rezervat v Bocvani, ustanovljen leta 1988, obsega pa površino 230 kvadratnih kilometrov. Tu želijo ohraniti prostoživeče živali, projekt upravlja sklad Kalahari Conservation Society. V rezervatu naj bi bilo 165 vrst ptic, med njimi tudi veliki in mali flamingi.

Pot nas je pripeljala do najbolj ”odštekanega” kampa v Afriki, Baobab. Odpeljali pa smo se tudi do največjega posušenega slanega jezera Maghadigadi. Čisto bela pokrajina, kjer več 100 kilometrov ni ničesar. Tu smo izgubili tudi signal. Soline sredi suhe savane severovzhodne Bocvane so ene največjih solin na svetu. Pravijo, da je bilo včasih tu večje jezero od celotne Švice, a je pred 10.000 leti presahnilo.

Vrhunec našega potovanja – predaja ključev za zavetišča družinam

Tukaj se je začel zame najbolj pomemben del potovanja. Vrhunec dobrodelnosti. Če se spomnimo … V Sloveniji smo v sodelovanju s Slovensko karitas organizirali humanitarno akcijo. Prek SMS sporočil in možnosti nakazila na tekoči račun smo zbirali finančna sredstva za gradnjo zavetišč v Serowu v Bocvani. Humanitarna organizacija nas je povezala z misijonarko, sestro Fani Žnidaršič, ki že več kot 20 let živi v Bocvani in dobro pozna tamkajšnje razmere. Najprej smo želeli narediti nekaj trajnega – vodnjake, vendar tega ni bilo možno izvesti, ker je zelo zapleteno dobiti dovoljenje za to. A nismo obupali, sklenili smo pomagati in to smo tudi storili. Skupaj z vašo pomočjo smo 2many4granny zbrali sredstva za pet zavetišč, dve sta že zgrajeni, trenutno pa zaključujejo dela še na treh. A ne samo to – na našo dobrodelno akcijo so se odzvala številna podjetja (Intersport, Mali zakladi, MCCZ klinika, GH Holding, Porodnišnica Postojna, Svet metraže, Monna Lisa, Studio Moderna, Lekos, Violeta, Lomas, Autan, Redoljub, Vzajemna, Benquick, Favn, Bema ITS, Argeta …), ki se jim iz srca zahvaljujem. Zbrali smo 500 kilogramov stvari (pisal, oblačil, šolskih torb, kompletov prve pomoči, zaščitnih mask, higienskih vložkov, kalkulatorjev, obuval, žog …), ki smo jih sami zapakirali, uredili papirje in plačali carino. S sabo smo vzeli še več kot 20 kovčkov z doniranimi izdelki za tamkajšnje prebivalce, ostalo pa bomo poslali z letalom in ladjo. V veliko pomoč nam je bilo logistično podjetje Schenker. Hvaležna sem vsem dobrosrčnim ljudem, ki so se odrekli kavici in prispevali ”evrček” za gradnjo zavetišča. Hvaležna sem vsem, ki ste nam osebno dostavili dobrine za pomoči potrebne.

Serowe

Serowe je po besedah s. Fani Žnidaršič zelo velika vas, ki se razvija zelo počasi. Imajo trgovine, šole, bolnišnico, zdravstvene domove, hotele, državne urade, letališče, stadion … Gre za urbano vas s 50.000 prebivalci, ki je imela v zgodovini Bocvane pomembno vlogo. Hkrati je tudi tradicionalno središče plemena Bamangwato. Je na rodovitnem območju, za namočenost poskrbi reka Lotsane. ”Zdravstvena oskrba je dostopna vsakemu državljanu Bocvane in ni plačljiva. Če je zelo nujno, jih država pelje na preglede ali zdravljenje v zasebne bolnišnice ali v Južno Afriko, če zdravljenje ni možno v Bocvani. Seveda pa tu ni nujnosti, vse poteka zelo počasi. Obstajajo zdravstveni domovi, kjer ljudje lahko poiščejo pomoč. Tja naj bi vsak mesec matere pripeljale otroke, stare od nič do pet let, da jih stehtajo. Tam jih tudi cepijo proti otroškim boleznim,” nam je zaupala s. Fani. Dodala je, imajo priložnost za izobraževanje enakovredno fantje/moški in dekleta/ženske. Dekleta/ženske se soočajo s številnimi izzivi, kar vpliva na pridobitev ustrezne izobrazbe. Nekatere opustijo šolo. Izzivi vključujejo naslednje: nekatere ustrahujejo in gledajo zviška nanje, ker so iz revnih družin, spolne zlorabe s strani družine, najstniška nosečnost, pomanjkanje denarja za nakup šolskih potrebščin, kot so uniforma, čevlji in druge osnovne stvari, so brez higienskih vložkov, mnoga dekleta na koncu prevzamejo starševske vloge in skrbijo za mlajše brate in sestre iz več razlogov (ker so sirote, zapuščeni od staršev, ker so starši alkoholiki, številni drugi družbeni problemi).

V obdobju epidemije koronavirusa je veliko ljudi izgubilo službe, življenjski stroški so se podražili, cene hrane in drugih stvari naraščajo iz dneva v dan, kar botruje še večji revščini. Mnogim so v tem obdobju že odklopili vodo. ”Revne družine nimajo dovolj, so več dni brez hrane ali ustreznega obroka. Reveži prejemajo malo ali nič pomoči od družbe, ki ji pripadajo. Poleg tega pa je tu prisoten boj, da najdejo ali dobijo službo, niso ‘izobraženi’ in nimajo osebnih dokumentov.” Razlike med bogatimi in revnimi so tukaj izredno vidne.

No, in končno smo pozno zvečer prispeli na dolgo pričakovano srečanje s sestro Fani, ki že 21 let živi v Bocvani, in tam opravlja veliko poslanstvo. Toplo so nas sprejeli s tradicionalnim bocvanskim plesom in hrano. Tam smo preživeli štiri dni.

V Serowu smo najprej obiskali malo šolo, kjer smo z otroki, starimi od tri do sedem let, ustvarjali prstne odtise, ki jih bomo odnesli v vrtec Domžale. Obdarili pa smo jih tudi s temperami, papirjem, voščenkami, bonboni, oblačili in drugimi uporabnimi stvarmi. Ustavili smo se tudi v misijonarskem centru, ki ima zvonec, cerkev, hišo, kjer živijo tri misijonarke, ter prostor za nedeljska druženja in poučevanje otrok. Skupaj smo jim pripravili tudi obrok hrane in milo. Otroci so imeli več plesno-pevskih nastopov samo za nas, mi pa smo jih obdarili.

Obiskali smo mamico, ki živi v grozni podrtiji iz pločevine, brez elektrike, vode in stranišča. Ima dojenčka in še dva otroka. Izročili smo ji ključe zavetišča, ki so ga zgradili s pomočjo donacij, zbranih v Sloveniji. Ko je vstopila v majhno hiško z vrati in okni, velikosti 4×5 m, je bilo res ganljivo. To je zavetišče, ki nima elektrike in vode, a vanj ne bo deževalo, na suhem bodo, skriti pred mrazom. Izvedeli smo, da bo v njem živela z otroki, možem, babico, dedkom in drugimi sorodniki. V Serowu smo se srečali tudi z babico, ki si pri hoji pomaga z berglami, in skrbi za svoje otroke in vnuke. Skupaj živijo v šotoru. Spoznali smo tri njene vnuke, ki jim je oče umoril mamo pred očmi in jih zaklenil v njihovo ”hiško”. Sosedje so slišali krike in jih rešili. Najmlajši je tako majhen, da še niti ne hodi … Fantki so ob našem obisku jokali, bili so napol razgaljeni, umazani … Tudi tej družini smo izročili ključe zavetišča, ki smo ga zgradili z vašo pomočjo. Tja ni možno napeljati vode in elektrike, imeli pa bodo streho nad glavo. S sredstvi, zbranimi v Sloveniji, bodo poleg omenjenih dveh zgrajena še tri zavetišča za družine.

Zbrana finančna sredstva bodo zelo pomagala otrokom in njihovim družinam. ”Sedaj bo veliko lažje pomagati. Z vsako pomočjo, ki jo prejme družina, se poveča njeno spoštovanje in postane del družbe. Otroci bodo postali boljši odrasli. Revščina se bo zmanjšala. Preživetje se bo izboljšalo. Družine, ženske, mladi in otroci bodo opolnomočeni, da si bodo ustvarili dom in se postavili na noge. Otroci bodo dobili dostojanstvo, družine bodo dobile dostojanstvo. Počutili se bodo, da nekam pripadajo. Videli bomo otroke, ki bodo končali izobraževanje tudi do terciarne stopnje, ne da bi prej opustili šolanje,” je poudarila s. Fani.

Otrokom smo pripravili pravi filmski večer in jim predvajali filmček Visit Slovenia. (Poglejte si na Instagramu, kako je bilo videti naše druženje.) Prikazali smo jim lepote Slovenije, jim razložili, kje leži naša dežela. Pojasnili smo jim, da imamo pozimi sneg. Tudi zaupali smo jim, katere živali so pri nas doma in katere ne. S sabo smo imeli odličen projektor Epson, ki jim je omogočil to nepozabno izkušnjo. Družili smo se štiri, pet ur. Otroci so bili presrečni. Zraven smo jim postregli prigrizke in sokove, za domov smo jim dali tudi številne toaletne izdelke in oblačila. Zanje je bil to najlepši praznik zadnjih deset let.

Srečni in zdravi smo že kar nekaj dni v domačem okolju. Na nas so največji vtis pustili narava, ki jo ponuja Afrika, humanitarnost na poti, pomoč otrokom, učenje o življenju otrok tam in njihovi nasmehi, kljub temu, da so bistveno bolj revni in se ne zavedajo, kaj obstaja drugje. Vseeno so srečni, mogoče še bolj kot mi tukaj, v razvitem svetu. Zagotovo pa nam je to potovanje razširilo naše obzorje in nas obogatilo s spomini, izkušnjami in doživetji.

Podporniki projekta 2many4granny na poti v Afriko