V Indijo sva se zaljubila do ušes
Obujava spomine na najino popotniško leto 2012. Odločitev za raziskovanje Indije na lastno pest je mnogim izziv, saj si jo predstavljamo kot deželo revščine, slabih transportnih možnosti in pogostih zastrupitev s hrano. Pričakujemo nadlegovanje beračev in ovohavanje potepuških psov, kriminal in podgane v motelski sobi. V Indijo se, ali zaljubiš ali pa jo sovražiš in v tem je kanček resnice. Srečala sva veliko popotnikov z vseh koncev sveta, nekaterim se je zelo mudilo domov, medtem ko sva midva sodila v skupino tistih, ki še danes sanjajo o ponovni vrnitvi. Sama sva se v Indijo zaljubila do ušes.
Dežela najinega popotovanja je ena najhitreje rastočih ekonomij na svetu, na drugi strani pa v sebi še vedno skriva neobvladljivo revščino in zaostaja za razvitim svetom. Ponuja široke razsežnosti bogate in zanimive zgodovine, unikatne arhitekture, tople in odprte ljudi, prekrasne plaže, živa mesta in vrhunsko kulinariko.
Najina indijska avantura z začetkom v Mumbaju, prestolnici zvezne države Maharaštra
Leži ob zahodni obali Indije ob globokem naravnem pristanišču. Od sredine 18. stoletja je bilo pomembno trgovsko središče, danes pa tudi finančna prestolnica Indije in središče zabavne industrije. V 16. stoletju so Portugalci poimenovali mesto Bom Bahia (dober zaliv), to pa se je sčasoma popačilo v Bomaím. Britanci so to poangležili v Bombay. Od leta 1995 se mesto uradno imenuje Mumbaj po hindujski boginji Mumbadevi. Poleg glamurozne filmske industrije pa je Mumbaj znan tudi kot mesto slumov, mestnih predelov, kjer v slabih življenjskih razmerah, največkrat na črno, v ročno zbitih barakah, narejenih iz ostankov pločevine in drugega gradbenega materiala, živi najrevnejši del prebivalstva.
Ste si ogledali britansko dramo Slumdog Millionaire iz leta 2008? Približala nam je življenje v indijskih barakarskih naseljih, kjer ljudje hrano iščejo v smeteh in kjer se revščina pokaže v vsej svoji bedi, neznani evropskim državam. V slumih ni kanalizacije in tekoče vode, smeti in fekalije pa ljudje mečejo skozi okna na cesto ali pa v reko, ki teče ob naselju. Kljub vsemu pa se je, kot je z veseljem povedal moj taksist Darshan, z razvojem in gospodarsko rastjo Indije izboljšalo tudi življenje v slumih, saj imajo v zadnjih letih njihovi prebivalci več možnosti za vsaj minimalni zaslužek in tako niso odvisni izključno od ostankov, ki jih najdejo na smetiščih.
Taksisti kot turistični vodniki
Za nekaj evrov si lahko Mumbaj s taksijem ves dan ogleduješ. Je poceni, tako kot vse v Indiji, taksisti pa delajo tudi kot turistični vodiči, saj jih večina solidno govori angleško, obenem pa precej dobro poznajo znamenitosti. Mesto popotniku kaže dva obraza, poleg revščine seveda tudi bisere kolonialne arhitekture, z železniško postajo Victoria Terminus na čelu, ki je od leta 2004 del Unescove kulturne dediščine. Eno danes najbolj prometnih postaj je v 19. stoletju zasnoval Frederick William Stevens, angleški arhitekt, zgrajena pa je bila leta 1887 v počastitev angleške kraljice Viktorije in 50. obletnice njenega prevzema prestola. Vso lepoto kolonialne arhitekture poleg železniške postaje kažeta tudi bližnja univerza in vrhovno sodišče, ki čudovito zaokrožita kolonialni center mesta. Za pravo doživetje Mumbaja je nujen tudi obisk tržnic, še zlasti Crawford, kjer prijazni, a na trenutke vsiljivi trgovci ponujajo sadje, začimbe, obleke in plastične kitajske igrače. Predel Mumbaja, ki si zasluži posebno pozornost, se imenuje Colaba in od znamenitosti vključuje t. i. Vrata Indije (Gateway of India) ter predvsem po terorističnih napadih leta 2008 znani kolonialni hotel Taj Mahal Palace in kavarno Leopold. Colaba je zaradi bližine turističnih znamenitosti zelo primerna za prenočevanje in tudi sama sem hotel izbrala v tem delu mesta. Spanje in hrana sta v Mumbaju v primerjavi z drugimi deli Indije precej draga.
Priročni nočni spalniki za premagovanje večjih razdalj
Ogromne razdalje lahko premagaš s spalnikom. Indija ponuja različne možnosti prevoza (vlak, avtobus, rikša, taksi). Vsem so najbolj znani nabito polni indijski vlaki, še danes je to nekakšen sestavni del indijske transportne kulture. Posebno priročni so nočni spalniki. Ta poceni način prevoza nam omogoča, da med spanjem premagamo ogromne razdalje med posameznimi deli Indije. Sam sistem rezervacije prostora in izbire razreda je precej zapleten. Pomanjkljivosti indijskih železnic pa lažje spregledamo, če pomislimo, da vlaki vozijo po 114 tisoč kilometrih železniških tirov in ustavljajo na 7500 postajah. Indijske železnice prepeljejo več milijonov potnikov dnevno. Popotnikom priporočam, da večino daljših poti z vlakom rezervirajo vnaprej, saj so predvsem spalniki drugega razreda pogosto zasedeni. Čistoča in urejenost vlakov sta tudi v drugem razredu precej pod nivojem evropskih železnic, kljub vsemu pa so vlaki zaradi cene in enostavnosti potovanja prva izbira večine popotnikov.
Večja mesta v vsaki indijski državi imajo tudi svoja letališča, kar v kombinaciji z večjim številom nizkocenovnih letalskih družb pomeni odlično alternativo vlakom. Tudi sama sem poleg nočnih voženj z vlakom za povratek s skrajnega juga Indije v Mumbaj uporabila letalo in za dvourni let odštela precej manj kot 100 evrov.
V mestih se prevažajo z rikšami in s taksiji, vendar v Mumbaju rikše lahko uporabljajo le zunaj mestnega središča, v drugih mestih pa boste večino poti opravili prav s temi priročnimi trikolesnimi pokritimi motorji, ki vas hitro in poceni prepeljejo na želene lokacije. V večini mest njihovi vozniki ponudijo tudi ogled znamenitosti in vas za nekaj evrov več ur vozijo naokrog.
