2many4granny o reševanju problema mikroplastike v okolju
O tem, ali je v naši kozmetiki mikroplastika in koliko je je v naših oblačilih in hrani, sem se pogovarjala s prof. dr. Andrejem Kržanom s Kemijskega inštituta, ki predava tudi na Univerzi Nova Gorica in sodeluje pri noro dobri rešitvi, ki ”ujame” mikroplastiko iz naših pralnih strojev. Razvili so jo v startup podjetju Planet Care.
Preden sem se dogovorila za intervju s prof. dr. Andrejem Kržanom, sem se o tej temi poučila. Ugotovila sem, da smo v zadnjih desetletjih na svetu proizvedli več plastike kot v celotnem prejšnjem stoletju. Največkrat je uporabljena za pakiranje hrane, v oblačilih in kozmetiki, predvsem pilingih, zobni pasti oz. sredstvih, s katerimi nekaj ”drgnemo”. Po drugi strani je odstotek reciklirane plastike na globalni ravni na žalost še vedno zelo majhen. Veliko plastike konča v morju. Prebrala sem, da živali zaužijejo veliko plastike in to jim povzroči občutek sitosti. Posledično se izstradajo, ker nimajo občutka in potrebe po hranjenju. Pri 50 odstotkov teh živali, ki so poginile, lahko po analizah vzrok pripišemo ravno plastičnim vrečkam in drugi plastiki.
Začetki plastike, zakaj in kje se uporablja?
Strokovnjak Andrej Kržan je pojasnil, da se je plastika pojavila po drugi svetovni vojni. Med vojno se je uporabljala kot visoko tehnološki material, ki ga do takrat ni bilo. Leta 1950 je bila proizvodnja plastike približno milijon ton, danes pa je približno 400 milijonov ton. Če danes pogledamo okrog sebe, težko najdemo kaj, kar ne vsebuje plastike.
Po besedah Kržana je plastika dejansko čudovit material. Če pogledamo embalažo kozmetike – se ne razbije, je poceni, jo lahko stisnemo … Poceni se proizvaja, poceni se barva, poceni se tiska … ”Plastika je demokratičen material. Če ne bi imeli umetnih materialov (in plastika je umetni material, ki ga je ustvaril človek), bi imeli samo naravne materiale (bombaž, steklo, les, keramiko, kovino) in če bi morali iz naravnih materialov vse narediti, bi bilo vse grozno drago, težje, predvsem pa nedostopno.” In ker imamo toliko tega materiala, ker je prepoceni, se uporablja v prekomerni meri.
Strokovnjak me je podučil, da gre tretjina plastike v embalažo. Problem pa je ta, da embalažo zelo hitro vržemo proč. Ko se izprazni, jo vržemo stran. Material ostane popolnoma v redu, ni popokan, postaran, a gre v smeti, ker je vsebina porabljena. Dejansko se doma koš za embalažo zelo hitro polni, ker je takšnih odpadkov zelo veliko. Vsi ostali koši niso polni tako hitro.
Imamo tudi veliko tehničnih izdelkov. Kržan je poudaril, da je polovica našega avtomobila plastičnega. Če avto ne bi imel toliko plastike, tudi ne bi bil tako super.
Malo več kot 60 odstotkov naših oblačil je narejenih iz sintetike. In sintetika je samo drugo ime za plastiko v obliki vlaken. Poliamida, poliestra, raznih akrilov … vsega je ogromno. Zato je ‘hitra moda’ tudi tako poceni. Mnogo oblačil je iz mešanih materialov (bombaž za udobje, plastika pa za elastičnost ali odvajanje vlage), zato je pri nakupu težko izbrati takšna, ki plastike ne vsebujejo. Če vzamemo za primer smučarsko opremo – čelada, kombinezon, očala, smučarski čevlji, smuči – vse to je iz plastike.
Kje najdemo mikroplastiko?
Ko govorimo o mikroplastiki, mislimo na delce, ki so manjši od 5 milimetrov in so lahko tudi tako majhni, da so očem nevidni. ”In mikroplastika je v marsikateri kozmetiki. Ampak vedno manj. V zobni pasti, pilingu za dame … Menim, da to ni potrebno, saj jo je mogoče nadomestiti z drugimi materiali. Je poceni izbira, ampak nespametna. Ker bodo vsi mikrodelci iz plastike šli v odtok. Če so v zobni pasti, pa zagotovo nekaj takšnih mikrodelcev tudi pojeste … To vas seveda ne bo ubilo, ampak ne želite si imeti plastike v sebi. Skrb vzbujajoče je, da je neka študija pokazala, da so v človeški placenti našli delce plastike.”
Ozaveščenost glede plastike
Nekatere države so glede plastike ozaveščene bolj, druge manj. Najslabše z njo ravnajo Kitajska, Indonezija, Vietnam, Filipini, Šri Lanka … V Sloveniji smo, v primerjavi z Italijo ali s Španijo, pri ločevanju odpadkov boljši pri skrbi za naš planet. V teh državah smo namreč kot popotniki ob cestah in v parkih videvali povsod ležati embalažo in plastične vrečke.
Strokovnjaka sem vprašala, kaj lahko naredimo posamezniki, česa naj učimo straši otroke. ”V današnjem svetu, če smo res ekstremni, se plastiki ne moremo izogniti. Dobiš recimo svinčnik in je ta iz plastike. Navaden svinčnik pa je trajnostno pisalo. Ga šiliš, šiliš, šiliš, je popolnoma naraven, razgradljiv … Če je možno, je dobro, da odrasli poskušamo porabo takšnih plastičnih izdelkov omejiti, kljub temu da so poceni. In, če je le mogoče, da jih manj uporabljamo. Če nekaj obstaja, ni nujno, da to tudi kupimo in imamo.” Prof. dr. Andrej Kržan je opozoril, da kar jemljemo, jemljemo, kupujemo in na koncu za mnoge stvari ne vemo, kaj bi z njimi počeli in končajo v smeteh. In tako tudi končajo v okolju in v statistiki, ki sem jo navedla na začetku: plastika, ki je bila proizvedena, uporabljena in nikoli reciklirana. Priporoča, da namesto plastične embalaže izberemo le stekleno ali kovinsko in obvezno ločujemo odpadke.
”V Sloveniji živimo v urejenem sistemu ločevanja odpadkov, a je ta še vedno daleč od idealnega.”
Velika Britanija je januarja letos popolnoma prepovedala uporabo mikroplastike v kozmetiki, poleg Nove Zelandije, Kanade, Nizozemske in nekaterih ameriških držav. Zakaj? Ker ni nobene potrebe po mikroplastiki v kozmetiki, saj je popolnoma nadomestljiva z naravnimi sestavinami. Namesto mikroplastike se v pilingih lahko uporabijo zmleti delci oreščkov, recimo mandljev.
HiPP kozmetika brez mikroplastike
Sama sem zasledila, da so na embalažah kozmetike HiPPznaki, ki označujejo, da kozmetika ne vsebuje mikroplastike. Tako sem na dobri poti. J In spoznala sem, da lahko embalažo recikliram.
Pri pranju se sproščajo ogromne količine mikroplastike
”Med pranjem se iz naših sintetičnih oblačil izločajo majhna vlakna (velikosti las in različno dolga). To so izjemno majhni delci plastike, ki se sproščajo v vodotoke in kasneje v morja in oceane. In ta količina je popolnoma primerljiva s količino vlaken, ki jih dobimo pri sušenju. Slednja je treba pobrati ven. In ravno takšna količina konča v vodi. Vlakna nadaljujejo pot v vodotok, nekaj se jih zaustavi v čistilni napravi, ostala pa gredo naprej. Trenutno nimamo metode, kako jih zbrati. Končajo v oceanih in mnoge živali ta vlakna zaužijejo in dobijo občutek sitosti ter se izstradajo. Teh vlaken v morju med plavanjem ne vidimo, saj so zelo majhna. Jejo pa jih organizmi. In če mi to ves čas počnemo, imajo ves čas na voljo ta vlakna za zaužitje.”
In prav zato so pri startup podjetju Planet Care razvili poseben filter, ki se namesti pri pralnem stroju in zadrži 90 odstotkov mikroplastike. ”Pralni stroj je idealen, kjer lahko ta vlakna, delce, zadržimo. Zato je filter odličen. Namestimo ga na odtočno cev pralnega stroja. Vsebuje kartušo, ki lovi te delce. Ko se napolni, kartušo s filtrom zamenjamo po enem mesecu. Kartušo sprejmemo nazaj in jo očistimo. 95 odstotkov kartuše se lahko uporabi ponovno, 5 odstotkov preostalega materiala, notranjosti, ujetih vlaken, pa predstavlja odpadek.” Ljudje postajajo vse bolj ozaveščeni in Andrej Kržan, ki je vključen v ta projekt, pravi, da največ takšnih filtrov prodajo v Ameriko, Veliko Britanijo, Avstralijo in na Nizozemsko. Upajo, da bo njihov filter v prihodnosti avtomatsko nameščen v pralnih strojih.
